Šolanje na domu naj bo izjema, ne pravilo

Osnovnošolski ravnatelji so na strokovnem srečanju v Laškem, ki se končuje danes, opozorili na nekatere ključne težave slovenske vzgoje in izobraževanja. Ena največjih je veliko povečanje števila otrok, ki se šolajo na domu. Mnogi starši namreč pričakujejo, da jim bo šola pri tem pomagala, čeprav je zakon jasen, da so za izobrazbo pri šolanju na domu odgovorni izključno starši. Ravnatelji pričakujejo čimprejšnje zakonodajne spremembe, kar je ministrica za izobraževanje Simona Kustec že napovedala.

Če se je lani doma šolalo 678 otrok, jih je letos 1613. Ravnatelj OŠ Škofljica Roman Brunšek opozarja, da ni smiselno, da bi se otroci doma šolali zaradi nasprotovanja ukrepom: »To bi morale biti izjeme, pogoji bi morali biti zelo jasno opredeljeni, prav tako namen tega instituta. Nekatere spremembe so nujne. Jasno je treba tudi opredeliti obveznosti učenca, ki se šola na domu, problematična je predvsem sedanja razporeditev izpitov.« Otroci, ki se šolajo na domu, imajo namreč ob koncu šolskega leta precej manj izpitov, kot imajo njihovi vrstniki ocenjenih predmetov.



Šole zelo različno pristopajo k otrokom, ki se šolajo na domu. Nekatere jim tudi pomagajo, česar zakonodaja ne določa. Da bi bilo treba sistem poenotiti, se strinjajo ravnatelji. Zelo pa jih skrbi odhod učiteljev. Dogaja se, da učitelji dajejo odpovedi, da učijo otroke, ki se šolajo na domu, s čimer nastajajo nekakšne »zasebne« oblike šolanja, ki pa je povsem neregulirano in kakovostno povsem neovrednoteno. Da se spremembe obetajo, je ob obisku vlade v Savinjski regiji napovedala ministrica Simona Kustec: »Izobraževanje sodi v šole. Zelo pospešeno bomo pripravili spremembo pogojev za izobraževanje na domu.«
 

Rešitve karanten

Ravnatelji imajo od marca lani veliko več organizacijskega dela. Kot razlaga ravnatelj škofjeloške OŠ Ivana Groharja Marko Primožič, ravnatelji zdaj med drugim odrejajo tudi samotestiranje zaposlenih, spremljajo evidenčne liste. Povedal je, da so težave le s posamezniki, tudi z maskami ni nobenih težav. Pojavila pa so se vprašanja zaradi karanten. Kot pravi Primožič, če se v razredu pojavi okužba, gre v karanteno tudi necepljen učitelj: »Ta uči od doma, ampak v razredu imamo še vedno učence, ki so covid-19 preboleli ali so cepljeni, kar pomeni, da v razredu še vedno potrebujemo učitelja. Upamo, da vse to ne bo privedlo do nasprotij med necepljenimi in cepljenimi učitelji, zadnji morajo namreč pobirati toliko več dela. Ravnatelji sicer podpiramo, da se za cepljenje vsak odloči sam.«



Hibridnega modela, da v šolo torej pridejo cepljeni in preboleli, ostali pa so pri pouku na daljavo, nimajo vse šole. Razlike so velike. Primožič pravi, da ravnatelji pričakujejo sistemsko rešitev. Kdaj jo bodo našli, če sploh, ni znano. »Zelo počasna odzivnost ali večinoma neodzivnost pristojnih je ena največjih težav, s katerimi se trenutno spopadamo,« je dejal predsednik zveze osnovnošolskih ravnateljev Gregor Pečan.
 

Premajhno financiranje

Pečan je dodal, da je med ključnimi težavami tudi premalo sredstev za vzgojo in izobraževanje: »Nujno je, da se odstotek financiranja šolstva zviša na minimalnih 6,1 odstotka BDP, kolikor so ekonomisti izračunali, da omogoča vzdržen razvoj in napredek, ne zgolj vegetiranja in cepetanja na mestu.« Po zadnjih podatkih OECD ta znaša 5,3 odstotka BDP (od vrtcev do visokih šol). To težavo je izpostavila tudi okrogla miza z dr. Slavkom Gabrom in dr. Andrejo Barle Lakota, ki sta na srečanju postala tudi častna člana Zveze slovenskih ravnateljev in pomočnikov ravnateljev.



Gaber je omenil, da mu je žal, da niso izpeljali načrtov glede dela z otroki s posebnimi potrebami. V času šolanja na daljavo je bilo na številnih šolah izvajanje dodatne strokovne pomoči (DSP) zelo okrnjeno, ponekod je celo zastalo. Ravnatelj novogoriške OŠ Kozara s prilagojenim programom Edvard Vrabič je dejal, da ravnatelji ugotavljajo, da je dobro, če zaposleni v šolah s prilagojenim programom izvajajo DSP tudi v rednih šolah: »Za vsakega otroka bi morala biti imenovana strokovna skupina, v kateri so vsi delavci, ki z njim delajo. V praksi je to zelo težko izvedljivo že zaradi velikega števila otrok z odločbami, okoli deset odstotkov jih je na vsaki šoli. Dobro pa je, da se izkušnje prenašajo. Da strokovni izvajalec DSP lahko druge usposobi o otrokovih primanjkljajih, da razloži, zakaj imajo ti otroci prilagoditve. Sliši se namreč, da imajo ti otroci privilegije in z DSP plačane inštruktorje. To seveda sploh ni res. Te otroke je treba le naučiti, kako lahko premagajo svoje primanjkljaje.«