Večer pred srečanjem je imela televizijsko volilno soočenje, a smo se naslednjega dne že ob 6.30 sestali pod vznožjem Ljubljanskega gradu. To je njena priljubljena destinacija za sprehode s 14-letno psičko Dakhi, zato je že kar nekaj novinarjev pred nami popeljala tja. Za terensko kampanjo nima časa, njenega obraza ni na plakatih, a se ji kljub temu, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, obeta četrto ali peto mesto.

Prvi viri o pasmi njenega psa – basenji so bili najdeni v pet tisoč let starih egipčanskih grobnicah. Z Egiptom jo poleg tega povezuje tudi obesek kraljice Nefretete, ki so ji ga podarili starši in ji prinaša srečo, pravi. Nefretete je s faraonom izvedla versko revolucijo, Senčarjeva pa se je s somišljeniki upirala nekaterim ukrepom proti covidu-19 in cepljenju. Od tod je javno tudi najbolj prepoznana, pri čemer poudarja, da so ji krivično dodelili oznako anticepilke. Pravi, da to ni bila nikoli, je pa vedno vztrajala pri strokovnih argumentacijah, ki jih je v boju proti novemu koronavirusu pogrešala. Njene hčere so cepljene po programu, ne pa proti covidu-19, saj je bilo cepivo po njenih besedah šele v množičnem preizkušanju. Najbolj razočarana je bila, ko je videla, kako stroka nič več ne pomeni. Ljudje so jo oklicali za teoretičarko zarote, zdaj pa pravi, se potrjuje, kar je zagovarjala. »Predstavnica Pfizerja je pred kratkim povedala, da nikoli niso testirali novega cepiva ali prepreči prenos, nas pa so prepričevali, naj se cepimo, da ne bomo okuževali drugih. Nekdo je lagal ali se sprenevedal in to je treba razčistiti.«

Zaradi stališč je bila deležna prijav na zdravniško zbornico. Označuje jih za lov na čarovnice in meni, da iz tega ne bo nič: »Sovražni govor je prepovedan, a svoje mnenje po 39. členu ustave lahko izrazim. In to sem počela.«

S strahom je bilo vedno mogoče odlično manipulirati in zdravniki so od nekdaj sodelovali s sistemom, to jo je vedno jezilo. Poglejte apartheid, pravi, tiho so mu desetletja kimali tudi zdravniki. »In enako, le v drugih odtenkih, se je dogajalo zdaj. Fokus je bil le na eni bolezni, vse druge so bile prezrte.«

Za zaščito ljudi bo uporabila vse varovalke

Čeprav je apolitična oseba, so jo naštete stvari politično aktivirale. Že od malega je v njej tlel pravičniški duh, a nikoli ni vedela, v kakšni obliki in kdaj bo planil na dan. Ta trenutek je prišel med epidemijo, ko je spoznala, kako mehanizem totalitarnega režima vedno vznikne na isti način.

Največje žrtve ukrepov so bili po njenem mnenju otroci, »in ko družba žrtvuje svoje najšibkejše člene, veš, da gre nekaj hudo narobe«.

Večkrat je pisala varuhu človekovih pravic, a ni dobila odgovora. Izhajala je iz razmer doma: v družini je imela osnovnošolko, maturantko in študentko, a je šolo obiskovala le maturantka. Varuha je spraševala, ali ima empirične podatke o tem, da so maturanti bolj zdravi … »Prosila sem za utemeljitev teh neumnosti. Če so se delali, da ima zdravje prednost pred šolo, potem bi moralo za vse veljati enako.«

Varuha človekovih pravic predlaga predsednik vlade, prav tako tudi predsednika računskega sodišča. Vse to so varovalke, ki jih bo, če bo izvoljena za predsednico, uporabila za zaščito ljudi.

Senčarjeva poudari, da pred zavrnitvami ne klone oziroma jo te le še dodatno spodbudijo. »Ne veste, kolikokrat sem pisala na zdravniško zbornico. Ne, ne boste me utišali in pokrili s plahto, ker nisem tak človek.«

Med prvim valom epidemije se je prijavila za pomoč v prvih bojnih vrstah, a kot zdravnica zasebnica ni mogla sodelovati. »Našli so več birokratskih ovir. Pozneje sem sklepala, da razlog verjetno niso bile omenjene ovire, ampak to, da je bil to prostor za izbrance in da verjetno niso želeli takih, kot sem jaz.«

Ko se je odločila za vstop v predsedniško tekmo – poslanski mandat je ni nikoli zanimal, je neuspešno iskala stik z dvema strankama. Pozneje ji je podporo ponudil Zoran Stevanović, vodja stranke Resni.ca. Prej se nista poznala, tudi na protestih proti ukrepom med epidemijo se nista srečala. Bila je na treh protestih, prej pa se jih nikoli ni udeleževala. Kot Sabina v glavni vlogi v knjigi Neznosna lahkost bivanja Milana Kundere, se bojim množic z dvignjenimi pestmi, je pojasnila.

Ljubiteljica zgodb

Njena kampanja ni zasnovana terensko, saj za to nima časa. »V resnici sem ves čas na terenu in v ambulanti med ljudmi.« Koliko pacientov ji je že zagotovilo podporo? »Tisti, ki me poznajo, bodo gotovo glasovali zame.«

V tednu našega srečanja je imela veliko nastopov, soočenj, poleg tega je opravljala delo ginekologinje. A nismo zdravniki pravi gladiatorji, je vprašala in poudarila, da je videti šibkejša, kot je v resnici.

Popoldneve preživlja z možem Tomažem, elektroinženirjem. Najmlajša, 17-letna hči je srednješolka, starejši pa stopata po njeni poti: študirata medicino. Ko ju je vprašala za razlog, sta ji odgovorili, da se njej vidi, da ima rada svoj poklic, medtem ko za očeta nista bili povsem prepričani.

Sabina Senčar uživa v zdravniškem poslanstvu: »Res imam rada svoj poklic.« FOTO: Jože Suhadolnik/DELO

»Res je, da službe nisem nikoli nosila domov. Še ko sem delala v ljubljanskem UKC, sem se šla raje zjokat na stranišče. Rekla sem si, da otroci niso krivi in sem odšla domov z nasmehom na obrazu. Hčere so mislile, da uživam, pa ni bilo vedno tako. Ampak imam res rada svoj poklic. Ne vem, če bi za kaj zamenjala. Ljudje obožujemo zgodbe, zdaj pa si zamislite poklic, ki je poln zgodb. A je kaj lepšega? In jaz imam vsak dan veliko zgodb.«

Ker dela kot zasebnica, si delovnik organizira tako, da ima zgodbe čas poslušati. Kakovost dela je popolnoma drugačna kot v javnem zdravstvu, sama si odreja čas. »Nimam ga za kavo in malico v službi, le za ljudi. Tega časa imam pa na pretek,« pove nasmejana. 

Ena izmed lepših zgodb je povezanih s pacientko, ki več let ni mogla zanositi. Potem pa se je po počitnicah oglasila na ultrazvoku, kjer je Senčarjeva opazila dve gestacijski vrečki. »Samo usedla sem se in začela jokati, tako se me je dotaknilo. Mi smo se trudili, narava pa je dokončala in me prišla razveseliti. To je pravi izkupiček po dolgih letih truda.«

Zavzema se za izstop zdravnikov iz enotnega plačnega sistema, najbolj pa jo skrbi, ker ljudje v javnem zdravstvu ne dobijo več potrebne oskrbe.

Ob vračanju z grajskega hriba, ko smo se ravno pogovarjali o njenem prestopu iz javnega v zasebno zdravstvo, nam pot prekriža mladenič, ki ga Senčarjeva stisne k sebi. Senčarjeva nam pojasni, da je to sin prijateljice Urške Bizjak Ogrinc, s katero sta skupaj ustanovili zasebno ginekološko ambulantno. Odločitev je dozorela, ko so se leta 2012 razmere na ljubljanski Ginekološki kliniki tako zaostrile, da sta sklenili, da raje likata srajce, kot vztrajata. Osamosvojili sta se, posegli na lasersko področje in postali prepoznavni. Tisto leto je s klinike odšlo skupaj šest specialistov, se spominja kandidatka za predsednico.

Ob vračanju z grajskega hriba nam je pot prekrižal mladenič, ki ga je Senčarjeva stisnila k sebi. Pojasnila je, da je to sin prijateljice in sodelavke Urške Bizjak Ogrinc. FOTO: Jože Suhadolnik/DELO

Tožba proti ZZZS

Ko se le dobre pol ure po grajskem sprehodu srečamo v lično urejeni ordinaciji, pove, da je posameznice ne obiskujejo, ker želijo imeti nadstandardno oskrbo. »To so floskule, kako bogataši hodijo k zasebnikom. Bojim se, da je bogatih več v državnem zdravstvu kot pri nas. Ti so tudi iznajdljivejši in še vedno znajo priti v sistem.«

Želi si, da bi zavarovalnica zavarovancem določila košarico pravic in bi se potem ti sami odločali, kje bi sredstva porabili. S tem bi se tudi razslojevanje zmanjšalo. »S tezo, da zasebniki skrbimo za razslojevanje, se ne morem strinjati. Prizadevam si, da bi nas vključili v javno zdravstvo.« Državno zdravstvo, ki ga imamo zdaj, je po njenem platforma za korupcijo.

Že štiri leta toži ZZZS, ker kot zasebnica ni več upravičena do 20 receptov na leto za osebno rabo. Na vrhovnem sodišču je tožbo dobila in zadeva je zdaj v ponovnem odločanju. Mož ji včasih očita, da dela samo še za odvetniške stroške: »Gre za veliko denarja in še več truda, ampak mene se ne da utruditi.« Zeleni recept pripada zavarovanim pacientom, tudi v primeru, da jih obravnava zasebnik, je jasna.

In kaj meni o tem, da so številne ženske v Sloveniji brez ginekologa? Pravi, da je ginekologov v Sloveniji dovolj, le neprimerno so razporejeni in nemogoče obremenjeni tudi z administrativnimi opravili. Reforma zdravstva se ji zdi nujna.

»Ljudje so v javnem zdravstvu prevečkrat grdo in površno obravnavani. V kliničnem centru komaj še vidite polno usposobljenega specialista. Dober klinik je star klinik, ki se je že nagledal primerov.«

Vedno in do zadnjega se bom pogumno zavzemala za vse ljudi, obljublja. »S položaja predsednika imaš za to neskončno možnosti.«