Moja solidarnost gre vedno z ljudmi in nikoli z režimi

»Vsi imamo težave s podivjanim kapitalizmom,« je Miha Kordiš, poslanec Levice, odgovarjal predstavnikom dijaške in študentske organizacije, zakaj kot predsednik republike v svojem kabinetu v nasprotju z drugimi kandidati ne bi imel posebnega predstavnika za mlade. Mlade in njihove težave je tako kot vse druge skupine treba po njegovem mnenju obravnavati kot enakovredne sogovornike.

Poudarja, da bi rad bil predsednik za solidarno prihodnost. Že z vstopom v predsedniško tekmo mu je po njegovih besedah uspelo nekaj, kar se je obetalo kot kampanja, popolnoma izpraznjena vsebine in tekmovanje zgolj v barvi kravat in suknjičev, zelo močno vsebinsko obarvati: »Nenadoma se vsi pogovarjamo o podnebnem zlomu, o skrbstvu za starejše, stanovanjski krizi in o tem, kako je treba zaščititi javno zdravstvo.«

Gre tudi za teme, ki jih, kot posebno pereče zanje, poudarjajo predvsem mladi, zato ni presenetljivo, da javnomnenjske raziskave prav v tem segmentu merijo nadpovprečno podporo. Mladi, stari od 18 do 25 let, so ga na zadnji raziskavi inštituta Mediana uvrstili ob Nataši Pirc Musar in Anžetu Logarju na tretje mesto.

Na »provokativna« vprašanja mladih je Kordiš odgovarjal s še bolj provokativnim odgovorom. »Če bom v drugem krogu, bo to pomenilo, da smo v predvečeru politične revolucije. In seveda bom tisti, ki bo zmagal.« Večkrat je odgovor zabelil še s šalo na svoj račun. »Da, v predsedniški palači bodo banane,« je dejal in navzoče nasmejal z referenco na svojo fotografijo iz študentskih let ter obljubil, da bo v primeru zmage dneve odprtih vrat predsedniške palače ohranil in kot milenijec še dopolnil z igranjem namiznih iger. Catancev, druge so tako zelo »geekovske«, da jih po njegovih besedah verjetno ne poznamo.

Sam pravi, da ima funkcija predsednika republike že zdaj dovolj pooblastil oziroma da je njegova naloga tudi, da je glas ljudi, ki v družbi svojega glasu nimajo – se pravi običajnih delavk in delavcev. »Svojo javno težo bi po mojem mnenju moral uporabiti za to, da vzpostavi seznam družbenih prioritet oziroma da spregovori o tem, kar je v družbi pomembno,« je dejal.

Njegov urnik je v teh dneh natrpan in organiziran skoraj do minute natančno. Po jutranjem srečanju s predstavniki dijakov in študentov je prejšnji petek, ko smo ga spremljali, sledilo druženje na stojnici, nato medijske obveznosti, razporejene skozi ves dan … Sredi dneva je imel še sejo odbora za delo, ki mu predseduje. Te funkcije, je povedal, ne razume protokolarno ali kot »politični pašnik«, ampak še vedno angažirano in aktivistično, da v sodelovanju z ministrstvom za delo, ki ga vodi Levica, dvignejo raven delavskih pravic in socialne države.

»Vlada je v bistvu zelo konfederativna institucija in precej manj federativna, kot sem si v preteklosti predstavljal,« je Kordiš odgovoril na vprašanje, kakšen vpogled mu je dala koalicijska vloga. A z njo pridejo tudi kompromisi. Kako bo pred svojimi volivci torej branil proračun, ki predvideva zvišanje obrambnega proračuna na 1,44 odstotka BDP leta 2024? »Dokler so to sredstva, ki gredo za obrambo in področja, na katerih smo ogroženi, me ne moti. Torej v okviru ministrstva za obrambo je to zaščita in reševanje ter oprema, ki je koristna. Večkrat izpostavljam helikopterje Bell 412 in njihovo posodobitev. Z orožarskimi nabavami pa se ne strinjam. V koalicijski pogodbi smo se dogovorili, da jih bomo revidirali in pri oklepnikih boxer smo to naredili. Nabava je odpovedana, s čimer bomo ljudem prihranili sto milijonov in s tem razpletom sem zelo zadovoljen. Zdaj pa je treba pogledati še druge nabave,« je pojasnil.

Na vprašanje, na kateri točki kot samooklicani najbolj zagreti poslanec ne bi več podpiral te vlade, pa je odgovoril z vprašanjem: na kateri točki bi se bila vlada pripravljena odreči najbolj zagretemu koalicijskemu poslancu? »Nimam namena zapuščati te koalicije. Hkrati pa nimam nikakršnega namena prezreti stranpoti, v katere vlada zaide,« je komentiral svojo nadaljnjo pot, če ne bo izvoljen za predsednika republike.

Strankarska kolegica mu je pozneje na stojnico prinesla malico, za katero do takrat še ni imel časa. Ob njem so se ustavljali podporniki. »Le vi si upate povedati tako, kot je,« mu je v podporo dejala starejša gospa, s katero se je nato fotografiral.

Vroča roba pa so bile značke z napisom »Nacionaliziraj me, Miha Kordiš«, ki jih je na ljubljanski stojnici, ki je ob petkih in sobotah postavljena na Adamič-Lundrovem nabrežju – predvidoma bo tako do lokalnih volitev –, zmanjkalo do popoldneva. Nove bodo na voljo spet zvečer, so se opravičevali. Izdelovali so jih na stranki.

Kordiš ves čas kampanje poudarja, da je to kandidatura celotne stranke, četudi so posamezniki imeli pomisleke, ali naj se Levica sploh vključi v predsedniško tekmo. Pravi, da specifično njegova kandidatura ni bila na tapeti in da se tudi sam zanjo ni odločil zlahka. Je to torej njegov prispevek k usmeritvi stranke spet na levo, ki ga vneto zagovarja? »Tudi to lahko k temu rečete. A v to kampanjo smo vstopili skupaj. Tega projekta si nisem zamislil jaz, ampak smo se zavestno odločili, da bomo to naredili in da bomo to naredili na levo,« je zatrdil.

Njegovi strankarski kolegi v kandidaturi vidijo različne prednosti, tudi to, da bo morda spoznal, da je mogoče tudi z bolj umirjeno retoriko in bolj premišljenimi besedami spreminjati stvari.

Miha Kordiš sebe in svojo stranko prej kot z Venezuelcem Nicolásom Madurom primerja s Čilencem Gabrielom Borićem, ki pa je jasen kritik iliberalnih in avtoritarnih teženj. Vključno s tistimi na levi, ne le tistimi na desni. »Moja solidarnost gre vedno z ljudmi in nikoli z režimi. Tudi zaradi takšnih stvari, kot je režim v Venezueli, ker so se po smrti Cháveza vse bolj in bolj naslanjali na oligarhe, namesto na delavske množice, ki so srce čavizma. Verjamem v demokracijo od spodaj navzgor. Mislim, da imamo celo v naši državi premalo demokracije. Kako naj potem ne bi imel zadržkov, če ne celo obsodbe za režime, ki spodnašajo celo osnovne standarde parlamentarne demokracije?« po nekaj vprašanjih pravi Kordiš, ki pa še vedno trdi, da je desni imperialistični diskurz absolutni hegemon. »Če se zavzameš namesto za totalno vojno, za mir v Ukrajini, dobiš nalepko, da podpiraš diktatorja Putina, zato je včasih težko prodreti z argumenti, ki so dejansko slišani.«

Natančnejše alternative, razen tega da se zavzema za mir in pogovore o novi varnostni arhitekturi v Evropi, kar pomeni, da nasprotuje tudi pomoči Ukrajini v orožju, Kordiš sicer ne ponuja.