»Pričakovali so, da ne bom študiral, ker imam družino«

V skoraj 82 letih življenja se je spisalo veliko zgodb, a glavna je tista o prehojeni poti izobraževanja, zaznamovani z izgubo v vojni na domačem pragu ubitega očeta. Zgodba o tem, kako je mogoče z voljo, vztrajnostjo in trmo premagovati ovire na poti od železničarske poklicne šole in strojnega ključavničarja do medicinske fakultete in uglednega zdravnika.

Rodili ste se v Hreljinu v Beli krajini, kje natančno je to?

To je manjši zaselek v zgornjem zahodnem koncu Bele krajine, pri Starem trgu ob Kolpi. Tam sta bili le dve hiši, pomaknjeni v hrib. Obkrožal nas je gozd, zato pravim, da sem bil med vojno ves čas v hosti ...

Koliko vas je bilo doma?

Oče je med vojno padel. Ujetega in ranjenega so pripeljali in z bajonetom ubili pred našimi očmi. Ostali smo trije otroci in mama, astmatična bolnica. Bil sem najstarejši otrok. Star sem bil pet let, najmlajši brat pa pol leta. Med vojno se je marsikaj dogajalo. Ob Kolpi so bile vse sorte vojske, partizani, čez reko, ki je tam nizka, so prišli četniki, ustaši ... Nikoli nihče ni nič prinesel, vsi so le vzeli. Tako smo ostali brez krave, koze. Stric nam je dal eno kozo, da je mama imela mleko za nas otroke.

Ste šli kmalu od doma?

Štiri razrede osnovne šole sem naredil v domači kotlini, v Lazah, potem je učitelj mamo prepričal, naj grem v gimnazijo v Črnomelj. Zame, ki sem bil prej prost kot ptiček na veji na tisti hreljinski gmajni, je bilo hudo, ker sem cele dneve preživljal v zaprtih prostorih. Dopoldne sem bil v šoli, popoldne pa v internatu, kjer so bile obvezne učne ure. Vsako soboto sem šel fantič pri enajstih, dvanajstih letih peš domov, 30 kilometrov daleč, da je mama oprala perilo. V nedeljo pa spet peš nazaj v Črnomelj. Po končani nižji gimnaziji sem nameraval ostati doma, da bi ustregel mami in ji pomagal pri kmetovanju. Takrat so Poljansko dolino elektrificirali in moj osnovnošolski učitelj je prosil na Elektru Kočevje, da bi me sprejeli v službo kot delavca, pa še mami bi lahko pomagal doma. Sprejeli so me. Kot nekvalificirani delavec sem potem delal v moji dolini.

Ampak to ni bilo delo, ki bi vas veselilo?

Ne. Terenskega mojstra sem velikokrat vprašal, kdaj bom šel lahko v kakšno šolo, da bi imel svoj poklic. Vsakič je rekel, da naj počakam, da sem še mlad. Pa mi je bilo tega dosti in sem se prijavil na železničarsko industrijsko šolo v Mariboru, za strojnega ključavničarja.

In spet ste šli od doma?

Mamo sem nekako prepričal, da sem šel v Maribor, v ŽIŠ. V tretjem letniku me je vzgojitelj v domu prosil, da nekaj izračunam. To sem brez težav naredil. Rekel je, da me je škoda za tam, ko bi lahko bil kje drugje. Zanimalo me je, zakaj je rabil tisti izračun, pa mi je povedal, da hodi v prvo gimnazijo v Mariboru. Vprašal sem ga, ali bi tudi jaz lahko šel tja, da bi nadaljeval v petem razredu. Dejal je, da se bo pogovoril z ravnateljem, ali bi mi dovolil, da hodim zvečer. Veste, takrat je bila še hora legalis in zvečer nismo smeli ven.

Ste potem obiskovali večerno šolo?

Ja. Hkrati sem končal peti letnik gimnazije in tretji letnik ŽIŠ. Čez poletje sem se doma iz zapiskov za šesti razred, ki mi jih je dala odličnjakinja na tej gimnaziji, naučil snov in naredil jeseni izpite še za ta razred. Tako sem lahko nadaljeval redno šolanje v sedmem razredu gimnazije. Ampak problem je bil, da nisem imel denarja. V Kočevju mi ga niso dali, češ da že imam poklic. Prosil sem mojstra v ŽIŠ, ki je doma v popoldanskem času malo »murkslal«, ali mu lahko pomagam. Ko je ugotovil, da hodim v šolo, njegovi hčerki pa sta nujno potrebovali inštrukcije, sem poleg dela v delavnici še njiju inštruiral, kar tudi ni bilo najbolj preprosto. Zvečer sem kljub utrujenosti hodil še v večerno osmo gimnazijo.

In jo končali. Pa potem?

Po maturi sem se vpisal na strojno fakulteto v Ljubljani, tam sem spoznal deklico, ki je kasneje postala moja žena. Bila je medicinska sestra v novomeški bolnišnici in sem ob koncih tedna hodil k njej. Ko je zanosila, sem po prvem letniku pustil študij in želel poskrbeti za družino z zaposlitvijo kot strojni tehnik v takratni tovarni IMV, danes je to Revoz. Ko je žena prišla iz službe z novico, da bolnica razpisuje štipendije na višji rentgenski šoli, sem se vpisal, diplomiral in se v bolnišnici zaposlil kot tehnik, danes temu pravijo radiološki inženir. Potem sem moral v vojsko. Služil sem v Ljubljani, kjer je bila šola za sanitetne oficirje. Naredil sem jo z odliko in po pol leta so me za nagrado poslali v Zemun, v komando vojaškega letalstva. Čez nekaj časa sem jih naprosil, da so me premestili v Cerklje. Po vrnitvi iz vojske sem se vpisal na medicino. Bila je možnost izrednega študija.

Delo na rentgenu vam je dalo vpogled v medicinsko dogajanje, ste se zato odločili za nadaljevanje študija?

Že na rentgenski šoli sem imel razen fizike v glavnem medicinske predmete. Manjkajoče znanje latinščine sem nadoknadil s popoldanskim učenjem iz vadnice in ob pomoči kolega s končano klasično gimnazijo. Delo v zdravstvu sem malo že spoznal. Marsikaj me je motilo, ni bilo tako kot zdaj. Takrat so bili zdravniki nekaj posebnega, posebej so jedli, vse so imeli posebej, nad njimi je bil svetniški sij, ampak pri znanju so bili nekateri ubogi. Se je zgodilo, da me je kdo za rentgensko sliko vprašal, naj povem, kako je slikano.

Ste si torej želeli prispevati k izboljšanju zdravstva?

Bil sem edini izredni študent, čeprav jih polovica ni vedela za to. Pri biologiji me je profesor na izpitu, ko sem že odgovoril na vsa vprašanja, vprašal, kaj to pomeni biti izredni študent. Povedal sem, da imam družino in moram hoditi v službo. Pa je rekel, no, potem gremo pa še enkrat z vprašanji. Drugi, ki so poslušali pri izpitu, so glasno protestirali, da to pa ne. Potem je nehal in rekel, da ga zanima, kako bo pri drugih predmetih.

Zaradi izrednega študija ste torej imeli težave?

Težave, seveda. Najhuje je bilo pa doma, v bolnišnici. Ko so doumeli, da hodim na medicino, bil sem v tretjem letniku, so rekli, da tako pa ne gre. Postavili so pogoj, ali študij ali služba. Pričakovali so, da ne bom študiral, ker imam družino. Z ženo, ki mi je ves čas stala ob strani in mi je na vse načine pomagala, sva se dogovorila, da nadaljujem študij, da bomo že nekako. S svojo izobrazbo sem dobil službo na srednjih šolah, kjer sem dekleta učil predvojaško vzgojo. Učil sem na gimnaziji, na učiteljišču, na medicinski srednji šoli, pa na kmetijski ... Na medicini sem diplomiral prej kot v šestih letih, pa me v bolnico niso sprejeli, čeprav sem bil njihov.

In ste kot zdravnik začeli delati v zdravstvenem domu?

Začel sem kot splošni zdravnik, kot obratni zdravnik v ambulantah Pionirja, Novoteksa ... Po približno letu in pol sem dobil specializacijo iz interne medicine in prišel sem na interni oddelek v novomeški bolnici, tam sem bil dve leti. Po obveznem kurikulumu sem šel v ljubljanski UKC na kardiologijo, pulmologijo ... Vpisal sem se na podiplomski študij iz pnevmologije in diplomiral ter specializiral naprej.

Ste tudi kardiolog?

Ko sem delal v novomeškem zdravstvenem domu, v dispanzerju za pljučne bolezni, so prihajali k meni ljudje, ki so bili kardiološki pacienti. Če je kdo težko dihal, je mislil, da ima težave s pljuči, pa jih je imel s srcem. Pošiljal sem jih v Ljubljano, saj v Novem mestu kardiologija še ni bila razvita, niti v bolnici ne. Bilo je čedalje več kardioloških bolnikov. Zaradi dela sem šel podiplomsko študirat še kardiologijo.

Bili ste tudi direktor zdravstvenega doma?

Za to funkcijo so me po domače povedano nategnili. Nisem imel pojma o pojmu o politiki, o samoupravnih zadevah. Kot pesmico sem se moral naučiti, kaj je to odbor za delovna razmerja v združenem delu. Bilo pa je pozitivno, da sem kot direktor in hkrati zdravnik lahko nabavljal aparate. Imel sem tudi odlično pomočnico, ki mi je pri direktorovanju pomagala kot finančnica. Kupili smo ultrazvok, ki je bil sploh prvi na Dolenjskem, Kočevskem in v Posavju. Šel sem v Frankfurt, kjer sem se naučil o ultrazvočnih preiskavah srca. V Nemčijo sem šel še trikrat, vsaki dve leti za nekaj časa.

​Ko je zdravstveni dom postal del zdravstvenega centra, v njem so bili bolnišnica pa vsi zdravstveni domovi na Dolenjskem in v Beli krajini, zavod za zdravstveno varstvo, vse lekarne, so me še enkrat prepričali, da sem bil v tem skupnem zdravstvenem centru strokovni direktor. Sem imel pa več časa, da sem delal kot zdravnik.

V času reelekcije za to delovno mesto mi je umrla žena in mama mojih treh otrok. Z ženo sva bila zelo navezana, zelo lepo sva se razumela in po njeni smrti sem bil nekaj časa kar izgubljen. Otroci so že odrasli, Rafko je imel svojo družino, otroke, Lilijana tudi, najmlajši sin Peter je bil na koncu študija. Želel sem se odseliti iz okolja, kjer me je vse spominjalo na ženo. Pogovarjal sem se za zaposlitev v Mariboru, Murski Soboti, v Izoli je bilo potem že vse dogovorjeno, tudi stanovanje so mi že našli. Toda imel sem zidanico, vinograd, sadovnjak in čebele. Za vse to je treba skrbeti. Otroke sem vprašal, kateri bo to imel, in odgovor je bil, da bodo vse prodali, trto posekali, čebele pustili ...


 

Tega pa niste hoteli?

Nisem mogel sprejeti. Z ženo sva sama sadila trto v vinogradu, čebelar sem postal ... In tako sem ostal tukaj v Novem mestu. Po letu 1990 se nisem več prijavil za direktorja, nisem se več hotel ukvarjati s tem. Bil sem samo še zdravnik.

Imeli ste več časa, ste takrat začeli pisati?

Ja, imel sem več časa. Dom je bil brez žene mrzel in prazen. Takrat sem začel pisati.

Katero knjigo ste najprej napisali?

Prva je bila Vino in zdravje. Najprej sem napisal članek o tej temi, izšel je v Rasti, lokalnem časopisu za družbena vprašanja, kulturo ...

Zakaj ravno o vinu, ste se pri svojem delu srečevali z ljudmi, ki so preveč pili?

Ja, teh je pa veliko. Na Dolenjskem se je preveč pilo, po vsej Sloveniji se preveč pije. Mi smo moker narod. V povprečju preveč pijemo. Saj kozarec, dva vina je zdravo, pet pa ne več. Težko je reči nekomu, ki prideluje vino, da ga ne sme piti. Da bi odvrnil ljudi od pretiranega uživanja vina, sem napisal članek in potem še knjigo. Ker je vino naravna zadeva, ima tudi svoje pluse. To sem poudaril, kaj je dobro in koliko. Na temo vina sem imel ogromno predavanj in napisal več knjig.

Napisali ste tudi knjigo Med in zdravje, pa o mleku in zdravju, o čajih in zdravju, vodi in zdravju ...

Napisal sem knjigo o zgodovini zdravstva, o boleznih srca in ožilja, pa tudi kar nekaj knjig o čebelah, apiterapiji, boleznih dihal in čebeljih pridelkih, o hrani in raku, o čokoladi in zdravju. S pisanjem sem zapolnil praznino in čas, ki sem ga imel na voljo. Potem sem se pa drugič poročil.

In vam je znova zmanjkalo časa?

Ko mi je žena umrla, sem bil star 53 let, in v teh letih nisi ne krop ne voda, nisi ne star in ne mlad. Nekoga rabiš za gospodinjiti, za posteljo, za družbo, za sprehode, za pogovor ... Potem sem se upokojil in honorarno še delal v Brežicah, pa v novomeški bolnici pri ultrazvoku, kjer sem njegovo uporabo učil vse mlajše zdravnike, tudi sina Rafka. Prav tako sem veliko predaval in to še vedno počnem.