Učenci 3. a razreda na ljubljanski osnovni šoli Vodmat so nam drug za drugim razlagali, da je njihov učitelj najboljši, smešen, zabaven in da so njegove petkove ure najboljše. Gre za ure, ki si jih otroci prislužijo z lepim vedenjem skozi ves teden. A tudi pri zabavnih urah se učijo. Učitelj pravi, da je prav igra najboljša učiteljica. Lažje se je naučiti računati, če seštevaš točke najljubšega nogometnega kluba kot zgolj številke.

Žiga Bokal je bil ves čas pogovora nasmejan. Da je (večinoma) tako tudi v razredu, so hitro povedali otroci. Očitno se v razredu res veliko zabavajo in hkrati učijo. Ob našem obisku so odigrali hitro igro poštevanke. Celo poštevanka je lahko zelo zabavna, če je zadaj nagrada. Učitelj je povedal račun, v zrak so švignile male otroške roke, izbranemu učencu pa je v naročje poletela plišasta papiga. Če je otrok pravilno odgovoril, je papigo lahko objel. Potem je »odletela« naprej. Očitno je objemanje papige velik motiv, kajti njegovi učenci poštevanko znajo.

Vedno išče nove načine, kako otrokom približati snov. Prvi mesec zato vedno posveti temu, da jih dobro spozna in ugotovi, kaj jih najbolj zanima. »Besedilne naloge potem prilagodim interesom učencev in tako lažje razumejo vsebino. Mnogi imajo radi nogomet. Pogovorimo se, kateri igralci in klubi so jim všeč. In potem pri matematiki prilagodim besedilno nalogo. Recimo, nogometni klub je za vsako zmago prejel tri točke, za remi eno točko, za poraz nič točk. Zmagal je tolikokrat, remiziral tolikokrat, izgubil tolikokrat. Koliko točk je zbral? Učencem je to zelo zanimivo. Zraven dam še grbe klubov in sploh nimajo občutka, da morajo neko hudo nalogo narediti.«

Življenje v naravi s šolo in učiteljem. FOTO: osebni arhiv

Petek je dan za …

Otroci so ob vprašanju, kaj jim je najbolj všeč, izstrelili, da njihovi posebni petki. Gre za posebno uro, ki jim jo učitelj pripravi, če so se ves teden pri vseh urah, ne le njegovih, vedli, kot se je v šoli treba vesti, in upoštevali navodila. Pri teh urah vsebine iz učnega načrta predstavi precej drugače. Učencem je najbolj všeč čokoladna ura. »Čokolado prinesem, ko tehtamo in se učimo o gramih, dekagramih, kilogramih. Takrat prinesem različne čokolade. Najprej se pogovorimo o tem, koliko gramov sladkorja ima katera. V kozarčke ob čokoladah jim nasujem sladkor, kolikor ga je v posamezni čokoladi. Preseneti jih, da je lahko toliko sladkorja v čokoladi. Potem čokolade seveda pokušajo. Sledijo 'volitve' za najboljšo čokolado, pogovorimo se, kaj pomeni, da so demokratične. Ko dobimo zmagovalko, ki je ponavadi tista najslajša, se pogovorimo še, katera bi bila najbolj zdrava in zakaj.«

Kot razlaga učitelj, učenci takih ur ne doživljajo kot učenje. Gre za zabavo, od katere pa veliko ostane. Ne le znanje, ampak tudi druge veščine. »Zanimiva jim je ura pod mizo. Dam jim delo, prehajajo pa lahko le pod mizami. Morajo sodelovati in se pogovarjati na zelo majhnem prostoru. Velikokrat slišim, da otroci ne znajo delati v skupinah. Seveda ne, ker jih je treba najprej tega naučiti. S takim načinom dela jih precej lažje pripravim do sodelovanja.«

Otroci se z igro veliko naučijo. FOTO: osebni arhiv

Večinoma so petki vedno zabavni, posebnih petkovih ur pa ni, kadar se otroci ne držijo dogovora in je kdo prevečkrat vpisan v tako imenovano čenča škatlo. »To je škatla, v katero so vpisani učenci, če so med šolsko uro preglasni. Če so trikrat vpisani v 'čenča škatlo', sledi klic staršem. To zdaj deluje zelo dobro, ker 'ponavljavcev' v škatli ni. In res komaj čakajo te petke.«

Telefon obvladajo, računalnika skoraj ne

Vodi tudi neobvezni izbirni predmet računalništvo. Ugotavlja, da mnogi učenci niti računalnika ne znajo prižgati. Tudi zato meni, da je uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije v šoli nujna. »Doma otroci uporabljajo tehnologijo, ampak na nepravi način. Ogromno je uporabe na mobilnih telefonih, računalnika pa ne znajo uporabljati. Zato se mi zdi ključno, da jih v šoli tega naučimo. Ker to so kompetence, ki jih bodo v življenju potrebovali.«

Sam se na tem področju veliko izobražuje in podaja vsebine na šoli v projektu Digitrajni učitelj. Za sodelavce je pripravil tudi različne delavnice med epidemijo. Pravi, da bi morali te vsebine vključevati v redni pouk že zdaj, vsaka šola pa naj za to naredi svojo digitalno strategijo. »Pri nas jo imamo za razredno stopnjo, zdaj jo pripravljamo še za predmetno, januarja jo bomo začeli izvajati. Gre za to, da učence postopoma naučimo dela z računalnikom. Če pričakujemo, da učenec v petem ali šestem razredu pripravi govorni nastop s powerpointom, ga moramo to naučiti. Ampak čas mora biti odmerjen in učiti jih je treba tisto, kar potrebujejo. V prvem razredu vklop in izklop računalnika, premikanje miške, uporaba malih in velikih črk. To je popolnoma dovolj.«

Otroke skuša naučiti tudi življenjske stvari, ne le šolskih vsebin. FOTO: osebni arhiv

Nogomet in družabne igre

V mladosti je treniral nogomet, in da ga ta šport še vedno zelo zaznamuje, jasno kaže risba v njegovi učilnici, na kateri je kot nogometaš. Zdaj nogomet igra z učenci četrtega in petega razreda. Zanimanje je veliko, to interesno dejavnost namreč obiskuje kar 35 učencev. »Otroci vsakič komaj čakajo, to je zanje ena najboljših ur. V skupini je tudi devet deklet, ki obožujejo nogomet in so zelo dobre. Poslušajo, delajo vaje in so res izjemne.« Ker je otrok toliko, jih je moral razdeliti v dve skupini. »Res uživajo in so zelo delavni. Pridobili so že osnovno znanje. Delamo tudi na fairplayu. Zelo pomembno je, da se naučijo, da tudi če izgubiš, tudi če je bil prekršek, ni treba izgubiti glasilk.«

Najraje pa ima družabne igre, za katere prav tako vodi posebno interesno dejavnost. Učiteljem priporoča njihovo uporabo že med poukom. Otroci se namreč pri družabnih igrah še bolj povežejo, delajo v skupini, tudi tu pa se učijo prenašati poraz. »Ko kdo izgubi in reče, da ni bilo fer, se o tem veliko pogovarjamo. Navsezadnje tudi v življenju ne bo vedno vse fer.« Začnejo z lažjimi igrami s kartami, kot sta osel in enka. Igrajo dansko igro partners. »Podobna je igri človek, ne jezi se, le da se namesto kock uporabljajo karte. Učenci morajo sodelovati, ker zmagaš takrat, ko oba partnerja postavita štiri figurice v vrsto. Tem igram sledijo težje, kot sta remi in tarok, kjer spoznajo tudi rimske številke.«

Učitelj Žiga Bokal poleg razrednega pouka poučuje še neobvezni izbirni predmet računalništvo, otroke pa srečuje tudi pri dveh interesnih dejavnostih, nogometu in družabnih igrah. FOTO: Leon Vidic/delo

Activity uporablja že pri pouku. »To je krasna igra za učenje opisovanja, pa za sodelovanje in za premagovanje strahu pred nastopanjem. Sicer imam pri prvih govornih nastopih zraven gumb za srečo. Imel sem težave z govorom, kot otrok sem jecljal. Takrat mi je neka učiteljica pomagala tako, da mi je dala poseben gumbek. Še zdaj imam enega, na katerem prav piše, da je gumb za srečo.«

Poklicanost

Prav dobre lastne izkušnje z učitelji so ga vodile v ta poklic, za katerega pravi, da je del njega samega. »Imel sem srečo, da sem imel odlične učitelje tako v osnovni kot srednji šoli. Hkrati se mi je to zdel poklic, ki lahko naredi spremembo. Otroke poskušam naučiti ne le učne vsebine, ampak tudi življenjske stvari. Povem jim kakšno zgodbo iz mladosti, da vedo, da smo bili tudi učitelji otroci in imeli podobne težave, kot jih imajo oni.«

Časi so sicer zelo drugačni kot takrat, ko je bil sam otrok, čeprav je mlad učitelj. »Danes dobijo otroci veliko več, zato se za neke materialne stvari ne trudijo več toliko. Stvari so jim malo postale samoumevne. Veliko gledajo nase in ne toliko na skupino, malo manjka empatije. Ampak ko se s tem ukvarjaš, delaš na tem, ko se z njimi pogovarjaš, je lažje. Zdaj starši dolgo delajo, domov pridejo utrujeni, otroci prav tako. Verjamem, da je vsem težje, kot je bilo še pred nekaj leti. Se pa zato spreminja dinamika. Tudi šolam. Trudim se, da večino, glavnino dela opravimo v šoli. Da imajo otroci doma čas zase.«

Učitelj sem! Učiteljica sem!