S tretjo nacionalno konferenco ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami so se danes začeli dnevi opozarjanja nad tem globoko razširjenim družbenim problemom, ki bodo trajali do 10. decembra, svetovnega dneva človekovih pravic. Po podatkih statističnega urada so ženske trikrat pogosteje kakor moški tarča intimno-partnerskega nasilja. Do 15. leta starosti ga je doživelo tri četrtine žensk in slaba četrtina moških. 

V zadnjih letih so bili v Sloveniji storjeni pomembni sistemski koraki naprej, od spremembe zakonodaje do razbijanja mitov in predsodkov, kaj nasilje je ter kdo je zanj odgovoren – povzročitelj in nikoli žrtev. 

A tako število prijavljenih primerov nasilja v družini oziroma nasilja nad ženskami kot neprijavljeni primeri kažejo, da je pred vladnimi in nevladnimi organizacijami kljub napredku še veliko izzivov za zaščito žrtev. Ukrepanje je pogosto prepočasno, povzročiteljev praktično nihče ne more prisiliti, da se vključijo v programe nenasilne komunikacije, zdravljenja alkoholizma, treningov socialnih veščin ... 

Predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz je na nacionalni konferenci, na kateri so se po njenih besedah še bolj kot o tem, kaj na terenu deluje, pogovarjali o tem, kaj ne deluje, učinkovite ukrepe izpostavila kot »jasno sporočilo povzročiteljem nasilja, da bo država izpolnila svojo zakonsko dolžnost in ukrepe stopnjevala, če jih bodo kršili«. Zakonske podlage so sicer dobre, težava pa je njihova implementacija v prakso.

Dogaja se, kot je na filmskem posnetku dejala ena od žrtev nasilja, da zaposleni na centrih za socialno delo silijo žrtve v sestajanje s povzročiteljem: »Čeprav je bivši partner na center za socialno delo pošiljal obvestila, da se ne bo udeležil stika z otroki, je bila moja dolžnost, da jih pripeljem na center, pripravim na srečanje z očetom, ki ga nato sploh ni bilo. Šest mesecev smo vsak teden hodili tja, oče ni prišel na noben stik razen na zadnjega, ko je otrokom prinesel polno vrečo igrač in sladkarij.«

Nujno medsebojno sodelovanje

Nasilje je tako kompleksen pojav, da ga ne more učinkovito naslavljati ena sama institucija, pač pa je nujno medsebojno sodelovanje, je opozoril Branko Lobnikar s Fakultete za varnostne vede. Povezovanja ključnih institucij ter izmenjave podatkov med njimi je še vedno premalo, redke so kakovostne baze podatkov o posameznih primerih, ki jih zbirajo centri za socialno delo, šole, zdravstvene službe, policija in sodstvo.

V evidenci centrov za socialno delo se na primer bolj osredotočajo na žrtev kot na storilca, policija centrov ne obvešča o kaznivih dejanjih in o prekrških z elementi nasilja. Pretok informacij ni dovolj učinkovit, da bi žrtve bolje zaščitili pred povzročitelji, je poudarila prof. dr. Katja Filipčič z Inštituta za kriminologijo.

Tudi zakonska razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem po njenem prepričanju ni dobra – obravnava posameznega primera nasilja je tako v domeni policista, ki pride na kraj dogodka in se mora tam odločiti, ali gre za prekršek ali kaznivo dejanje.

Za prvo se izda globa, kar je za nasilje v družini povsem neprimerna sankcija, saj jo morajo poleg vsega pogosto plačati kar žrtve same. Sodišča v veliko primerih povzročiteljem izrečejo pogojno obsodbo, a brez varstvenega nadzorstva, ki bi moč pogojne obsodbe okrepilo.

Inkriminacija femicida in ključnik #zlominjenego

Da nasilje nad ženskami ni le rana, ki jo nosi posameznica, pač pa globoka rane družbe nasploh in velik problem, je v nagovoru dejala predsednica republike Nataša Pirc Musar. Poudarila je, da nasilje nad ženskami škoduje miru, varnosti in demokraciji.

Slovenski kazenski zakonik v 116. členu določa kaznivo dejanje umora in določa tudi kar nekaj okoliščin, ki lahko vsebujejo elemente femicida, in pred časom so se zaradi velikega števila umorov žensk začele razprave o uvedbi inkriminacije femicida v slovensko zakonodajo.

Čeprav je bilo s strani nekaterih nevladnih organizacij slišati, da to ne bo zmanjšalo najbolj tragičnih primerov, je ministrica za pravosodje Andreja Katič povedala, da načrtujejo izrecnejšo inkriminacijo: »Pomembno je, da zakon na načelni ravni sporoči družbi in pristojnim organom, da je takšno nasilje nesprejemljivo in prepovedano.«

O femicidu kot vrhu ledene gore je govoril tudi minister za delo Luka Mesec: »Nasilje nad ženskami se začne prej, bistveno bolj neopazno in prikrito. Živimo v svetu, v katerem je nasilje nad ženskami daleč najbolj pogosta kršitev človekovih pravic.«

Opozoril je na trend objav na družbenem omrežju X s ključnikom #breakherego oziroma #zlominjenego, podredi si torej žensko, da ne bo več samostojen človek: »To je način razmišljanja, ki danes postaja mainstream.«

85.000 žensk in deklet so lani ubili moški; 60 odstotkov od teh smrti je zagrešil nekdo blizu žrtve, njen partner ali sorodnik. Združeni narodi opozarjajo, da je za žensko še vedno najbolj nevaren kraj njen dom. 

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) izpostavlja, da je nasilje velik javnozdravstveni problem in kršitev človekovih pravic žensk ter da je nasilje nad ženskami mogoče preprečiti. Zdravstveni sektor ima pri tem pomembno vlogo, saj zagotavlja zdravstveno oskrbo ženskam, ki so žrtve nasilja ter jih po potrebi usmerja k drugim podpornim storitvam.

Obeležitev 25. novembra pomaga osvetliti problem nasilja nad ženskami, ki je pogosto skrit, prezrt in stereotipiziran; ozaveščanje strokovne in splošne javnosti pa je ključno za prepoznavanje in preprečevanje nasilja nad ženskami, so ob današnjem dnevu opozorili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ).