V nadaljevanju preberite:

Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami 25. novembra imam vsako leto občutek, da se pogovarjamo o vedno istih stvareh. Primanjkuje strokovnega in z izkušnjami podkovanega kadra v policijskih in tožilskih vrstah, prav tako je kadra premalo na centrih za socialno delo. Ob 25. novembru navajamo statistične podatke, kot je ta, da je v državah članicah Evropske unije vsaka tretja ženska žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja, večinoma je povzročitelj intimni partner. Nujno je, da se o vsem tem pogovarjamo.

A morda najpomembnejše vprašanje, ki bi ga bilo treba postavljati vsak dan znova, ne le ob 25. novembru, je – zakaj tako zelo toleriramo nasilje? Ne samo nad ženskami, ampak tudi nad starostniki, otroki, invalidi. Zakaj se nam še vedno zdijo smešni glasbeni videospoti, v katerih je ženska zreducirana na spolni objekt? Kako lahko mirno in (tiho) spremljamo ponižujoče verbalne in pisne izpade domačih in tujih javnih osebnosti, tudi politikov, ki šibkejše člene družbe obravnavajo kot nekaj nepotrebnega, manjvrednega?