Neomejen dostop | že od 9,99€
Ob mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami 25. novembra imam vsako leto občutek, da se pogovarjamo o vedno istih stvareh. Primanjkuje strokovnega in z izkušnjami podkovanega kadra v policijskih in tožilskih vrstah, prav tako je kadra premalo na centrih za socialno delo.
Pri tem je za hitro in učinkovito pomoč veliko odvisno od tega, na koga naleti žrtev nasilja, ko se odloči prijaviti povzročitelja: na empatično in zaupanja vredno osebo ali na nekoga, ki jo še dodatno viktimizira, ki ji ne verjame oziroma postavlja vprašanja tako, da seje dvom o njenem pričevanju?
Od tega vprašanja je v najhujših primerih odvisno tudi življenje ženske, ki doživlja nasilje. Ob 25. novembru navajamo statistične podatke, kot je ta, da je v državah članicah Evropske unije vsaka tretja ženska žrtev fizičnega in/ali spolnega nasilja, večinoma je povzročitelj intimni partner. Nujno je, da se o vsem tem pogovarjamo.
O sistemskih rešitvah, načinih za pridobivanje dodatnega strokovnega kadra. Pogovarjati se moramo o tem, zakaj iz zavetja domov še vedno umikamo žrtev in ne nasilnežev ter zakaj je še vedno tako malo izrečenih ukrepov prepovedi približevanja. In koliko varnih hiš potrebujemo ter kje, kako dobiti sredstva za prostovoljce, ki svoj čas namenjajo žrtvam nasilja.
A morda najpomembnejše vprašanje, ki bi ga bilo treba postavljati vsak dan znova, ne le ob 25. novembru, je – zakaj tako zelo toleriramo nasilje? Ne samo nad ženskami, ampak tudi nad starostniki, otroki, invalidi. Zakaj se nam še vedno zdijo smešni glasbeni videospoti, v katerih je ženska zreducirana na spolni objekt?
Kako lahko mirno in (tiho) spremljamo ponižujoče verbalne in pisne izpade domačih in tujih javnih osebnosti, tudi politikov, ki šibkejše člene družbe obravnavajo kot nekaj nepotrebnega, manjvrednega? Na račun nasilnežev in tega, kako si je ženska klofuto gotovo zaslužila, ker »ne zna utihniti«, zbijamo šale. Delovanje družbenih sistemov gotovo ni optimalno, nikoli ne bo. A vsakdo od nas in vsi skupaj smo daleč od tega, da bi bili nedolžni.
Ste ob kakšnem članku o femicidu pomislili, da če bi jo pretepanje res motilo, bi ga že zapustila? Poglejte se v ogledalo.
Na voljo vam je brezplačna telefonska številka SOS-telefona 080 11 55. Obrnete se lahko na policijsko postajo, center za socialno delo v domačem kraju ali na svojo osebno zdravnico/zdravnika. Pomoč ponujajo tudi druge nevladne organizacije (Društvo za nenasilno komunikacijo, Zavod Emma …).
Zavedajte se, da potrebujete pomoč in da ste do nje upravičeni.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji