Mladi zavzeto iščejo službe in se učijo jezika

Ljubljana – »Država je popolnoma uničena, tako njena infrastruktura kot zdravstveni sistem. Inflacija je vsak dan večja. Svet ne pozna razmer v celoti, ker ljudje osebno ne vidijo, kaj se tu dogaja,« pravi Antonija Brundula, predsednica Slovenske skupnosti sv. Cirila in Metoda v Caracasu. Ostala bo v Venezueli, od koder je bilo v zadnjem mesecu repatriiranih 21 ljudi, še najmanj 15 pa naj bi jih prispelo v prihodnjih dneh ali tednih.

Na Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu so z dosedanjimi postopki zadovoljni. Po besedah državne sekretarke Olge Belec je repatriacija zelo zahteven pionirski projekt. Prosilcev je, kot je bilo napovedano že pred začetkom selitev, okoli 50. Prva skupina je prišla decembra, druga januarja. »Dve tretjini jih živi pri sorodnikih na Dolenjskem, Gorenjskem in Primorskem, tretjini pa je pri iskanju nastanitve pomagala država,« je pojasnila Olga Belec in dodala, da bo v državi treba urediti dom za priseljevanje, saj živimo v nemirnem svetu in v prihodnosti se spet lahko pokaže potreba po repatriaciji.

»Pri teh ljudeh opažamo veliko zavzetost in zanos. Večina že dejavno išče službe in se uči slovensko,« je povedala sekretarka. Prav pri pouku jezika se je pokazalo nekaj birokratskih ovir: po zakonu o tujcih naj bi se tečajev udeleževali le tujci, za slovenske državljane pa to ni predvideno. Še ta teden naj bi pristojni poskušali najti rešitev za zaplet.



Najmlajša repatriiranka je stara pet let. Prevladujejo delovno aktivni odrasli, med njimi so defektologinja, doktorica kemije, profesorica plesa, računalniški inženir, več je tudi mladih, ki nameravajo tu končati študij.

Po besedah sekretarja Dejana Valentinčiča do zdaj niso zavrnili nobene prošnje, so pa zahtevali dopolnitve pri nekaterih – za odobritev je treba imeti potrdilo o nekaznovanosti ter dokazati slovenski rod oziroma aktivne vezi s Slovenijo ali dejavno sodelovanje v slovenskih društvih.

Ali bo sedanji načrt lahko uporaben tudi za repatriacijo ob krizi v kaki drugi državi? »Za repatriacijo iz vsake države je potreben sklep vlade,« odgovarja Valentinčič. Prošnje venezuelskih Slovencev bodo sprejemali, dokler vlada s sklepom ne odloči drugače.

Pokojnine le tri dolarje

»Spomnim se, kako so moji starši pomagali starim staršem v Sloveniji. In kako sem, ko sem bila še študentka, šla v banko kupit dolarje, da sem jim poslala ček v Bohinj,« pripoveduje Antonija Brundula in dodaja, da je zdaj posebno težko starejšim, ki prejemajo po tri dolarje pokojnine. Slovenska skupnost sv. Cirila in Metoda, ki jo vodi, skrbi za celotno državo, kot je odredil pokojni duhovnik Janez Grilc, ki je vsako leto obiskoval vse znane Slovence v Venezueli, ki je velika za 40 Slovenij.


»Zakaj smo se odločili, da ostanemo? Najprej zato, ker ni tako preprosto prepustiti vsega, kar si v življenju ustvaril s požrtvovalnim delom, ljudem, ki nikoli niso delali. Enako se čutim dolžna, da kolikor zmorem, skrbim za naše starejše ljudi, med katerimi sem tudi sama. Kadar se ladja potaplja, je kapitan zadnji, ki jo zapusti,« je odločena Antonija Brundula, ki poudarja, da je velika razlika med Caracasom, kjer živi, in podeželjem, kjer je pomanjkanje elektrike, vode in drugih dobrin še veliko večje.

»Če nimaš denarja, ne moreš dobiti zdravniške pomoči. Vse je treba plačati v dolarjih, in to v gotovini. Razen trgovin s hrano, je večina drugih od novega leta zaprtih, zato je mesto zapuščeno, polno umazanije in smeti, med katerimi ljudje pobirajo hrano,« opisuje. Zelo razširjena je korupcija, mladi ne vidijo prihodnosti in množično odhajajo. »Toda jaz vsak dan molim in vem, da bo vsega enkrat konec ter da bo spet zasijalo – ne bom rekla sonce, ker ga imamo vsak dan – veselje. Upam na boljši jutri,« pravi sogovornica.



Pred tremi leti je za pomoč zaprosila Slovensko karitas, ki jim je, kljub logističnim izzivom, že osemkrat zagotovila zdravila, predvsem v sodelovanju s probono ambulanto v Kranju, lani pa jim je družba Krka v sodelovanju z uradom za Slovence po svetu, podarila sedem večjih paketov zdravil za kronične bolezni. Urad jim je lani namenil tudi nekaj denarja. Karitas je društvu od leta 2018 posredoval 16.000 evrov za nakup hrane, prav tako se je povezal s sestrami uršulinkami v Venezueli, med katerimi je misijonarka Andreja Gregorič. Po njej so oktobra lani (ta mesec pa bodo ponovno) nakazali 8000 evrov za Slovence v Caracasu in Valenciji, kar so razdelili 43 družinam.