Venezuelski Slovenci že težko čakajo na selitev

Ljubljana – »Čakanje je utrujajoče. Vleče se že predolgo,« je ena izmed prosilk komentirala postopek repatriacije iz Venezuele. Vlada naj bi na današnji seji obravnavala akcijski načrt za preselitev in oskrbo prebivalcev te južnoameriške države s slovenskimi koreninami, ki ga je pripravila posebna delovna skupina pod vodstvom Olge Belec, državne sekretarke na Uradu vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Menda pa se je zanimanje za repatriacijo v zadnji tednih zelo povečalo.

Vlada se bo danes seznanila z akcijskim načrtom za izvedbo postopka repatriacije, ki so ga včeraj še dokončno medresorsko usklajevali, menda predvsem s službo vlade za zakonodajo. Za zdaj ne nosi nobene oznake tajnosti, a ga med gradivi v obravnavi na spletni strani vlade vseeno ni najti.

Po zadnjih informacijah so na uradu doslej prejeli 53 prošenj za repatriacijo, vendar naj bi bile formalne odobritve ali zavrnitve možne šele po potrditvi akcijskega načrta. Skupne stroške za prevoz, oskrbo, nastanitev, denarno socialno podporo, zdravstveno varstvo, tečaje slovenščine in druge pravice, ki pripadajo ljudem s statusom repatriirane osebe – ta lahko traja največ 15 mesecev – so ocenili na 1,2 milijona evrov, če bi v Slovenijo prišlo 70 ljudi.



Vendar v Društvu venezuelskih Slovencev poudarjajo, da je zanimanje za repatriacijo veliko in da se je tako nanje kot na državne organe v zadnjih tednih obrnilo več kot še 20 zainteresiranih. Zato menijo, da bi skupna številka prosilcev lahko kmalu presegla sto oseb. Po okvirnih predvidevanjih naj bi v tej južnoameriški državi, ki jo je leta 2013 prizadela ekonomska in politična kriza, živelo okoli tisoč ljudi slovenskega rodu, slovenskih državljanov pa je po uradnih podatkih 335.
 

Urad bi temeljito, čakajoči bi hitro

Kdaj naj bi se prva skupina preselila, še ni določeno. Je pa več prosilcev za repatriacijo izrazilo željo, da bi jih urad bolj redno obveščal. Zdi se jim, da vse skupaj traja že predolgo in upajo, da bo proces za naslednjo skupino prosilcev bolj transparenten. Opozarjajo, da je selitev težka in zapletena tudi za njih, a ob trenutnem pomanjkanju informacij ne morejo ničesar načrtovati – denimo, kako si urediti dokumente, kaj narediti s hišami, ki jih bodo zapustili, kdaj izpisati otroke iz šol.



Razen peščice, ki so jim pomoč ponudili sorodniki in znanci, večina še ne ve, kje bodo nastanjeni ob prihodu v Slovenijo. Več ljudi ima težave z dostopom do dokumentov, celo do potnih listov, ki jih je v trenutnih razmerah zapleteno dobiti, postopki so ponavadi dolgotrajni. Tudi do potrdil o nekaznovanosti, ki jih morajo priložiti posamezniki slovenskega rodu in njihovi družinski člani, ni lahko priti.

Bojijo se še enega zapleta – spremembo bivališča mladoletnikov, čeprav potujejo z obema staršema, od septembra potrjuje tamkajšnje sodišče, postopek naj bi trajal več kot 40 dni. Najbrž bi se mu lahko izognili z nakupom dvosmernih vozovnic za otroke.



Več vprašanj, ki so jih naslovili na urad oziroma na naše veleposlaništvo v Braziliji, je še brez odgovora, med drugim, ali bo omogočena repatriacija tudi tistim Venezuelcem slovenskih korenin, ki so že več let v kateri drugi latinskoameriški državi.

Slovenija nima prav bogatih izkušenj z repatriacijami – kolikor je znano, je tak postopek doslej izpeljala le enkrat, in to za osemčlansko družino, ki je živela v Siriji.