Selitev na drugi konec sveta nikoli ni preprosta, toda v štiričlanski družini Hočevar upajo, da je najhujše za njimi. »Karkoli se bo zdaj zgodilo, bo boljše od tega, kar smo imeli v Venezueli,« je rekel 34-letni Andrés Hočevar. Z njim so prispele še sestra Daniela (26 let), žena Amal (34 let) in hči Sofia (5 let).



Slovenski priimek imajo po dedku; v Venezuelo je prišel leta 1950, se poročil in si tam ustvaril življenje. »Sedemdeset let pozneje se vračamo mi,« pravi Andrés. »Smo iz Méride, kjer so prav tako hribi, ampak ko v Venezueli govorimo o mrazu, to pomeni petnajst ali sedemnajst stopinj,« se je nasmehnila sestra Daniela. »Že dedek nam je govoril, da Mérida spominja na Slovenijo. Skupaj sva Slovenijo obiskala leta 2000, štirinajst let pozneje sva na obisk prišla še s sestro,« je dodal Andrés.
Možnost repatriacije v Slovenijo so jim prvič predstavili lani in kmalu so privolili. »Hitro smo sklenili, da moramo unovčiti priložnost,« je razkrila žena Amal. »Glavni vzrok za selitev je bilo zdravje in varnost hčere.«

Čeprav so v Sloveniji šele nekaj dni, so že imeli prve pogovore za delo. Za koordinacijo skrbi urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, hkrati jim bo država 15 mesecev krila osnovne življenjske stroške, osnovno zdravstveno oskrbo ter jim priskrbela začasno stanovanje; seveda, če si prej sami ne bodo priskrbeli zaposlitve. Repatriacijo je sicer pripravila medresorska delovna skupina, vodila jo je Olga Belec, državna sekretarka na uradu.

Težave s tečajem slovenščine

Andrés, Daniela in Amal imajo univerzitetno izobrazbo. »Sem računalniški programer, z očetom in mamo imamo družinsko podjetje. Tu lažje delam, ker je vedno na voljo splet,« je povedal Andrés. Žena Amal se za službo dogovarja pri večjem farmacevtskem podjetju, saj je kemijska inženirka. »V Méridi sem bila profesorica na fakulteti, poleg tega sem delala tudi v laboratoriju,« pravi. Lani je diplomirala tudi Daniela, najraje poučuje ples.

Čim prej se želijo naučiti slovenščine, kar so jim svetovali tudi na pogovorih za službo. »Če smo v Sloveniji, potem moramo znati slovensko,« je udarna Daniela. Skupaj z bratom nekaj že znata, zato se ne izgubita. »Tudi zame je zdaj največji izziv, da se naučim slovenščine,« dodaja žena Amal.



Vendar ne gre vse tako gladko. Ministrstvo za notranje zadeve je zavzelo stališče, da so državni tečaji slovenščine namenjeni samo nedržavljanom (večina repatriiranih oseb ima državljanstvo), zato Dejan Valentinčič, sekretar na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, opozarja: »Ker smo uspešno izpeljali zapleten postopek repatriacije, je nedopustno, da se polno integracijo rojakov omejuje s takšnim birokratskim razmišljanjem.«

Vsak semester manj sošolcev

Drugi sorodniki družine Hočevar so ostali doma, ker v starejših letih niso pripravljeni na tako drastično spremembo. »V Méridi smo krizo za silo blažili s kupovanjem cenejših življenjskih potrebščin v Kolumbiji, saj smo blizu meje,« je rekla Daniela. Najbolj ji je odleglo, ker se zdaj lahko v miru sprehaja po mestu, ne da bi se bala roparskega napada. »V Venezueli so me večkrat oropali, to je del vsakdana.«



Venezuelo je zapustilo že več kot pet milijonov ljudi, med njimi številni prijatelji družine Hočevar. »V celotnem našem nadstropju smo nazadnje živeli samo še mi, druga stanovanja so bila prazna,« je rekel Andrés. Povedna je tudi izkušnja sestre Daniele: »Po počitnicah se nas je na univerzo vrnilo petnajst sošolcev, a po prvem semestru nas je ostalo osem in po dveh mesecih samo še pet. Vsi so odšli iz Venezuele.«



Kriza vpliva celo na otroško vedenje. »Ko se igrajo z avtomobilčki, jih postavljajo v vrsto pred namišljenimi bencinskimi črpalkami, saj tudi v resničnem življenju vidijo kilometrske kolone pred praznimi bencinskimi črpalkami,« je pripovedovala Amal. »Sofia je nenehno spraševala, zakaj ni luči, zakaj ni hrane, zakaj je mesto tako umazano … In ko smo se v Sloveniji peljali skozi predor, je bila povsem presenečena, ker je v predoru videla luč.«