Ključna težava: nikakršno znanje slovenščine

Število tujcev v Sloveniji vsako leto narašča. Povečuje se tudi število otrok priseljencev v slovenskih šolah, ki velikokrat ob prihodu slovenskega jezika sploh ne znajo. Z lanskim šolskim letom je začel veljati člen pravilnika, ki zanje omogoča dodatne ure slovenščine. Ravnatelji poudarjajo, da to ni dovolj in da je treba delati s celotnimi družinami. So pa tudi primeri dobre prakse, ki dokazujejo, da različnost v razredih (in v družbi) bogati.

Po podatkih ministrstva za notranje zadeve ima dovoljenje za prebivanje v Sloveniji 184.075 tujcev, največ (95.830) je državljanov Bosne in Hercegovine ter Kosova (31.959). Tudi podatki Statističnega urada RS kažejo, da število tujcev narašča, letos jih je v Sloveniji okoli 60.000 več kot pred petimi leti. Koliko otrok priseljencev je v šolah, nam z ministrstva za izobraževanje od ponedeljka niso uspeli odgovoriti. Ravnatelji pa povedo, da jih je vedno več.



Neznanje slovenščine šest velenjskih ravnateljev navaja kot eno ključnih težav. Ravnatelj velenjske OŠ Mihe Pintarja Toleda Sebastjan Kukovec meni, da je sistem vključevanja v šolo napačen: »Otrok je vržen v novo okolje brez vsakršnega znanja ali poznavanja jezika, kar predstavlja stres in neučinkovitost dela tako zanj, za starše, kot tudi učitelje. Izziv in cilj prihodnjega načrtovanja reševanja problemov s tujci mora biti v sistematičnem in postopnem vključevanju v šolo, najprej skozi intenzivni tečaj jezika in poznavanja kulture in nato postopno inkluzijo v redni šolski program.«
 

Ne v geto

S tem vprašanjem se je ukvarjala skupina v projektu Izzivi medkulturnega sobivanja, v katerega je bila vključena tudi ljubljanska OŠ Livada, kjer so imeli po navedbah ravnatelja Gorana Popovića pred desetimi leti 98 odstotkov učencev tujcev. Zdaj jih imajo tri četrtine, prihajajo pa iz 27 držav: »V projektu smo se vsi strinjali, da je dobro, če imajo otroci na začetku intenzivni tečaj slovenščine. To se zdaj po novem pravilniku tudi izvaja. Vsaka šola ima, glede na število učencev, ki se prvič vpišejo v slovensko šolo, sistematizirane ure za intenzivni tečaj slovenščine. Sam pa sem nasprotoval umiku otrok za recimo eno leto v nek geto – šolo, kjer bi se učili le slovenščino. Učenci se namreč učijo slovenščino nekaj ur, v ostalih urah pa se socializirajo, vključujejo v slovensko družbo.«



Ravnatelji opozarjajo, da je teh ur premalo. Na velenjski OŠ Gorica imajo v tem šolskem letu 16 novih učencev priseljencev. Kot je pojasnila ravnateljica Barbara Trebižan, to po sistematizaciji pomeni vsega štiri ure pouka slovenščine tedensko za vse učence skupaj, ob tem da imajo na šoli še 42 učencev, ki imajo status tujca: »In ne pozabimo še na delež učencev, ki imajo slovensko državljanstvo, a imajo vseeno težave z razumevanjem in tvorjenjem slovenskega jezika.«

Ravnatelj velenjske OŠ Gustava Šiliha Damjan Gašparič dodaja, da je slovenščina težava tudi za starše, predvsem albansko govoreče: »Prve stike običajno urejajo očetje, ki nato niso več prisotni, matere pa s šolo slabo sodelujejo in tudi po več letih bivanja v Sloveniji ne govorijo slovensko.« Trebižanova dodaja, da njihovi šoli pomaga gospa, ki jo je naključno spoznala: »Povsem prostovoljno opravi ogromno dela s priseljenci albanske narodnosti. V letih, odkar z njo sodelujemo, je opravila okoli sto ur s sestanki in telefonskimi pogovori.« Praktično vsi ravnatelji zato opozarjajo na nujnost sistemskih rešitev in delo s celotnimi družinami. Popović pravi, da na OŠ Livada pripravljajo tečaje tudi za starše, da se jezika naučijo vsaj mame.


 

Dobra praksa

Na drugi strani so slovenski starši. Dvom, ali bodo njihovi otroci dosegli vse potenciale v razredu s priseljenci, je lahko razumljiv, pravi Popović. A poudarja, da otroci iz takih razredov, kot so njihovi, pridejo zelo strpni in razumevajoči: »Zavedajo se, da so v tuji državi in da morajo spoštovati pravila in zakone. Seveda se tudi skregajo, celo fizično obračunajo. Ampak ne zaradi nacionalnosti – zaradi punc ali nogometa (smeh).«

Ravnateljica Trebižanova pravi, da so velike ovire strah, nepoznavanje in slovenska majhnost: »Pozabljamo, da je v Evropi v razredih bistveno več priseljencev. Prav bi bilo, da se na ravni države ustrezne institucije od njih kaj naučijo, potem pa to prinesejo v naš prostor. Nekaj priseljencev je zelo motiviranih za učenje jezika in ti napredujejo, so uspešni in se vključujejo v okolje. In glede na situacijo na trgu dela, socialne transferje, generacije permisivno vzgojenih iskalcev zaposlitve na trgu dela … menim, da bo priseljencev v prihodnosti še več.«