»Tukaj sta Slovenija in slovenščina vedno nekaj pozitivnega«

Na mednarodni dan maternega jezika, za katerega so Združeni narodi izbrali 21. februar – na ta dan leta 1952 so bili v Bangladešu ubiti študenti, ki so s protesti zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika – nas je spomnila dr. Maja Đukanović, profesorica, ki je na filološki fakulteti v Beogradu postavila na noge študij slovenščine. Že polnih trideset let si prizadeva ohraniti slovenski jezik in slovensko kulturo Slovencev v Srbiji. Ko si v tujini, se veliko bolj zavedaš dragocenosti in tudi možnosti izgube maternega jezika, pravi.
 

Ko sem vas iskala, sem morala po stopnicah v klet, nato čez dvorišče, kjer se odprejo vrata v vaš kabinet. Ne ravno imenitni prostori, bi lahko rekla. Je tak tudi položaj slovenskega jezika na beograjski univerzi?

Ne, nasprotno, smo največji lektorat slovenščine na svetu. Imamo med 800 in 900 študentov, ki so v stiku s slovenistiko. Najbolj obiskan predmet je uvod v slovensko kulturo. Letos sem obisk omejila na 600 študentov. To, da so prostori v kleti, ni pomembno. V veliko veselje nam je, da imamo zraven kabineta lastno predavalnico, kar je zaradi pomanjkanja prostora velik privilegij.

 

O čem govorite na tem tako zelo obiskanem predavanju?

O razvoju slovenskega jezika, o stikih slovenščine in srbščine, najbolj osnovno o slovenski književnosti, gledališču, glasbi, filmu in o Slovencih v Srbiji – kako so vplivali na srbsko kulturo in kdo so znameniti Slovenci tukaj.
 

Od kod tolikšno zanimanje za slovenski jezik?

Ko sem študente anketirala, zakaj prihajajo, so odgovarjali, da jim je Slovenija všeč. Čeprav niso bili še nikoli v Sloveniji, imajo o njej zelo lepo sliko odlično urejene dežele, ki je čista, zelena, prijazna, kamor bi vsi radi šli na počitnice ali živet. Všeč jim je tudi, da je študij urejen, da imamo odlične učbenike ljubljanskega centra za slovenščino in da lahko dobijo štipendijo za poletno šolo v Sloveniji.
 

Na filološki fakulteti skrbite za slovenščino že tri desetletja. Kako ste prišli v Beograd?

Samo rodila sem se v Ljubljani, že pri treh mesecih so me prinesli v Beograd. Mama je Slovenka. Z očetom sta se spoznala, ko je prišel iz Beograda kot mlad znanstvenik, etnolog in antropolog, na podiplomsko izpopolnjevanje na ljubljansko filozofsko fakulteto. Mama je bila absolventka etnologije in umetnostne zgodovine in tako sem zdaj jaz tukaj.


 

Kako to, da se je mama odločila preseliti v Srbijo, ne pa obrnjeno?

Država je bila ena, Jugoslavija, Beograd je bil center, bolj razvit, pravo svetovljansko mesto.
 

Ko rečete svetovljansko, na kaj mislite s tem?

Po življenjskih nazorih, po odprtosti, stikih s svetom, potovanjih.
 

Kako ste govorili doma?

Vse praznike in počitnice smo preživeli v Sloveniji, v Ljubljani ali v Semiču v Beli krajini, od koder je moja stara mama. S slovenskimi sorodniki smo se vedno pogovarjali slovensko, z očetom srbsko. Sem popolnoma bilingvalna, dvojezična.
 

Po osnovni izobrazbi ste profesorica francoščine. Kako vas je zaneslo v profesuro slovenskega jezika?

Ob študiju francoščine sem dodatno opravila najprej izpit iz slovenščine, nato pa še izpita iz stare cerkvene slovanščine in slovanskega jezikoslovja. Ravno ko sem leta 1988 diplomirala, je Jože Toporišič, ki je vodil komisijo za pospeševanje slovenščine na neslovenskih univerzah, pisal na različne univerze v Jugoslaviji in v tujini, ali imajo koga, ki že nekaj zna in je pripravljen priti za leto in pol na izpopolnjevanje k njemu v Ljubljano, nato pa se vrniti na univerzo, s katere je prišel. Ker sem v Beogradu že prevajala, so me našli. Po končanem izpopolnjevanju sta se univerzi dogovorili, da se odpre delovno mesto asistenta za slovenščino v Beogradu. Iz te komisije je na filozofski fakulteti v Ljubljani nastal center za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki ima danes lektorate na 61 univerzah po vsem svetu.
 

Pogoj pa je bil, da živite v Beogradu.

Po drugi svetovni vojni je beograjska univerza vedno imela tudi predmet slovenščina, a lektorji so le redko bili pripravljeni priti sem, in še to ne za daljši čas, raje so ob petkih odhajali domov. To je še zdaj v navadi: večina Slovencev, ki so v Beogradu, hiti v petek domov, kar je težava, saj se ne morejo vključiti v družbo. Moja predhodnica Katjuša Zakrajšek je bila sicer v Beogradu zaposlena, a je bila z možem, ki je novinar, veliko v tujini. Tako smo in nismo imeli lektorja. Zato je Toporišič vztrajal, da je treba imeti lektorja, ki bo v Beogradu doma.

 

Kako se je spremenil status Slovencev v Srbiji s koncem Jugoslavije?

Skoraj nič se ni spremenil. Bolj se je spreminjal pogled iz Slovenije sem, kot obrnjeno. Tukaj sta Slovenija in slovenščina vedno nekaj pozitivnega, samo zaradi odcepitve Slovenije in zaradi zoprnosti Slovencev je lahko včasih drugače. Meje so bile v 90. letih zaprte, telefonske zveze nekaj časa niso delovale. Slovenci nismo mogli iz Srbije klicati domov v Slovenijo. Naenkrat smo postali tujci. Bili smo jezni, razočarani. Čez noč sem potrebovala vizum, dovoljenje, da sem lahko šla obiskat svojce v Beli krajini, slovenski državi sem morala zagotoviti, da se bom vrnila v Beograd. Res neprijetno s slovenske strani. S srbske ni bilo nikoli česa takega.
 

Imate slovensko državljanstvo?

Imam. Šele ko se je leta 2001 odprla slovenska ambasada v Beogradu, sem lahko zaprosila zanj. Čakala sem dve leti. Morala sem dokazovati svoje poreklo, ni bil prijazen postopek.


 

Slovenščina je tisto, po čemer se razlikuje Slovenec od vseh drugih ljudi. Rekli ste, da ste presenečeni, ker je angleščina tako pogosto v uradni rabi v Sloveniji. Po čem bomo »svoji«, če bomo izgubili jezik?

Po ničemer. Če bomo izgubili jezik, ne bomo imeli nič več svojega. Slovenci se prehitro odločijo spregovoriti v tujem jeziku. Na primer, znanstvene konference o ogroženosti slovenščine so pogosto organizirane v angleščini.
 

Kot Slovenka v tujini lahko bolj z distance vidite Slovence v domovini. Kaj je naša poglavitna značilnost?

Ugotovila sem, da se veliko lažje družim s Slovenci in Slovenkami, ki imajo neki družinski stik s kom z Balkana. Tisti stoodstotni Slovenci, ki tega stika nimajo, so ponavadi zaprti, nedostopni za stike, za toplino, za bližino. No, to velja najbrž tudi za ljudi drugih narodnosti, ki niso nikoli nikamor šli.

 

Srbi so dobri govorci. Zdi se mi, da nas »nadmudrijo« in izgubimo.

Ni nujno. Slovenec se drži forme in na koncu zmaga. Natančno ve, kaj je treba narediti, na primer, odgovori na vsako elektronsko pošto, pride točno, drži se reda, ima urejeno hišo in dvorišče.
 

V Srbiji živi nekaj tisoč Slovencev. Kako ohranjate slovenstvo?

V društvih je zelo razvit pouk slovenskega jezika. Namenjen je Slovencem po rodu. Toda vprašanje je, kdo je po rodu Slovenec. Ko zavod za šolstvo pripravlja učne načrte in učbenike, izhaja iz tega, da tukajšnji učenec govori doma slovensko, da sta oba starša Slovenca in da redno hodi v Slovenijo. To ni res, takih skorajda ni. Veliko nas je, ki nimamo več premoženja v Sloveniji, poleg tega imamo prenizke prihodke, da bi sploh šli tja. Znanje jezika pa se lahko izpopolni šele, če redno obiskujete Slovenijo. Veliko je tudi komercialnih tečajev, obiskujejo jih tisti, ki se nameravajo zaposliti v Sloveniji. A čeprav velja Slovenija za urejeno državo, ni definirala, kdo je izpraševalec, kdo sme izdati potrdilo o znanju jezika. Tu je precej zlorab, nekatere šole so fiktivne, »profesor« slovenščine je nekdo, ker je, recimo, poročen s Slovenko. To ni v redu.
 

Slovencem Srbija priznava status manjšine. Kaj to pomeni?

Da imamo pravico do predmeta v šoli kot učnega predmeta: slovenski jezik z elementi slovenske kulture. Velik dosežek slovenske manjšine je, da od lani na dveh osnovnih šolah v Novem Sadu učijo slovenščino v okviru pouka, kar financira Srbija. Pravico imamo tudi do celotne šole v slovenskem jeziku, do dvojezičnih napisov, do svojega jezika v uradih, a v Srbiji ne živi dovolj Slovencev na enem kraju. Ker smo razpršeni, to ne pride v poštev.
 

Ste članica nacionalnega sveta slovenske narodnostne manjšine v Srbiji. Kakšna je njegova vloga?

To je organ, ki deluje pri srbski vladi. Skozenj Srbija finančno podpira naše kulturne prireditve, izdajanje znanstvene revije Slovenika, aktivnosti za ohranjanje jezika. Društvo Sava se med drugim ukvarja z raziskovanjem znamenitih Slovencev, ki so vplivali na srbsko kulturo.


 

Greste pogosto v Slovenijo?

Grem kot znanstvenica, službeno, nekajkrat na leto.
 

Kaj pa otroci? Govorijo slovensko in obiskujejo Slovenijo?

Imam dva sinova, govorita slovensko, a ne povsem brezhibno. V Sloveniji nimamo več bližnjih sorodnikov, kamor bi lahko šla na počitnice. Bila sta le na poletnih šolah. Živita in delata v Beogradu. Nimata se namena preseliti v Slovenijo. Tisti, ki dobro poznajo slovensko bistvo, se ne odločijo zlahka za tak korak.

 

Slovensko bistvo?

V Sloveniji je težko biti tujec. Če si po rodu Slovenec z Balkana, še toliko težje.