Celje – V slovenskih šolah in vrtcih je vse več otrok priseljencev. Nepoznavanje jezika je velika ovira in povečuje njihovo stisko, s tem pa se težko spopadajo tudi nekateri učitelji. Možnosti za krepitev kompetenc učiteljev ni malo in nekatere šole otroke tudi uspešno vključujejo. Da je prav šola tista, ki mora poskrbeti za vse učence, ne le slovenske, opozarja tudi varuh človekovih pravic.
»Vsak šoloobvezni tujec se lahko brez znanja našega jezika vključi v osnovno šolo. Vključijo ga v redni pouk, kjer mora učitelj razlagati, učiti, pomagati že 25 in več učencem, ministrstvo pa pričakuje, da se bo učitelj ukvarjal in učil slovensko še učenca iz tuje države,« piše v enem od anonimnih pisem, ki sicer vsako leto prihajajo na različne naslove po začetku šolskega leta. Anonimni pisec je z območja Celja in trdi, da ministrstvo za šolstvo kljub prošnjam šol, naj ukrepa, ne stori nič. Z ministrstva sporočajo, da niso prejeli nobene pritožbe glede dela s priseljenci.
Njihovo število se povečuje, s tem pa tudi izzivi, kako jim pomagati. Po podatkih ministrstva za notranje zadeve je bilo konec septembra v Sloveniji 163.173 tujcev, največ iz Bosne in Hercegovine, sledita Kosovo in Srbija. Otrok priseljencev, za katere so prošnje za dodaten pouk slovenščine poslali iz 318 osnovnih šol, je bilo v lanskem šolskem letu 3264, kar je 537 več kot leto prej.
Otroci priseljencev, ki so po navedbah sogovornikov velikokrat med najbolj vzgojenimi v razredu, imajo včasih zaradi nerazumevanja jezika tudi odpor do šole. FOTO: Leon Vidic/Delo
Takojšnja vključitev
Z letošnjim šolskim letom veljajo nova pravila glede njihovega vključevanja, po katerih so ti otroci deležni dodatnih ur slovenščine. Pravila so zasnovali na podlagi predloga programa dela z otroki priseljenci, ki je nastal v projektu
Izzivi medkulturnega sobivanja, ki ga sofinancira Evropski socialni sklad.
V projektu deluje tudi socialna pedagoginja
Ksenija Novak iz III. osnovne šole Celje, ki ugotavlja, da je najbolje, če tem učencem takoj zagotovijo pomoč pri učenju jezika, in da je projekt tudi velika podpora učiteljem: »Kako naj v razred vključijo tega otroka, mu pomagajo in ga tudi sami naučijo nekaj besed.«
»Najlepša slovenska beseda je prijateljica«
Hitro vključevanje je pomembno tudi zato, da čim prej dobijo prijatelje. Dr.
Sonja Merljak Zdovc, urednica spletnega časopisa za otroke
Časoris, je za projekt
Zgodbe otrok sveta dobila že dve mednarodni nagradi, eno pred tednom dni v Barceloni. Pravi, da je največja stiska otrok osamljenost: »Tudi če o njej ne govorijo. Kot je rekla Kinda iz Sirije: najlepša slovenska beseda je prijateljica.«
Merljak Zdovčeva je dodala, da otrokom priseljencev nepoznavanje jezika povzroča veliko stisko, delo z njimi pa kaže dobre rezultate: »Veliko otrok je povedalo, da bodo, ko bodo veliki, počeli nekaj, s čimer bodo pomagali ljudem. Ker so hvaležni, da so drugi pomagali njim.«
Dobrih praks vključevanja otrok priseljencev je po državi veliko in se lahko iz njih marsikaj naučimo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Ključni so učitelji
Kako bodo otroka sprejeli sošolci, je velikokrat odvisno od tega, ali je učitelj oziroma ravnatelj naklonjen integraciji, opozarjajo sogovorniki. Tovrstnih težav se, kot kaže, zavedajo tudi na ministrstvu za šolstvo, kjer imajo do leta 2021 projekt za krepitev socialnih in državljanskih kompetenc strokovnih delavcev. Cilj tega je uspešno vključevanje priseljenih otrok v šole, spodbujanje medkulturnega dialoga, sprejemanje drugačnosti in priprava predloga programa za delo s temi otroki.
Varuh človekovih pravic
Peter Svetina je povedal, da do zdaj še niso prejeli pobude v zvezi s tovrstno problematiko. Zamisli, da bi otroke priseljencev drugje, ne v šolah, učili slovenščine, po njegovem mnenju niso sprejemljive: »Šola je obvezna in mora, če ima otroke, ki so jezikovno manj kompetentni, za to poskrbeti. V Sloveniji imamo zelo veliko primerov dobrih praks. Učitelji morajo individualno pristopati k vsem otrokom; tistim, ki so bolj ali manj nadarjeni, jezikovno zelo ali manj kompetentni. To je poslanstvo šole.«
FOTO: osebni arhiv
»Nekateri otroci so zelo travmatizirani«
Socialna pedagoginja iz celjske III. osnovne šole Ksenija Novak sodeluje v projektu Izzivi medkulturnega sobivanja ISA inštituta in na štirih osnovnih šolah ter v enem vrtcu uči tuje otroke slovenski jezik. Zato, da bi jim bila bližje, se je naučila tudi nekaj osnovnih albanskih besed: »Takoj se bolje počutijo, ko vidijo, da jih vsaj nekaj razumeš.«
Kako poteka učenje?
Če pridejo v začetku šolskega leta, jim naredimo dobrodošlico, da spoznajo šolo in razrednike, včasih pa pridejo med letom. Takoj jih vključimo v intenzivni začetni tečaj slovenskega jezika, ki poteka med urami pouka. Dve, tri ure so pri rednem pouku, do tri ure na dan pa imajo učenje slovenskega jezika.
Bi bilo bolje, ko bi se jezika naučili pred vstopom v razred?
Ne. Tudi v razredu se namreč učijo od drugih. Nekateri zelo hitro usvojijo jezik in lahko to znanje uporabljajo v razredu. S tem načinom je otrok izpostavljen jeziku polovico dneva, ker pravzaprav vsi učitelji na nek način učimo jezik. Je pa treba delo malo prilagoditi.
Kakšne so stiske otrok, ki prihajajo?
Nekateri so zelo travmatizirani, sploh mlajši. Zavračajo pouk, malico, vse, kar je povezano s šolo, ker so tako prestrašeni. So v novem okolju, ne znajo jezika. Če imamo srečo, mu lahko pomaga učenec tutor, ki razume jezik in je lahko posrednik. Včasih pa te možnosti, kot zdaj, ko smo dobili deklico iz Afganistana, nimamo. Starejši otroci se srečujejo z drugimi težavami. Da so bili v prejšnjem okolju zelo uspešni, potem pridejo sem in se ne morejo na tak način dokazati in izgubijo motivacijo za delo, dobijo odpor do šole. Sploh če začetno učenje jezika traja malo dlje. Pri jezikih, ki niso slovanski, traja po navadi eno leto, da se sploh lahko sporazumeva, da je v tem jeziku suveren. To še ni akademski jezik, da se lahko v slovenskem jeziku uči. Zato je prav, da se jim prilagodijo ocene in način preverjanja.
Jih učitelji in sošolci sprejemajo?
Večinoma opažam, da je veliko sprejemanja. Na naši šoli organiziramo tutorstvo in imam veliko učencev, ki se javijo, da bi pomagali. Socialni čut med otroci je prisoten in razumejo stiske. Veliko se tudi o tem pogovarjamo, imamo delavnice v razredih, kako sprejeti novega učenca, kako ga vključiti. Tudi učitelji imajo posluh zanje, se pa mogoče nekateri težje s tem spoprijemajo. Tudi sami izrazijo stiske, ker ne vedo, kako pomagati otroku, ki še ne zna jezika in ga tudi sami ne razumejo. Večinoma ne gre za neodobravanje ali da ne bi želeli pomagati, ampak da še nimajo dovolj kompetenc na tem področju oziroma da sami čutijo, da lahko premalo naredijo v tem trenutku za te otroke.
Kaj bi bila po vašem najboljša pot?
To, kar delamo v projektu, je zelo dobro. Učencem se takoj zagotovi pomoč pri učenju jezika in hkrati nudi močna podpora učiteljem, kako naj v razredu vključijo takega otroka, kako mu lahko pomagajo, ga tudi oni naučijo nekaj besed. Zelo je pomembno tudi sodelovanje staršev. Kjer je močna podpora staršev, se zelo opazi napredek. Očetje, ki cele dneve delajo in se nimajo časa ukvarjati s šolo otrok, včasih znajo jezik, mame ne. Takrat pri otrocih dlje traja učenje jezika. Jih pa zato vključujemo tudi v interesne dejavnosti, lokalno okolje, starše spodbudimo, da se vključijo v tečaj jezika, imamo različne organizacije v Celju, ki to omogočajo brezplačno.
Komentarji