Hrvaška provokacija s školjkami v piranskem zalivu

Piran - »Gre za očitno hrvaško provokacijo,« je povečevanje hrvaškega školjčišča v Piranskem zalivu danes ocenil pilot Benjamin Ličer, ki na poletih redno spremlja dogajanje v zalivu. Hrvaški školjkar Vladimir Bašić iz Umaga je v zadnjih nekaj mesecih na približno 10 hektarjev veliko morsko polje sredi zaliva postavil več kot sto novih boj, ki nosijo šope užitnih klapavic. Školjčišče je začel povečevati v slovenskem predvolilnem času in v času slovenskih napovedi tožbe Hrvaške zaradi nespoštovanje arbitražne odločbe.

Hrvaški ribiči in školjkarji se očitno prav nič ne bojijo slovenskih napovedi, da uveljavi razsodbo mednarodnega razsodišča o meji na morju. Po tej razsodbi je školjčišče nesporno v slovenskem morju. Nahaja se v neposredni bližini sredinske črte, več kot eno miljo od savudrijske obale in je očitno mimo vseh mednarodnih pravnih standardov v funkciji enostranske določitve meje med državama. Hrvati tudi tako dokazujejo, da poteka meja sredi zaliva in kot so si sami zamislili že dolgo pred arbitražno odločbo. Umaški školjkar je začel s pridobivanjem soglasij in dovoljenj za to školjčišče že pred več leti. V umaški občini so pred več leti s prostorskim načrtom odločili, da bo tam školjčišče. Hrvaška vlada je 23. junija 2016 sprejela sklep o koncesijski pogodbi, s katero je podjetju Morski ribolov Umag dodelilo 101.000 kvadratnih metrov površine za 20 let in določila koncesnino.



Umaškemu školjkarju je postavitev 8 označevalnih boj aprila lani (pred arbitražno razsodbo) pomagal postaviti izolski školjkar Mitja Petrič, ki očitno še naprej sodeluje z umaškimi ribogojci, saj jim je posodil čoln Elnacia (79 IZ), s katerim opravljajo delo na gojišču. »To je bila edina njiva, ki mu jo je dodelila umaška občina. Ko je sprejel koncesijo, je menil, da bo meja v zalivu potekala po sredinski črti. Po arbitražni razsodbi pa je hotel koncesijo vrniti, vendar mu država ne bi vrnila vloženih sredstev,« je pojasnil Mitja Petrič, ki meni, da ribiči in školjkarji niso ničesar krivi. Vsega naj bi bili krivi le politiki in tisti novinarji, ki netijo sovraštvo med ljudmi.

Vprašali smo ribiškega inšpektorja Roberta Smojeta, kako je ukrepal, pa nam je odgovoril, da je za postavitev gojišča pristojna okoljska inšpekcija. Z generalne policijske uprave nam je predstavnik policije za odnose z javnostmi Drago Menegalija odgovoril, da po arbitražbni sodbi vsa vplutja plovil iz hrvaškega morja v slovensko morje (tudi školjčišče) policija obravnava kot kršitev mejnega režima. »Če so vključena ribiška plovila, gre za prekršek, če so plovila hrvaških varnostnih organov, pa je to mejni incident. O kršitvah v območju školjčišča obveščamo pristojne organe: ribiškega inšpektorja, kmetijsko ministrstvo, ministrstvo za okolje in prostor (nedovoljeni posegi vmorje), o mejnih incidentih in kršitvah obveščamo ministrstvo za zunanje zadeve. V zadnjem času policija ni zaznala povečanja območja školjčišča v slovenskem morju. Ugotovljene so bile kršitve glede gojitve školjk. Ribiška plovila, ki priplujejo v slovensko morje in v školjčišče običajno priplujejo v spremstvu hrvaške policije. O tem seznanjamo pristojne organe.« Z zunanjega ministrstva nam na naša vprašanja niso odgovorili.



Piranski ribič Zlatko Novogradec je povedal, da so slovenski policisti približno leta 2004 začeli nadzirati morje zgoilj do polovice zaliva. Hrvati so postopoma vse agresivnejši, slovenski predstavniki države pa vse popustljivejši. Sam ni lovil čez polovico v preteklosti zato, ker so jim tam hrvaški ribiči trgali mreže. Zdaj pa prejemajo visoke kazni hrvaških organov in ne zaupa slovenski državi, da bo res prevzela vso odgovornost za njemu zagrožene kazni. Nekaj izolskih ribičev je napovedalo, da bo kmalu začelo kočariti v slovenskem morju do arbitražne meje navkljub hrvaškim kaznim, sicer bodo tako in tako dokončno propadli. Novogradec se spominja še, da je bilo pred kakimi 20 leti na Savudirji največ deset ribičev, zdaj jih je vsaj 25 ali 30.

Boštjan M. Zupančič je pred nekaj dnevi na twiterju retorično vprašal: »Ste vedeli, da je hrvaški arbiter v Haagu ves čas postopka tam stanoval v hrvaški rezidenci. Se mu niti ni bilo treba pogovarjati po telefonu.«