Forbes: Zakaj je Nova Gorica kulturna destinacija, ki jo je vredno spoznati

Slovenski strokovnjaki za turizem se radi pošalijo: »Pred 20 leti je bila strategija turistične promocije: Slovenija obstaja!« Po desetih letih se je spremenila v »Pridite na pohode v Slovenijo!« Zdaj si prizadevajo predstaviti tudi kulturo. Tako se na portalu Forbes.com začenja članek o Evropski prestolnici kulture, katere del je tudi Nova Gorica. 

Evropska prestolnica kulture: dve imeni, eno mesto

V članku z naslovom Zakaj je Nova Gorica, Slovenija naslednja kulturna destinacija, ki jo morate spoznati novinarka Ann Abel ugotavlja, da so regionalne »prestolnice česar koli« morda res marketinška poteza, vendar to ne pomeni, da ne delujejo. »Naziv odraža kulturno bogastvo obeh mest in njuno zavezo, da bosta do konca leta pripravili bogat program – umetniške razstave, koncerte, kulinarične in vinske prireditve –, zaradi česar bosta še posebej zanimivi za obisk.« 

Simbolični pomen

EPK, v katerem sta moči združili Nova Gorica in Gorica, ima tudi pomemben simbolični pomen, piše avtorica, saj je prvič, da sta si mesti v različnih državah delili to oznako, a tudi zaradi posebne zgodovine obeh mest. »Čeprav je bilo območje nekoč del Avstro-Ogrske, sta Nova Gorica in Gorica dobršen del 20. stoletja preživeli v različnih realnostih. Skoraj šest desetletij po drugi svetovni vojni ju je ločevala neprehodna fizična pregrada – muzej dokumentira domiselne načine tihotapljenja modrih kavbojk, pralnega praška in pornografije –, ki je bila odstranjena šele leta 2004, ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo.«

FOTO: Blaž Močnik

V članku se avtorica tudi sprehodi skozi mesti danes. Italijanska polovica ima, kot piše, veliko pričakovanih severnoitalijanskih čarov. »Zaradi svoje umirjene veličine je znana kot 'speča lepotica'. Pastelno obarvane stavbe na trgu Piazza Vittoria izvirajo iz 18. stoletja, osrednji Neptunov vodnjak pa je zasnoval arhitekt dunajskega gradu. Srednjeveški grad še vedno stoji na hribu nad njim. Klasične tratorije, kot je Alla Luna, ki je bila ustanovljena leta 1876 in se od takrat ni veliko spremenila, imajo na mizah rdeče-bele prte, kvačkane blazinice na steklenicah grape in obilne menije s pršutom, sladkimi njoki v srednjeevropskem slogu in salamo z rumeno polento. (Vendar se te jedi pojavljajo poleg tradicionalno slovanskih jedi, kot je golaž.)«

Ženska, ki je z daljnosežnim projektom povezala Novo Gorico in Gorico

Nova Gorica v nasprotju z Gorico ne nosi »teže zgodovine«, ugotavlja avtorica. »Jugoslovanska vlada jo je zgradila po drugi svetovni vojni kot odgovor na izgubo Gorice pod Italijo. Socialistična arhitektura iz sredine 20. stoletja ni tako očitno lepa – čeprav je glavni načrt delo Edvarda Ravnikarja, učenca Le Corbusierja –, vendar se vam njena funkcionalnost sčasoma prikupi. Njene mrežaste ulice so razporejene okoli zelenih površin, odprti trgi pa so središča življenja med utilitarnimi stavbami,« lahko o Novi Gorici preberemo v Forbsu. Omenja umetniške pritikline mesta in dogodke, ki delajo Novo Gorico unikatno, sprehodi pa se tudi v okolici, po slikoviti Vipavski dolini in Goriških brdih ter med tamkajšnjimi gostinskimi in turističnimi ponudniki.

Posebej omenja različne dejavnosti, od plezanja do pohodništva in jadralnega letenja, izpostavlja ponudnike butičnih nastanitev, kot je gozdna vasica Theodosius, umetniško razstavo v galeriji Gostilne Krhne ter že samo po sebi impresivno Pedrovo, v katerem je galerija sodobne umetnosti Hiša Artes s peščico elegantnih oskrbovanih apartmajev. Ustavi se tudi v Gostilni pri Lojzetu in ponudnikih vrhunskih vin v Brdih. 

Kot sklene avtorica članka, je prav kombinacija narave in kulture, zgodovine in sedanjosti ter lokalnega in mednarodnega okolja, tisto, zaradi česar je Novo Gorico vredno spoznati.