»Evropska prestolnica kulture so predvsem ljudje, ki začenjajo razumeti svoj teritorij na nov način. Leto 2025 bo v vsakem primeru prekrasno, polno dogodkov, a želim si, da ne bi šlo le za oder, ampak predvsem za to, da se spremeni zgodovina,« pravi Andrea Bellavite, predsednik fundacije Socoba, ki upravlja baziliko v Ogleju, sicer pa avtor turističnega vodnika Gorica, Nova Gorica: povezani mesti, ki je izšel v slovenščini in italijanščini.

Goriška bo vabila z vrtničnimi piškoti, »šverc turo« in potepanjem med gradovi

Nova Gorica in Gorica, ki gostita EPK 2025 – odprtje bo v soboto, na slovenski kulturni praznik – po besedah sogovornika nista ne ločeni ne poenoteni, ampak se med seboj dopolnjujeta. Bellavite, ki sicer prihaja iz Verone, pravi, da je rdeča nit njegovega vodnika po Goricah ta, da se prav za vsakim vogalom obeh mest kaže raznolikost tega območja, tako v kulturi in jeziku kot v zgodovini.

»Gre za bogastvo lepote in različnosti, ki je hkrati prežeto z dramatičnostjo preteklih dogodkov. To se začuti, če se samo sprehodiš po mestu – s tem mislim po obeh mestih.« Predlaga celo, da bi ju poimenovali z eno besedo, in sicer s slovenskim izrazom v dvojini – Gorici.

Osem poti skozi Gorici

Bellavite je opisal osem poti, od tega jih je sedem mogoče prehoditi med železniškima postajama v Gorici in Novi Gorici. Zadnja pa je 27-kilometrska kolesarska pot, ki vključuje tudi okolico s Solkanom, Pevmo, Podgoro, Ločnikom, Štandrežem, Šempetrom in Rožno Dolino. »Tako je mogoče spoznati to območje, ne da bi se zavedeli, da ga ločuje državna meja. Opazimo pa lahko razlike v urbanizmu, v arhitekturi, tudi v ljudeh,« pripoveduje.

Solkanski most z najdaljšim kamnitim lokom na svetu FOTO: Matjaž Prešeren/MONG

»Ena od poti, na primer, vodi iz središča Gorice mimo Goriškega gradu do Kostanjevice s frančiškanskim samostanom, kjer je tudi grobnica zadnje francoske kraljeve družine Burbonov. Druga se nato nadaljuje do osrednjega dela Nove Gorice z občinsko stavbo, knjižnico in nacionalnim gledališčem ter središčne Erjavčeve ulice s spomeniki, ki odražajo novejšo slovensko zgodovino.«

Omeni tudi pot ob vodi, ki teče skozi Gorici, in to ni Soča, ampak potok Koren. Vanj so bili nekoč speljani mestna kanalizacija in industrijske odplake, na italijanski strani pa so ga deloma celo zakopali v podzemlje. Gre za dobrih šest kilometrov dolg potok, ki večinoma izvira pod Škabrijelom in Panovcem ter se izliva v Sočo. Danes je to kanal, včasih pa je imel vidno vlogo pri urbani zasnovi mesta.

Bellavite ne opisuje le pokrajine, pač pa tudi ljudi, ki so zaznamovali ta prostor. Bodisi Lojzeta Bratuža, slovenskega skladatelja, zborovodjo in protifašista, ki je umrl, ko so ga zajeli fašisti in mu dali piti bencin in strojno olje, in njegovo ženo Ljubko Šorli, slovensko pesnico in učiteljico, bodisi filozofa Carla Michelstaedterja in jezikoslovca Graziadia Isaio Ascolija, Italijana judovskega rodu. Omenja pa tudi manj znane, ki so morda živeli na obrobju, a so se ohranili v ljudskem spominu.

Sveta gora je starodavno romarsko središče. FOTO: Jure Batagelj/Javni zavod za turizem Nova Gorica in Vipavska dolina

Od Trga Evrope naokrog do goriške železniške postaje

V pripravah na EPK je nastala tudi mreža obmejnih kolesarskih poti. S Trga Evrope, ki povezuje obe mesti, se pot usmeri proti Solkanu, kjer je največja znamenitost železniški most na bohinjski železnici (zgrajen leta 1905) z najdaljšim kamnitim lokom na svetu. Nadaljuje se čez Sabotin, od koder pogled objame Julijske Alpe, Goriška brda, Furlansko in Padsko nižino, v zelo jasnih dneh pa seže celo do Benetk. »To je tudi najprimernejši kraj za opazovanje edinstvenega goriškega območja, kjer se vidi nesmiselnost meje, ki je toliko let rušila njegovo enovitost in kontinuiteto,« je zapisal avtor vodnika.

Osrednji goriški trg Piazza della Vittoria oziroma Travnik FOTO: Občina Gorica

Po poti nazaj v dolino je Pevmski gozd, zelena pljuča Gorice. V vaški cerkvi v Pevmi so freske Toneta Kralja. »Prav nekaj posebnega je podoba nadangela Mihaela, ki tlači zmajevo glavo, v čigar obrazu je nemogoče ne prepoznati potez Benita Mussolinija,« navaja vodnik. Nad vasjo je naselje Oslavje, znano po vinogradih in vinskih kleteh, predvsem pa je tu kostnica s 60.000 padlimi italijanskimi vojaki na soški fronti.

Med vračanjem proti Gorici si med drugim kaže ogledati Park Basaglia s stavbami nekdanje psihiatrične bolnišnice. Park je poimenovan po beneškem psihiatru Francu Basagli, revolucionarju na področju duševnega zdravja, ki je s svojim delovanjem dosegel zaprtje umobolnic po Italiji. Čez mejni prehod Šempeter pri Gorici vstopimo v Slovenijo. Na šempetrskih vrtovih so nekoč pridelovali vijolice, ki so jih nosili celo na dvor ruskega carja. V Rožni Dolini je zanimivost judovsko pokopališče z grobovi in nagrobniki tudi iz 19. stoletja.

Sabotin in ob njegovem vznožju Soča FOTO: Matjaž Prešeren/MONG

Soseska Podturn (San Rocco), ponovno na italijanski strani, je eno najstarejših jeder stare Gorice, kjer so pred nedavnim živeli predvsem Furlani. Tu se je rodil arhitekt Anton Laščak (znan predvsem po Laščakovi vili v neoorientalskem slogu na Rafutu pri Novi Gorici), ki je deloval na egiptovskem dvoru in je med drugim zaslužen za fontano z originalnim egipčanskim obeliskom na trgu pred cerkvijo.

Goriški camino: korenine, rane in vstajenje

»To območje ima poleg slovenske in italijanske, pa tudi furlanske kulture, bogato judovsko dediščino. V preteklosti je imela pomembno vlogo nemška kultura, v polpretekli zgodovini so novo mesto gradili tudi narodi iz nekdanjih jugoslovanskih republik, danes pa prihajajo novi prišleki,« opozori sogovornik, ki gleda na Evropsko prestolnico kulture kot na sanje o svetu pred izbruhom obeh svetovnih vojn in fašizma. »Tu je še Oglej, ki ima pomembno vlogo na širšem območju in priča o tem, da EPK ni nastala iz nič, pač pa ima za seboj dolgo pot zgodovine in kulture.«

Goriški camino obsega 82 kilometrov poti med Oglejem in Sveto goro. Označen je s simbolom salomonovega vozla, ki je sicer v talnem mozaiku oglejske bazilike. FOTO: Mattia Vecchi

Korenine, ki izvirajo iz Ogleja, so skupne italijanskim, nemškim in slovanskim ljudstvom ter jih povezujejo v njihovi različnosti. Od tod tudi ideja za projekt Goriški camino, ki je nastal prav pod okriljem EPK in pri katerem se je fundacija Socoba oziroma oglejska bazilika, ki jo vodi Bellavite, povezala s frančiškani na Sveti gori. Pot dveh svetišč, dolga 82 kilometrov, se iz Ogleja, ki, kot omenjeno, predstavlja korenine, usmeri skozi Kras – ta simbolizira »rane« obeh svetovnih vojn in fašizma – ter se nadaljuje mimo Nove Gorice in Gorice na Sveto goro, kjer se zgodi »preporod« oziroma »vstajenje«.

Goriški camino je že označen s simboli salomonovega vozla, ta je namreč v talnem mozaiku oglejske bazilike, in GPX-sledmi, namestiti pa morajo še usmerjevalne table. V prihodnje jih čakata izdaja tiskanega vodnika in usposabljanje turističnih vodnikov, morda tudi nadgradnja s kolesarsko potjo. Poskrbeli pa so že za spletno stran, zloženke, romarske potne liste in žige. Lani jeseni so pot v večjem delu prvič prehodili goriški skavti, pozneje so organizirali študijsko pot. Del projekta, ki je financiran z denarjem Interreg Italia-Slovenija, je bila tudi prenova romarskega doma na Sveti gori, ki ga upravljajo frančiškani.

Spremembe prihajajo od spodaj

»Sem človek upanja,« sogovornik odgovarja na vprašanje, ali velja za optimista glede sožitja in sobivanja obeh narodov. »Zavedam se, da je treba še veliko narediti, preden bi bili poenoteni v različnosti.«

Železniški most čez Sočo v Gorici. FOTO: Mattia Vecchi

Grenak priokus, ki je ostal, je po njegovem to, da v Gorici ni uspel poskus odvzema naziva častnega občana fašističnemu diktatorju Benitu Mussoliniju ali da goriški župan sprejme veterane in predstavnike odreda nekdanjih borcev fašistične enote X Mas (proti čemur so minuli teden sicer organizirali protestni shod). Po njegovih besedah pa je potrditev upanja, ki ga ima, tudi v tem, da so razlike vse manj pomembne in vse večkrat je v skupinah mladih ljudi slišati preplet italijanščine in slovenščine. »Stvari se spreminjajo spodaj, med ljudmi,« še poudari Bellavite.