Dober dan!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Ena proti nič za solidarnost

Pojav koronavirusa bi nas moral po eni strani (kratkotrajno) fizično oddaljiti, vendar bi po drugi pričakovali tesno medsebojno solidarnost.
Naša človeška ranljivost je večja in bolj globalna, kot smo si predstavljali. Foto Blaž Samec/Delo
Naša človeška ranljivost je večja in bolj globalna, kot smo si predstavljali. Foto Blaž Samec/Delo
14. 3. 2020 | 06:01
11:54
Koronavirus je zarezal v navade ljudi po svetu. Telesna bližina je nenadoma nezaželena, zlasti poljubljanje, objemanje ob pozdravih in slovesih. Obvezna je medsebojna »varna« razdalja metra in pol, pisarne samevajo, države se s pandemijo spopadajo vsaka po svoje. Pojav koronavirusa bi nas moral po eni strani (kratkotrajno) fizično oddaljiti, vendar bi po drugi pričakovali tesno medsebojno solidarnost.

Kultura pozdravljanja je po nekaterih državah na moč zanimiva. V Katarju, Jemnu in Omanu se ob srečanju na primer dotaknejo s konico nosu, Maori se nalahno »butnejo« s čelom (in nosom), medtem ko prebivalci Zimbabveja in Mozambika v pozdrav dvakrat ali trikrat plosknejo z dlanjo ob dlan. V Argentini, Mehiki in Braziliji se ob srečanju poljubijo enkrat, v Španiji, Italiji in na Portugalskem dvakrat, medtem ko si v Rusiji in Ukrajini naklonijo celo tri poljube. Ponekod v Aziji, kjer je novi koronavirus najprej izbruhnil, se po drugi strani sploh ne dotikajo ob pozdravu, v Maleziji se recimo snidejo zgolj z roko na prsih.



In takšna je nenadoma naša realnost. Čim manj dotikov. Zdaj so namesto rokovanja ponekod posvojili tradicionalni indijski pozdrav namaste s sklenjenimi rokami, Francozi so prekinili tradicionalen poljub ob pozdravu, kitajske oblasti spodbujajo ljudi, naj uporabljajo tradicionalno gesto gong shou – pest ene roke, ki se opira na dlan druge roke. Brazilsko ministrstvo za zdravje je državljanom recimo svetovalo, naj si ne delijo kovinskih slamic za pitje priljubljenega napitka mate, nemška kanclerka Angela Merkel je pred dnevi dobila košarico, ko je podala roko v pozdrav notranjemu ministru Horstu Seehoferju.

Po svetu odpadajo množična zborovanja, festivali, koncerti, svete maše, zaprli so smučišča, zvezdniki ne delijo več avtogramov. To so kratkotrajni ukrepi, po koncu pandemije se bodo ustaljene navade vrnile, za kulturne spremembe znotraj neke populacije namreč potrebujemo precej več časa in razlogov.

»Ljudje smo precej bolj trdoživa bitja, kot je videti na prvi pogled, in se kar dolgo držimo ustaljenih norm in načinov vedenja. Za globlje spremembe je nujen velik angažma celotne skupnosti oziroma neka prisila, ki ljudem ne da več izbire. Proces higienizacije je recimo potekal od srednjega veka, danes se nam zdi samoumeven, včasih pa ni bil. Po drugi strani so določene navade trdovratne in se vračajo, četudi jih prekinemo. Tipičen primer je kurentovanje – v medvojnem obdobju so ga prekinili za več desetletij, pa se je nato znova razbohotilo,« je pojasnil etnolog Rajko Muršič. Vse je odvisno od tega, kako pomembna je določena stvar, šega ali navada za posamezno skupnost.

Na eni strani je tako naša solidarnost, na drugi egoizem. Kam se bo prevesila tehtnica? FOTO: Voranc Vogel/Delo
Na eni strani je tako naša solidarnost, na drugi egoizem. Kam se bo prevesila tehtnica? FOTO: Voranc Vogel/Delo


Pomen javnega zdravstva


Tradicionalni vzorci obnašanja so v nas bistveno globlje usidrani, kot si kdorkoli lahko predstavlja. A lahko po Muršičevem prepričanju tudi ljudje danes ravnajo racionalno in najdejo pragmatično razmerje med tveganjem in navadami, v katere so ukalupljeni. Dokler vedo, s čim imajo v resnici opravka – tu se pokaže pravi pomen objektivnih informacij. »Po dolgem času se soočamo z zdravstveno težavo, ki je ne moremo obvladati s sodobno tehnologijo. Zdaj se bo pokazalo, kako pomembno je v resnici javno zdravstvo in da so elementi solidarnosti v takšnih primerih nad zakoni trga.«

Ključno vprašanje danes torej ni, kako dolgo se Novozelandci ob pozdravu ne bodo smeli dotakniti z nosom, temveč kakšne nauke bomo tako globalno kot v primerih posameznih skupnosti, narodov, potegnili iz izkušnje s koronavirusom. »Naravnost žaljivo do zdrave pameti je, recimo, da pri nas država najprej poskrbi za sanacijo težav v gospodarstvu, ne pa, kako bo zaščitila najbolj ogroženo populacijo, se pravi kronične bolnike in starostnike. Če jih bomo lahko obvarovali, smo zreli kot družba,« je opozoril etnolog.

V sedanjih razmerah, ko je obolelih tudi v Sloveniji vsak dan več, zbuja skrb potenciranje individualizma in egoizma ter zmanjšanje solidarnosti. Tipičen primer so nekateri Italijani s severa države, ki so zaradi strahu odšli na jug, drugi pa kljub karanteni prečkali mejo, ne meneč se za to, kam bodo razširili virus. Profesor Frank M. Snowden z univerze Yale, ki se ukvarja z zgodovino medicine, je poudaril, da se še ne zavedamo, kako nekaj, kar prizadene eno osebo, lahko enako prizadene kogarkoli na drugi strani zemeljske oble. Ni (še) globalnega pogleda na tegobe, kot je pandemija koronavirusa, prav tako se izogibamo razmisleku o tem, kaj je dobro za celotno skupnost in ne le za posameznika.



»Pri odzivu na pandemije, kot je koronavirus, smo soočeni s paradoksom: reakcije večine ljudi na ta pojav so izrazito individualistične in velikokrat neodgovorne do sočloveka, vendar je širitev epidemije mogoče zajeziti le s kolektivno odgovornim obnašanjem,« je poudarila Uršula Lipovec Čebron, medicinska antropologinja s filozofske fakultete. Dodala je, da je koronavirus močno spremenil našo predstavo o mobilnosti. V zadnjih desetletjih smo imeli tisti, ki prihajamo iz zahodnih držav, prakse neomejene mobilnosti za samoumevne, kar je zdaj postavljeno pod vprašaj.

»Na drugi strani predstavlja ta epidemija plodna tla za stopnjevanje nadzora nad vsemi vidiki vsakdana, za vse večja pooblastila policije in vojske, kar oblasti s pridom izkoriščajo,« je posvarila sogovornica.

Grenek priokus neizpodbitno ostaja na eni točki – pri zaščiti prebivalcev. FOTO: Jure Eržen/Delo
Grenek priokus neizpodbitno ostaja na eni točki – pri zaščiti prebivalcev. FOTO: Jure Eržen/Delo


Kužni »Drugi«


Uršula Lipovec Čebron je povedno opisala težko epizodo iz zgodovine. V 300 letih je med 14. in 17. stoletjem Istro, ki je bila tedaj pod beneško vladavino, prizadelo kar 21 epidemij kuge. Na eni strani so se ljudje množično zatekli v religijo, k svetnikom, hkrati pa jemali kugo kot kazen za grehe in ji s tem dali močno moralno dimenzijo. »Na drugi strani so zaradi teh epidemij kuge zdravstveni delavci, nato pa tudi prebivalci, namenili več pozornosti preventivi in ne le kurativi.«

Obenem je povedno, da so beneške oblasti v času epidemij kuge popolnoma zaprle kopne meje z Istro, da bi tako preprečile širjenje epidemije proti Benetkam. Ko je Istra ostala brez zdravnikov, se beneške oblasti niso odzvale s pošiljanjem zdravstvenih kadrov, temveč z vojaki, ki so poskusili preprečiti poskuse prehoda v Benetke. Istre Benetkam ni bilo težko žrtvovati, saj so jo videle kot zaostalo provinco, njene prebivalce – predvsem tiste slovanskega porekla – pa velikokrat dojemale kot »barbarske«, nehigienične in kužne subjekte.

»Podobno sta danes potencirana strah in nestrpnost, vezana na predstavo o 'kužnih' migrantih, čeprav epidemiološke raziskave v svetovnem in evropskem merilu kažejo, da so migranti in begunci s svetovnega juga večinoma bolj zdravi od prebivalcev v Evropi. Šele z leti življenja tu postanejo podobni nam, kar zadeva bolezen,« je dodala Uršula Lipovec Čebron. Na paradoks, v katerem živimo, je opozoril tudi Rajko Muršič. Na meji z Italijo, ki je v karanteni, več kot 48 ur nismo vedeli, kaj moramo storiti, kako ustaviti širjenje virusa. Medtem je bila »ob tisti Drugi priložnosti« pred leti južna meja hitro obdana z bodečo žico.

Na eni strani vidimo krepitve parcialnih, zaprtih, sovražnih percepcij drugih, od koderkoli že prihajajo, na drugi pa se del populacije solidarizira. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Na eni strani vidimo krepitve parcialnih, zaprtih, sovražnih percepcij drugih, od koderkoli že prihajajo, na drugi pa se del populacije solidarizira. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Epidemije fizičnih in »viralnih« virusov nezmotljivo potisnejo na površje vrsto predsodkov in stereotipov. Ksenija Šabec s katedre za kulturologijo na FDV vidi strah, zapiranje vase in druženje le s sebi podobnimi kot tipičen produkt sodobne družbe.

Ob tem je pojav koronavirusa sicer postavila v širši kontekst, med drugim omenjene kuge, pa španske gripe, ki je po nekaterih trditvah po prvi svetovni vojni pomorila celo več ljudi kot vojna, bolj »sveža« primera sta lahko potres na Haitiju leta 2010 in kolera, ki sta pustošila med že tako neizmerno revnim prebivalstvom. Nenadoma je koronavirus in njegove posledice kljub vsemu mogoče nekoliko relativizirati, čeprav kulturologinja pomena in opozoril s tem ni zmanjšala, temveč le posvarila pred neobjektivnim poročanjem in paniko.

»Na eni strani vidimo krepitve parcialnih, zaprtih, sovražnih percepcij drugih, od koderkoli že prihajajo, na drugi pa se del populacije solidarizira, razmišlja o globalnem kontekstu in tem, da je naša človeška ranljivost večja, kot smo si predstavljali, in da je predvsem globalna. Kljub tehnološki dovršenosti,« je Ksenija Šabec natrosila nekaj žarkov upanja.

Tradicionalni vzorci obnašanja so v nas bistveno globlje usidrani, kot si kdorkoli lahko predstavlja. FOTO: Blaž Samec/Delo
Tradicionalni vzorci obnašanja so v nas bistveno globlje usidrani, kot si kdorkoli lahko predstavlja. FOTO: Blaž Samec/Delo


Krepitev meja


Grenek priokus neizpodbitno ostaja na eni točki – pri zaščiti prebivalcev. Zdi se, da nam ob izbruhu bolezni precej bolje uspeva ščititi kapital kot – v tem primeru – starostnike in kronične bolnike. Dokler je namreč koronavirus še razsajal v Aziji, o njem na tej strani zemeljske oble nismo globoko razmišljali. Kakor hitro je »skočil« na evropska tla, prizadel velike korporacije, smo se zbali, kakšen bo njegov vpliv na dobiček, na gospodarstvo. V Sloveniji nismo znali ali zmogli napraskati milijarde evrov za gradnjo domov za ostarele, za medicinsko opremo, za klinike in zdravstveno osebje.

Čeprav bi gospodarstvo brez pomoči države zaradi epidemije verjetno padlo v recesijo, kar bi imelo pogubne posledice za vse družbene podsisteme, se je denar zdaj našel bliskovito in brez vprašanj. Morda se ga zato lahko nadejajo tudi samozaposleni v kulturi in drugih panogah, turistični delavci, ki jih je izbruh koronavirusa izjemno prizadel, in mali (samostojni) podjetniki.

V sedanjih razmerah, ko je obolelih tudi v Sloveniji vsak dan več, zbuja skrb potenciranje individualizma in egoizma ter zmanjšanje solidarnosti. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
V sedanjih razmerah, ko je obolelih tudi v Sloveniji vsak dan več, zbuja skrb potenciranje individualizma in egoizma ter zmanjšanje solidarnosti. FOTO: Uroš Hočevar/Delo


V ne tako oddaljeni zgodovini so, je poudaril Muršič, načini ravnanja v izjemnih okoliščinah pokazali veliko in trezno obliko solidarnosti. Žledolom pred šestimi leti, ko so v najbolj kritičnem trenutku pokleknile tako rekoč vse lokalne in državne institucije – razen gasilcev –, bi recimo moral biti dovolj povedna epizoda. Pa takrat najbolj ranljivi člani skupnosti niso bili niti pol toliko ogroženi, kolikor so zdaj. S koronavirusom smo dobili arzenal razlogov za okrepitev (kulturnih) mej, ki obstajajo bolj kot ne v naših glavah. A zato niso nič manj resnične, kvečjemu še bolj.

Na eni strani je tako naša solidarnost, na drugi egoizem. Kam se bo prevesila tehtnica?

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine