»Štiri, pet ur sedenja lahko tako majhnim otrokom pusti posledice v kasnejšem obdobju,« opozarja učiteljica na osnovni šoli v Pirničah in poudarja, da je gibanje prvi učitelj. Zato tudi pri učenju abecede njeni učenci ne sedijo pri miru. Včasih jim črka ali prebrana beseda pove, kaj morajo narediti. Ko so aktivni, si resnično zapomnijo in tako znanje ostane. Generacija njenih učencev, ki je po razredu lovila pobegle žabice, si bo gotovo za vselej zapomnila razvoj teh dvoživk.

Zaradi epidemioloških ukrepov smo se lahko z Darjo Rovšek srečali šele takrat, ko učencev ni bilo v razredu. Pravzaprav so se že začele počitnice in Rovškova je upala, da bo začetek novega šolskega leta karseda običajen. Njen način poučevanja se sicer večinoma sklada tudi z načinom dela v času epidemije. Veliko so namreč zunaj. »Sprehajamo se okoli šole. V gozdu imamo skrito palčkovo hiško, kjer nam palčki navadno pustijo kakšno presenečenje. Veliko srečo imamo, da je šolska okolica tako zelena, da kar vabi – od potokov, drevja, do živalskega sveta,« razlaga. Letos jim je epidemija koronavirusa preprečila, da bi del živalskega sveta prinesli v razred. »Ponavadi gremo vsako leto v potok Bošnico po žabji mrest, da otroci opazujejo razvoj žab v razredu. Hranijo jih, skrbijo zanje, gledajo, kako se jim razvijajo kraki. Enkrat so nam ponoči ušle in so poskakale po razredu. Zjutraj smo jih polovili in nesli nazaj v potok,« z nasmehom pove Rovškova.



Tudi pri pouku slovenščine stavi na fizični stik otrok z abecedo. Prav zato je zasnovala tako imenovano živo abecedo. Sešila je velike črke. Vsaka je drugačna, z drugimi dodatki. Ene so kot princese, druge bolj navihane. Začelo se je z ostanki blaga, ki so ga prinesli starši: »Prej sem črke risala na karton, toda kartoni so se počasi uničili, poleg tega niso bili tako otipljivi. Želela sem, da bi otrok, ko bi se prvič srečal s črkami, dobil prijeten občutek. Da bi jih lahko otipal, božal … Da niso črke same sebi namen, ampak da si jih lahko zapomni še na drug način.« Spisala je otroško pesmico Abeceda, uglasbil jo je Vitja Avsec, in lani so jo otroci odpeli na Pomladnih prepevanjih pod vodstvom Andreje Kozlevčar. »Tudi mi v razredu smo jo peli. Vsak učenec je dobil svojo črko, povedal svojo kitico, pesmico o črki. Otroci iz teh črk sestavljajo besede, nemalokrat želijo svojo črko, tisto, s katero se začne njihovo ime, odnesti domov. Potem mi starši povedo, da spijo z njimi,« razloži Rovškova. Tudi zato je morala zašiti več enakih črk.
 

Gibanje za boljše delo

Črke je uporabljala predvsem pri prvošolčkih. V preteklem šolskem letu je poučevala drugošolce, s črkami so se igrali pri krožku, poimenovanem črkarije. »Sprva se je vpisalo deset učencev iz dveh razredov, na koncu so bili pa skoraj vsi v krožku. Igrali smo se, izdelovali črke iz različnih materialov, na primer iz gline, lepili smo jih na podlago z zdrobom, otipavali, sestavljali imena, jih opisovali. Imeli smo tudi različne štafetne igre. Črke sem recimo dala na kupček, otroci so se postavili v dve koloni, potem so dva po dva morali čim prej poiskati določeno črko in jo prinesti. V glavnem je bilo gibanje, zato so tudi tako radi prišli.«



Pri svojem delu veliko upošteva dognanja znanstvenikov s področja nevrologije. »Pravijo, da bi za eno uro sedenja morala biti ena ura gibanja. Žal to velikokrat ni mogoče in je urnik otroka celo daljši od urnika odraslega. Zjutraj pride v šolo, se malo poigra, potem se začne pouk. So odmori, ampak so zelo kratki, potem podaljšano bivanje, interesne dejavnosti, ki so tudi dostikrat v učilnici. Ko pride otrok domov, pa gre lahko spet na dejavnosti, dela naloge ali se uči. Zato se v mojem razredu veliko gibamo. Včasih tudi na račun česa drugega. Ampak vidim, da kadar gremo ven in ko se vrnemo nazaj v učilnico, začnejo čisto drugače delati.«
 

(Do)miselne igre

Zasnovala je tudi posebne igre, s katerimi učenci črke uporabljajo na drugačen način. Ne zgolj kot znake, ampak kot slike in zgodbe. »Sledila sem preverjanjem PISA glede branja z razumevanjem in se spraševala, zakaj smo toliko slabši od Azijcev. Oni imajo drugačno učenje branja. S sliko, zgodbo spoznavajo svoje pismenke. Gre za asociacije in ne za učenje na pamet. Če si pri nas recimo zapomni črko Z in prebere besedo Zala, jo lahko desetkrat prebere, pa si ne bo toliko zapomnil, kot če mora denimo potem, ko jo prebere, v razredu poiskati Zalo in iti do nje.« Enako velja pri vseh drugih črkah. Otrok pri črki O prebere besedo okno in gre okno tudi odpret, pojasni Rovškova: »Nekaj teh aktivnosti se že najde tudi v učbenikih. Če bi bilo tega še več, bi se izognili kasnejšemu branju, ko sploh ne vemo, kaj beremo.«

Priznava, da si je pri teh aktivnostih veliko pomagala z dognanji priznanega dr. Ranka Rajovića, njegove knjige o spodbujanju miselnega razvoja otrok so dostopne tudi v slovenščini. »Poslušala sem njegova predavanja in sem po njegovih primerih sestavljala svoje naloge. Tako sem na primer napisala in skrila imena otrok v povedi, potem pa je moral vsak otrok poiskati svoje ime ali ime sošolca in ga napisati. Na primer v povedi 'Ati nabira jagode' je skrita Tina.« Včasih igro pomagajo sestaviti tudi otroci sami, tako da povedo črke, ki jih bodo morali uporabiti, potem pa sestavljajo besede. »Takrat vidiš tudi tiste slabše učence, ki še ne znajo brati, kako so veseli, kako jim možgančki delajo. Ko jim sestavim besedila, s katerimi morajo kaj početi in so spisana posebej zanje, delajo vsi, od prvega do zadnjega. Valovijo v nekakšni tišini.«


 

Osebna berila

Darja Rovšek pogreša berila, kot so bila nekoč: »V njih so bile basni, uganke, rebusi. Tega je zdaj manj, zaradi varčevalnega programa pa nekaj let sploh nismo imeli beril v prvem in drugem razredu, zamenjali naj bi jih integrirani delovni zvezki in delo prek računalnika na tabli, zaradi česar sem bila najprej čisto obupana, ampak smo se navadili.« Ker je otrokom želela vendarle dati izkušnjo berila, so si pač naredili svoja. »Iz ostankov blaga smo naredili bralne hišice, otroci so jih sami oblikovali, zvezali. Potem sem jim dala besedila, nekaj sem jih vzela od Tolstoja, ki ima luštne, kratke zgodbice, ki jih je pisal prav zato, da bi tudi otroci znali brati. Otroci si izberejo zgodbo, jo ilustrirajo, starši se morajo tudi podpisati. Sploh v prvih letih je dobro, da je kontakt s starši.« Vsaka bralna hišica je torej unikatno, osebno berilo vsakega otroka posebej.

Učiteljica je že trideset let in pravi, da je učitelj v razredu zelo pomemben: »V vseh obdobjih šolanja je imel pomembno vlogo, mogoče pa zdaj še bolj, ker mora uporabljati zdrav razum, biti avtonomen, empatičen, hkrati pa vedeti, kdaj je za koga preveč, kdaj je za koga premalo.« Rada bi, da bi imele učiteljice možnost spremljati otroke od prvega do tretjega razreda: »Razporedili bi si čas. To bi bilo pomembno za tiste otroke, ki jih zdaj ne moreš počakati. Vidiš, da je na dobro poti, da je začel šteti, uporabljati prste, skoraj vidiš v njegovo glavo, kako mu možgani delajo, da ima notranji motiv.« Prav ta je ključen, poudarja Rovškova: »Rajović je odgovoril, zakaj je bil eden izmed najboljših kolesarjev na svetu najboljši. Ker je kot otrok prekolesaril 15 kilometrov do svojega najboljšega prijatelja, da se je z njim igral. Imel je notranjo motivacijo. Nekdo, ki je nadarjen za kolesarjenje in ga bomo poslali trenirat, bo mogoče imel motiv, ampak ne tako močnega. Notranji motiv je ključen. Otroka je treba sprejeti takega, kot je, potem pa ga gnesti.«