Diskrepanca med spoloma se pokaže pri napredovanju

Štipendije, kakršna je nacionalna L’Oréal-Unesco za ženske v znanosti (do 3. novembra so odprte prijave za štipendije za leto 2021), so dokaz, da ženske s(m)o prisotne v znanosti. Dvigujejo splošno zavest, da je to poklic, o katerem lahko sanja vsaka deklica, pravi dr. Janja Mirtič, ena od treh štipendistk lanskega leta.

Prav štipendija je mladi farmacevtki, ki jo zanima širok spekter naravoslovja, navdušuje pa jo interdisciplinarnost stroke, pomenila ne le priznanje in potrditev kvalitetnega večletnega raziskovalnega dela, prinesla ji je tudi večjo medijsko izpostavljenost in prepoznavnost. S tem so se ji odprla vrata pri iskanju zaposlitve. Z majem, ko je zaključila doktorsko nalogo, se je zaposlila blizu domačega Vrbovca pri Trebnjem, v novomeški Krki. Tam dela kot razvojna tehnologinja v farmacevtskem razvoju.



Znanje in kompetence, ki jih je pridobila med pripravo doktorske naloge na temo neizkoriščenih potencialov polielektrolitov za razvoj naprednih dostavnih sistemov za zdravilne učinkovine in probiotike, danes uporablja v industriji. Njeno delo je tako v določenih pogledih podobno tistemu na fakulteti: »Razvijam farmacevtske oblike (tablete, kapsule, filmsko obložene tablete) za dostavo učinkovin, ki zagotavljajo učinkovitost, varnost in kakovost zdravil.« Razlika pa je ta, da v primerjavi z raziskovanjem na fakulteti za delom v Krki stoji večja skupina ljudi, večja je tudi odgovornost, prav tako so bolj jasno začrtani cilji in časovni okviri.


 

V industriji je cilj bolj jasen

Že med izobraževanjem je ugotovila, da ji je bližja praksa kot teorija. »Farmacevtska tehnologija namreč ni klasična bazična znanost, ampak izjemno aplikativna – in prav ta vidik v akademiji marsikdaj zbledi. Akademija se pogosto zadovolji z objavljenim člankom oziroma patentom. Da pripelješ izdelek na trg, za seboj potegne ogromno dodatnih sredstev, ki pa znanstvenikom niso na voljo.« V industriji je perspektiva popolnoma druga, cilj je izdelek na trgu, tudi financiranje je usmerjeno v to in zaradi tega tudi bolj zanesljivo.

Poleg tega se ji zdi, da je v industriji mladim znanstvenicam lažje pri odločitvi za družino, ne da bi pri tem toliko trpela kariera oziroma raziskovalno delo. »Če dela mlada zaposlena na petih razvojnih projektih in gre na porodniško, bodo za te projekte med njeno odsotnostjo poskrbel drugi člani razvojne skupine, ker gre tu vedno za ekipno delo. Sama se bo tekočemu delu ponovno pridružila ob vrnitvi – vse pa bo narejeno v določenem časovnem okvirju. V akademiji pa si sam odgovoren za svoje naloge, navadno redko kdo namesto tebe nadaljuje tvoje projekte in raziskave – zato večkrat leto porodniške pomeni hkrati 'izgubljeno raziskovalno leto'«.



Janja Mirtič pravi, da je stereotip, da je znanost moški svet, že presežen – znanstveni svet ni svet moških.
»Med pridnimi marljivimi mravljicami, ki v laboratoriju naredijo nešteto eksperimentov, da dokažejo svoje hipoteze, je precej žensk. Včasih imam samo občutek, da so preveč skromne in ne tako razglašajo pomembnost svojega dela. Smo morda samo manj slišane, pri čemer pa za Krko tega ne morem reči, saj ženske vodijo številne raziskovalne projekte in oddelke oziroma službe.« Prav zato se ji zdijo tovrstne štipendije, kakršna je L’Oréal-Unesco za ženske v znanosti, zelo pomembne.
 

Mlade raziskovalke v negotovem položaju

Sama sicer deluje v farmacevtski stroki, kjer je zastopanost žensk precej močna – tako doma kot v tujini. Ko je bila na dodiplomski poletni šoli v Ameriki ali pa na Norveškem, kjer je opravila del raziskovanja za magistrsko nalogo, pa tudi doma na magistrskem in doktorskem študiju, so bile njene mentorice ženske. Tudi v Avstriji je bila enakomerna zastopanost obeh spolov. »V vseh državah pa so mlade raziskovalke po zaključenem doktoratu v negotovem položaju, saj so v akademskem svetu finančna sredstva in projekti pogojeni z lastno raziskovalno odličnostjo, ki pa jo je kdaj težko vzdrževati v kombinaciji s porodniškimi odsotnostmi in družinskim življenjem.«



Slovenija je nad svetovnim povprečjem po deležu žensk, ki ostanejo v raziskovalni dejavnosti, vendar hkrati pod evropskim. Podatki Statističnega urada Republike Slovenije kažejo, da so v študijskem letu 2019/2020 v Sloveniji na doktorskem študiju prevladovale ženske (54 odstotkov). Veliko jih doktorira, postanejo asistentke, docentke, potem se pa njihovo napredovanje upočasni ali ustavi, kar potrdi tudi sogovornica. V farmaciji, kjer je – kot že omenjeno – veliko žensk, je že pri vpisih na fakultete vpisanih veliko žensk, med doktorandi jih je navadno polovica, diskrepanca med spoloma pa se pokaže, če pogledate višje po hierarhiji, denimo po deležu rednih profesorjev, ponazori sogovornica.


 

Kako do točk?

Znanstveniki so namreč vrednoteni po točkah Sicris, ki so glavni kriterij za pridobivanje novih projektov, doktorandov, napredovanje. »Več ko imaš točk, večjo možnost imaš, da dobiš projekt ali pa da si mentor mlademu raziskovalcu. In če imaš nov projekt in raziskovalca, imaš več objav, člankov in s tem večjo možnost za pridobivanje novih projektov – gre za pozitivno povratno zanko. Če pa že na začetku časovno »izpadeš« z dvema porodniškima, težko tekmuješ z nekom, ki je ves čas nabiral točke. Zato se veliko raziskovalk nekako zatakne. Dodaja, da so bile njene mentorice vedno zelo uspešne tudi pri usklajevanju družine in kariere, kar je po njenem dokaz, da se da, a z več dodatnega truda.

Tudi sama je opazila, da je lahko zgled mladim dekletom, ki vstopajo v znanost. Po njenem mnenju je težava to, da ženske manj zaupajo vase in se morda slabše predstavijo v primerjavi z moškimi. »Zato je dobro, da ženske vidijo, da je pozitivno in dobro zanje, če predstavijo sebe in svoje delo. Da povedo, da so znanstvenice.« Ljudje jih včasih premalo poznajo, a znanstveniki niso nič drugačni od drugih, še doda sogovornica, ki laboratorij in raziskovanje v prostem času zelo rada zamenja za gore in alpinizem.