V nadaljevanju preberite:

Beti Burger se je z uspešnim mariborskim podjetnikom Urošem Mlakarjem, ki stoji za znamko Teta Frida, pogovarjala o proizvodnji čokolade in slaščic, o tem, da danes mnogi proizvajalci čokolado nadomeščajo s cenenimi sestavinami, pa tudi o tem, kako zagotoviti pošteno plačilo vsem v verigi in zakaj njihove slaščice po 24 urah niso več popolne. 

»Najbolj pomembno je, da kupci zaupajo blagovni znamki in zgodbi. Mislim, da je hrana danes celo prepoceni. Pritiski na proizvajalce so preveliki. Po eni strani glede varnosti, po drugi so tu cenovni pritiski. Z vsemi regulativami so šli tako daleč, da si proizvajalci ne upajo ničesar več. Edino, kar si upajo, je delo z umetnimi aditivi. Ker s tem so na cenovno ustrezni strani, hkrati pa imajo majhna tveganja. Tako smo prišli do tega, da smo začeli zaradi regulativ sami sebi zastrupljati hrano. Ker je enostavno predraga. Rešitev je v manjših gourmet proizvajalcih in lokalni proizvodnji, kjer vidiš, da nekdo dela pošteno in transparentno.«

Teta Frida je sinonim za naravno, za domače in fit slaščice, za trajnostno in pošteno plačilo vseh v verigi. Kako pa dosežejo to zadnje? Sogovornik s svojim radijskim glasom in rahlim mariborskim naglasom pove, da je bil že pred Teto Frido službeno veliko v Afriki. Poznal je razmere in prišel v stik z domačini. Še posebej pa je povezan z eno afriško državo, Liberijo, od koder sta z ženo posvojila deklico. Na severu te države globoko v tropskem gozdu in daleč od civilizacije stoji majhna vasica Molly Koyata. V njej živi približno 40 ljudi, njihovo največje upanje za lepšo prihodnost otrok pa sta nasada kakava in kave. Kot je mogoče prebrati na Fridini spletni strani, njihova blagovna znamka na tej težki poti vasico podpira z nakupom opreme, sadik, logistiko in dostopom do znanja, predvsem pa jim omogočajo odkup pridelka po poštenih cenah.