V nadaljevanju preberite:

Človečnost je, preprosto povedano, nekakšna soznačnica za človeško moralo. Tako, denimo, SSKJ človečnost opredeljuje kot lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti. Sam bi celo dodal, da je človečnost osrednja človeška moralna vrlina – vrlina vrlin. Seveda pa se v trenutku, ko začnemo razpravljati o morali in etiki, soočimo z neizmerno raznolikostjo filozofskih, religioznih in teoretičnih pogledov na bit in bistvo morale in etike. Iskanje pravilne človekove moralno-etične usmeritve lahko iščemo v različnih verskih spisih (Sveto pismo, Koran, Bhagavad Gita itd.), v naravnopravnih teorijah (npr. Aristotel, Tomaž Akvinski), v filozofiji utilitarizma (npr. J. S. Mill), v dolžnostni oziroma imperativni etiki (npr. I. Kant), v etiki vrlin (npr. Aristotel, Konfucij, D. Hume), seveda pa ne smemo spregledati tudi pogledov, ki postavljajo pod vprašaj tradicionalne moralne teorije (npr. F. Nietzsche), ter teorij moralnega relativizma.