O vojni kot smislu biti in o miru kot smislu človeštva

»Res je, ne maram velikih idej.
Rada imam malega človeka.«

(Svetlana Aleksijevič,
Vojna nima ženskega obraza)

Nemški filozof Ernst Jünger, ki je v svojih številnih delih poveličeval vojno, je v eseju Boj kot notranje izkustvo leta 1922 zapisal naslednje: »Boj ni le uničenje, temveč tudi moška oblika ploditve.« Jünger, ki je svoje pritrjevanje nasilju in vojni prelil v dnevnike in eseje, se je z deli, kot so Ogenj in gibanje, Totalna mobilizacija, O bolečini itd., vpisal med osrednje mislece vojne in njene afirmacije skozi upravičevanje nasilnostnih modusov prebivanja človeka. Zanj je vojna oče vseh stvari ter kot takšna temeljni princip sveta, saj se v njej vselej izoblikujeta prihodnji zmagovalec ter premaganec. Vojna je v tej luči zanj celo »Božja presoja med dvema idejama«. Tej logiki je sledil Martin Heidegger, ki velja za enega največjih filozofov vseh časov, celo za Aristotela 20. stoletja, in ki je v svojih delih iz 30. in 40. let 20. stoletja (ta dela so izšla ob in še po njegovem angažmaju za nacionalsocialistično stranko) vpisal v nemško tradicijo tako imenovano meditatio mortis, ki jo je kot zastavonoša vodil Jünger, pripadali pa so ji tudi Freud, Scheler (denimo s svojim delom Genij vojne in nemška vojna) in nekaj časa celo Jaspers.

Heidegger tako leta 1941 napiše pismo materi umrlega nemškega vojaka in smrt mladega fanta v vojni razume kot izraz gigantskega svetovnega boja, najvišji dar, ki ga svetu lahko izročimo na žrtveniku biti. Tako je pri omenjenih mislecih vojna razumljena kot najvišji izraz arhaične in vselej prisotne (na)silne človeške narave, gonilo človeške vrste, princip življenja, ki junaško in nujno prehaja v smrt.

»Moja žalost je vsa črna, moj otrok je mrtev«

Toda tisto, kar v tem ostaja neizrečeno, a močno prisotno, je izrazita maskulinistična logika vojne, ki od nekdaj poganja to željo po nasilju. Morda najtenkočutnejšo pripoved o vojni z nasprotnega vidika mater oziroma žensk poda že grški dramatik Evripid v Prošnjicah: to delo se umešča v kontekst grških državljanskih vojn in v njem je na presunljiv način opisano trpljenje mater ob izgubah sinov – nekoč njihovih dojenčkov in otrok, zdaj pa za vse večne čase umrlih mladih vojščakov; »moja žalost je vsa črna, moj otrok je mrtev«, pravi ena izmed grških mater. V žalostinkah, ki smo jim priča v omenjeni Evripidovi drami, se razkriva drugačna, to je protivojna genealogija, ki ji sam pravim matriksialna ali maternična etika ljubezni. To je etika, ki izhaja iz najtesnejše vezi, ki si jo lahko zamislimo – med materjo in njenim otrokom, ki ga je nosila v sebi, in zdaj izgubila, in ki kaže na drugačno genealogijo od tiste, ki jo časti Jünger. Nakazuje možnost sveta, v katerem vojne materam nikoli več ne bi nosile trupel njihovih otrok, obenem pa je, to moramo poudariti, ta na feminilnosti in sočutju temelječa protivojna etika enakovredno odprta vsem, ki v sebi čutijo ta praetični vzgib – tako moškim kakor ženskam.

A v čem je smisel tovrstnega razmišljanja v času, ko v Evropi divja vojna in ko je na nasilje treba odgovarjati z nasiljem, uporom, bojem? Vojna od nas vedno zahteva, in zdaj še toliko bolj, da razmišljamo in pišemo o prihodnjem miru. Morda za premislek o tem ni boljšega primera od romana Vojna nima ženskega obraza beloruske nobelovke Svetlane Aleksijevič. Najprej zato, ker se v njem beloruske, ukrajinske in ruske ženske v 2. svetovni vojni skupaj borijo proti največjemu zlu človeške zgodovine – kar najprej kaže na izjemno tragičnost sedanje vojne v Ukrajini. Potem pa tudi zato, ker je to delo, v katerem se prvič nasploh sliši glas žensk v vojni – bork, ostrostrelk, zdravnic, medicinskih sester – v vsej osebni in zgodovinski tragiki. Takole ob pričevanju ene izmed partizanskih medicinskih sester zapiše beloruska pisateljica: »Kakšni ljudje so bili to? Od kod so se vzeli? Si predstavljate: noseča ženska prenaša mino … Saj je vendar pričakovala otroka … Ljubila je, hotela je živeti.«

Svetlana Aleksijevič skozi svoje zapise žensk, ki so se borile proti nacizmu, tke prav tisto pripoved, ki je bila ob opisih vojn vselej zamolčana ali zakrita. Da vojna pomeni vnos kozmičnega nereda v naš celotni svet, opisujejo številni odlomki, ki na za govorico vojne neobičajen način pripovedujejo ne le o trpljenju ljudi – otrok, mater, očetov …, temveč tudi o trpljenju živali – saj vojna zareže tudi v njihova življenja. Tako so v delu opisane jate ptic selivk, ki ob topniškem obstreljevanju padajo z neba, psi, ki žalujejo za mrtvimi, s katerimi so nekoč živeli, črede zaradi vojne umrlih konj, koze, ki se med bombardiranjem prestrašene in v smrtnem strahu stiskajo k ljudem in iščejo njihovo zaščito. Opisana so polja, ki ne bodo rodila pšenice, saj je nihče ne bo posejal, ali pa polja, ki so bogato rodila, pa so zdaj preplavljena s krvjo in svincem; ter ne nazadnje tudi vojaki – sami mladi fantje – ki so jih, tako kot danes, gospodarji vojne in sovraštva poslali v tujo državo, da bi tam za nekoga drugega in v imenu nekoga drugega sejali smrt. Toda ključno sporočilo tega romana je v tem, ko te ženske vendarle rečejo: »To ni ženska stvar, ubijati in sovražiti. To ni za nas. Treba se je bilo prisiliti.« Svetlana Aleksijevič tako slednjič zapiše, da je neznosna sama »ideja ubijanja, kajti ženska daje življenje. Podarja. Dolgo ga nosi v sebi, ga neguje. Postalo mi je jasno, da je ženskam težje ubijati.«

Vse to naj nam služi v premislek o tem, ali in kako bi bilo nekoč sploh mogoče misliti svet brez vojne. Opisane genealogije vojakov in nasilja pri Jüngerju imajo namreč še eno strašljivo posledico: »Živeti pomeni ubijati,« pravi Jünger, in (njegova nemška) vojna je zanj sveta – toda strašljivost je v tem, da omenjena genealogija ni stvar preteklosti, temveč pronica tudi v sodobno filozofijo, ki se tako tudi ne zmore odmakniti od modusov nasilja. Alain Badiou v svoji nedavni Filozofiji za militantneže (Philosophy for Militants; ki je sicer v francoskem izvirniku izšla z manj provokativnim naslovom) s pištolo na platnici knjige (sic!) razpravlja o duhu vojne, ki je zanj pomemben prav zato, ker je »izraz človeških zmožnosti, onkraj tveganja, onkraj smrti«.

Za Badiouja vojak ostaja temeljni princip človeške zgodovine, znamenje naše sposobnosti ustvarjati nekaj, kar gre preko naših zmožnosti, približevati se večnosti. Žižek, kot naravni zaveznik Badiouja, si slednjič v svoji monografiji s kratkim, a pomenljivim naslovom Nasilje – ob problematiki obračuna s tako imenovanim liberalnim komunistom, zanj glavno tarčo resničnega progresivnega boja – izposodi naslednje besede Bertolda Brechta: »Poslušaj torej: vemo,/da si naš sovražnik. In zato/te bomo zdaj postavili pred zid. A upoštevajoč tvoje/zasluge in dobre lastnosti,/te bomo postavili pred dober zid in te ustrelili/z dobrimi kroglami iz dobrih pušk ter te pokopali/z dobro lopato v dobri zemlji.« Sapienti sat. (Naj tu dodam eno docela neobičajno sliko: pred kratkim sem v Sobotni prilogi Dela prebral intervju s podpredsednikom Vrhovnega sodišča, v katerem je novinarka z navdušenjem opisala, kako na njegovi pisalni mizi leži prava replika revolverja, kar jo je »med pogovorom nekajkrat spravilo v dobro voljo«. Sicer ne vem, čemu je služil ta utrinek, mi je pa povedal veliko o neki inherentni logiki, ki ji očitno pripadata oba – tako intervjuvanec kakor novinarka.)

Čas, ki ga dolgujemo našim potomcem

Kako torej v luči tega sploh misliti mir in prihodnji čas brez vojne – čas, ki ga že od nekdaj dolgujemo našim otrokom in potomcem? Ob vojni v Ukrajini se tako rekoč po celotnem svetu zbirajo množice protestnikov, ki kričijo, da je vendarle napočil čas za drugačno logiko sveta. Če to pomeni odmik od podedovane moškocentrične logike nasilnostnega potrjevanja človeka, potem naj bo ime vojne, ki se dogaja pred nami, prav ime neznosne ideje ubijanja, ki ji ga je nadela Svetlana Aleksijevič: »To ni ženska stvar, ubijati in sovražiti. To ni za nas.« Drugo ime, ki si ga človeštvo želi nadeti, izgovarjajo vsak dan ukrajinske (verjamem, da tudi ruske) matere, vsi, ki stojijo ob njih, in, verjamem, tudi vsi, ki v teh težkih časih vsaj v mislih stojimo za njimi, četudi se ob tem počutimo popolnoma nemočne in zato tudi jezne. Toda zgodovina nas uči, da je neskončno vreden prav vsak glas, ki izreka sporočilo miru, vsaka navidez še tako osamljena molitev, vsaka na prvi pogled še tako šibka misel o miru; celo danes docela utopična misel o svetu brez jedrskega orožja mora ostati živa, posebej še med mladimi – treba se je zavedati, da človeštvo v svojih rokah drži možnost lastnega uničenja, in prav danes po svetu močno okrepiti iniciative proti nuklearnemu orožju. Dodati pa želim še naslednje: sama ideja pacifizma ali nenasilja ima dva obraza: po eni strani mora nenasilje ostati limita slehernega premisleka o etiki, po drugi strani pa se bo domala vsak starš tudi z nasiljem, če bo treba, zavzel za svojega otroka ali bližnjega, če bo ta napaden. Enako velja za obrambo svoje države, če je napadena. Tako so, denimo, v zgodovini religij tudi džainistični moški asketi – kot simbol najbolj miroljubne religijske skupine nasploh – izjemoma lahko posegli po nasilju in branili kolegice redovnice, če so jim na skupnih potovanjih grozili napadi ali posilstva.

V zadnjem desetletju smo državljani sveta uvideli, da se je okoli nas pojavilo veliko tako imenovanih močnih voditeljev. Nekateri izmed njih so s podporo različnih ideologij (denimo »alt right« v ZDA – celo z vključenimi jasnimi neonacističnimi tendencami) napadali delujoče ustanove demokracije, drugi, kot Putin, so jih že uničili in zdaj pod noro pretvezo boja proti neonacizmu uničujejo ukrajinski narod in same temelje povojne Evrope. Tem planetarnim voditeljem pa je vendarle skupna ena poteza: manipulirajo z ljudmi in resnico, ne prenašajo duha demokracije, ne razumejo na sočutju in skrbi utemeljenega miroljubnega sobivanja in si ne želijo argumentirane javne razprave. Toda kaj lahko sploh naredimo državljani – tako doma kakor po svetu? Na prvi pogled nič, saj se kot mali ljudje ne moremo meriti niti z zlobo planetarnih zločincev niti z narcisoidnostjo in nenasitno slo po oblasti avtokratskih voditeljev sodobnega sveta. Toda vseeno ne smemo obupati: ideja demokracije kot bistvena stvar zaupanja in sodelovanja ter zaščite ranljivih je vendarle inherentna človeški vrsti – brez nje do danes ne bi preživeli. Lahko pa naredimo še nekaj: otroke in mlade v dandanes preveč kvantificiranih šolah moramo več učiti o humanističnih in umetnostnih idejah preteklosti in sedanjosti ter jih več spodbujati k sodelovanju in premisleku o idejah demokracije in politične etike ter o miru, da bi tako z zaupanjem vsaj prek njih lahko uzrli miroljubnejšo skupno prihodnost človeštva.

***

Dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije ZRS Koper in dekan Institutum Studiorum Humanitatis.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.