Breda Sobočan: Zelo izobraženi moški si želijo princesk na zrnu graha

Gostja tokratnega podkasta Na robu je psihiatrinja dr. Breda Jelen Sobočan, ki pojasnjuje, kakšen vpliv imajo pravljice in zgodbe na razvijajoče se otroško zavest in premagovanje inherentnih strahov in tesnobe, ki jih imajo otroci.

»Nezreli možgani se v svojih najglobljih plasteh zavedajo dejstva, da so odvisni od drugih, da so drugi odgovorni za njihovo preživetje. Ko otrokom pripisujemo, da imajo podoben način mišljenja kot mi, smo v veliki zmoti. Eksistencialna tesnoba je lastna vsem živim bitjem, ki se zavedajo svojega obstoja. Strah nas je zapustitve in smrti. Šele kasneje, ko razvijemo razum in abstraktni um, se pomirimo z dejstvom umrljivosti. Otrok tega orodja še nima. Že ob samem rojstvu se zaveda smrtnosti, nebogljenosti, pri tem pa sta njegova biološki in psihološki ustroj narejena tako, da išče varnost in pomiritev. Domišljija mu kasneje omogoči obdržati predstave, da je tam zunaj nekdo, ki bo poskrbel zanj, ki ga spodbuja, mu odpušča in daje upanje. Brez tega otroški um ne more preživeti grozovitosti zavesti, ki sporoča, da bodo starši umrli, da ga nihče ne bo zaščitil, če ga bodo zapustili. Pravljice to naslavljajo in omogočajo staršem, da o tem z otrokom lažje govorijo.«

Pravljice večkrat naslavljajo tudi ojdipov kompleks in seksualnost. »Zgodbo o Sneguljčici pogosto povem v terapevtski praksi. To je zgodba, ki jo na neki način mama pripoveduje sebi. Kakšen odnos naj ima do svoje hčerke, ko bosta njena seksualnost in ženskost začeli usihati in bo pred njenimi očmi zrasla mlada, lepa ženska, ki se bo spremenila v seksualno bitje. Z njo mame naslavljamo svojo zavist in vpetost v generacijo, kjer smo po naravnem redu eno generacijo bliže smrti kot hčere. Marsikateri par pride k meni zaradi težav pri vzgoji hčera, oče pove, da se mama in hči stalno prepirata. Takrat odvrnem, kje pa ste vi? Kajti večkrat je tako kot v Sneguljčici – doma ni uporabnega moškega, moški ni kralj svoji ženi ali pa je kot lovec, ki malo motovili, malo ustreže eni, malo drugi in s tem povzroča največje zlo. Ko Sneguljčica pobegne v gozd in se zateče v hišo s palčki, se je težko upreti predstavi, da majhni dlakavi možici niso tako zelo nedolžni, kot so videti. Sneguljčica pere, lika, kuha, spi v njihovi hiši, in lahko se vprašam, koliko mati, ki preganja seksualnost svoje hčerke, obsodi to, da bo hči končala v nekih izrabljajočih odnosih.«

Kaj pomenijo feministične kritike, da je večina pravljic falocentričnih? »Gre za to, da je od romantike naprej v pravljicah zelo jasno postavljena delitev spolnih vlog. Ženske so v pravljicah pasivne, negibne. Lahko da sestra rešuje brate, lahko da mora nabrati koprive, stresti srajce, ampak pri tem mora molčati. Ženska dejavnost je povezana s tem, da molči in ne pokaže, kdo je. Imam zelo ambivalenten odnos do Princeske na zrnu graha. Neumna mama in neumen kralj iščeta pravo ženo za kraljeviča in k njim pridejo vse kraljične sveta, a nobena ni dovolj dobra. Potem pa pride le ena, ki se stalno pritožuje, in ko jo dajo na posteljo, jo vse tišči in žuli. In ravno ta postane kraljica, ker je, češ, tako senzibilna. Meni se je to kot otroku zdelo blazno smešno, kot odrasli delavni ženski pa se mi zdi nepredstavljivo. Srečujem pa v svojem življenju ženske, ki živijo na tak način.«

Zakaj so takšne ženske zaželene pri uspešnih moških? »Danes vidimo, da niso zaželene samo implicitno, tudi eksplicitno. Zelo izobraženi moški želijo zelo izobraženo princesko, ki bo ležala na zrnu graha in malo tarnala, se ukvarjala z dobrodelnostjo, z njim in otroki in dala mir.«

Nadalje pogovor teče tudi o tem, kako nas odrasle zgodbe in pripovedi opredeljujejo kot individualna in tudi politična bitja. Pri tem se v pogovoru novinarka in sogovornica spomnita, da je najljubša pravljica nekdanjega predsednika Boruta Pahorja Obuti maček.

»Prišel je Obuti maček in rekel, danes sem smetar, danes sem zelenjavar, danes mesar, in volilno telo je bilo neskončno navdušeno – 'bodoči predsednik je takšen, kot sem jaz'. Iz tega je nastal strašen napuh, ki se je izražal med predsednikom in posamezniki. Najprej so se vsi počutili leve, dokler nam predsednik ni rekel, naj se spremenimo v miško, in smo se,« je kritična sogovornica.

Pri vsem tem pa, tako Sobočanova, ob analizi te zgodbe ne moremo mimo dejstva slovite izjave »to mi delaj, miška mala«, ki jo je izrekel takratni predsednik države Borut Pahor 28. maja 2015 na maturantski paradi v Ljubljani. Po mnenju sogovornice je bila s tem slovenskem političnemu kapitalu storjena neprecenljiva škoda. »Od trenutka, ko je predsednik države, starejši moški ob spremstvu svoje partnerke na iniciaciji svojih državljank, izrekel tako seksistično metaforo in so ob tem vsi molčali, od mladenk do njihovih učiteljev, mediji so se oglasili, a tudi pozabili – politiki so se smejali –, je šel naš politični kapital samo navzdol.«