Bog ne daj, da bi bil tam in nič storil

Reševanje življenja drugega v času, ko se soočaš z izgubo v lastni družini. Situacija, v kateri uspešno obudiš dojenčka k življenju, ker si se nekoč tudi sam boril za življenje lastnega otroka. Ali pa reševanje neznanca iz morja v tujini, v katero planeš ob brezbrižnih ostalih. Čeprav ne znaš plavati.

Takšni so drobci iz letošnjih slovenskih zgodb o reševanju ljudi iz stisk in o rešiteljih, ki jih kot skupni imenovalec, porojen v sekundah, ko gre za življenja, povezuje stavek: Ne misliš nase.

V Sloveniji se prepiramo, to nam gre dobro od rok, a tudi pazimo drug na drugega. Ljudje imamo še vedno globoko ukoreninjen čut pomagati sočloveku, kdorkoli to je in kakršenkoli je, ne glede na barvo kože ali karkoli drugega, je prepričan eden izmed sogovornikov, ki smo jih poiskali med izjemnimi protagonisti letošnjih zgodb o rešitvah ljudi iz življenjsko nevarnih situacij. Med tistimi, ki so kolo usode odločilno preokrenili stran od tragedij.

Med njimi so profesionalci, policisti, gasilci, zdravstveni delavci. Ob teh tudi povsem vsakdanji ljudje, ki v uradnih policijskih in dugih poročilih pristanejo v kategoriji občanov. V pravem trenutku na pravem mestu so reagirali na izjemne načine. Ni jih malo, zgodbe vseh tudi ne pristanejo v medijih, ne sežejo do javnosti. Nekatere smo ob koncu leta znova prosili za spomine na te dogodke. 

Uprava za zaščito in reševanje za letošnje leto za naravne ali prometne nesreče, za požare, eksplozije, nesreče z nevarnimi snovmi in drugo zaenkrat navaja 20.451 intervencij, številka je ogromna, a je bila za leto 2017 še višja, 25.625.

Kot zapišejo na portalu Gasilske zveze Slovenije, zgolj gasilci vsako leto sodelujejo na okrog 10.000 intervencijah.

Tudi Gorska reševalna zveza ima na spletnem potralu za letošnje leto objavljeno neizprosno statistiko nesreč in intervencij. Reševanj in iskanj je bilo do božiča že 530. Tragična statistika smrtnih nesreč v gorah že presega lansko.
 

Rešitev iz ledene Kamniške Bistrice

Vsakdanji sprehod s psom ob Kamniški Bistrici bi se lahko januarja tragično iztekel za tamkajšnjo domačinko. Ko je ob reki skušala pomagati svojemu psu, jo je spodneslo, pristala je v ledeni, deroči vodi, ki jo je odnesla nekaj sto metrov nižje. Nevarno pot je zaustavila skala sredi struge, ob kateri ji je uspelo poklicati na pomoč.

Odzvala sta se prostovoljna gasilca Dušan Mali, ki je tudi policist postaje v ljubljanski Šiški, in Aljaž Romšak, ob njiju še kamniški policistki Barbara Oblak in Mirjam Vidovič. Gasilca sta se podala v ledeno vodo in nemočno, podhlajeno dekle s pomočjo ostalih gasilcev, ki so kasneje prišli na kraj, z lestvijo ter vrvjo potegnili na suho. Kasneje so odkrili tudi psa in ga vrnili presrečni lastnici. Vsi štirje rešitelji so junija prejeli medaljo policije za požrtvovalnost in hrabrost.



»Velikokrat se spomnim na to reševanje. Edina skrb v takšnem trenutku je, kako čim prej priti do dekleta,« pravi Mali, ki ga je k reševanju priklical poziv gasilcem. »To je edino, kar se ti tedaj plete po glavi. Ne razmišljaš o sebi, o tem, kar se ti lahko zgodi.«. Sicer je domala sosed rešenega dekleta. Seveda se poznata. »Na reševanje se spomnim vselej, ko jo vidim,« doda, pri čemer je sam ravno v dneh, ko je prišlo do reševanja, utrpel izgubo v družini. »Velikokrat se spomnim na ta čas. Enkrat z lepe, drugič z drugačne strani.«

Tudi s štirinožnim prijateljem ponesrečenke je danes vse v najlepšem redu. Še vedno se srečujejo na sprehodih. Mali je bil pred letom tudi kot policist PP Šiška angažiran pri reševanju psa, s policijsko medaljo za hrabrost pa je bil prav tako odlikovan že lani, ko je s kolegico Sanjo Potočnjak in gasilcem Mitjo Jamnikom preprečil samomor otroka na poledeneli strehi na območju policijske postaje Medvode.


 

Sotočje bi bilo lahko usodno za oba

»Kar se je in kaj bi se lahko zgodilo, ostane kar globoko v tebi,« pove prodajalec v slovenjegraškem Merkurju Gordan Petronijevič, ki se je marca – dvanajstega, natančen datum izstreli kot iz rokava – pognal v tedaj kalno, naraslo Suhodolnico in rešil devetletnega otroka, ki je v njej zaradi igre z žogo pristal več sto metrov višje. Nad gladino je lahko zagledal le še njegovo roko, rešil pa ga je malo pred sotočjem Suhodolnice z Mislinjo. Če rešitev ne bi bila pravočasna, bi bilo lahko sotočje usodno za oba.



»Moči mi je že zmanjkovalo, do sotočja je bilo le še nekaj deset metrov,« pravi. Koliko stopinj ima marca Suhodolnica, ki se v Slovenj Gradec steka iz smeri Uršlje gore? »Ne spomnim se, ne vem, kako mrzla je bila. Šele ko sva prišla iz nje in sem se začel preoblačiti, sem se zavedel ... Čakaj malo, saj me sploh ni zeblo. Bil sem presenečen. Niti kasneje nisem čutil mraza.«

Kako je danes s fantom, ki je bil ob rešitvi po večstometrski poti po potoku povsem podhlajen? »Odlično je. S starši smo se že pred nesrečo poznali, ker je bil njegov starejši brat sošolec našega otroka in smo se srečevali v šoli. V prihodnjih dneh jih pričakujem na obisku in sedaj imamo dan več za praznovanje. To bo nov rojstni dan, praznovali ga bomo skupaj,« še pove rešitelj, ki je v prostem času tudi mizar in ljubiteljski slikar. Ustvarja tihožitija in podobe živali. Policijsko medaljo za hrabrost in požrtvovalnost, ki jo je prejel junija, ima na častnem mestu.
 

​Pri reševanjih te vedno žre, da si pravi človek ob pravem času na pravem kraju

»Na požar sem gledal podobno kot na naloge, ki jih imaš v hribih. Zasebno sem kot gorski reševalec pogosto v takih situacijah, v gorah veliko tvegamo za ljudi, ki jih ne poznamo. Tudi za tiste, ki so pomoči potrebni zaradi lastne nepremišljenosti,« pravi policist in gorski reševalec Blaž Svetlin, ki je bil aprila na Bledu s kolegom policistom Rokom Brajičem prvi na prizorišču hudega požara v bloku, v katerem sta brez zaščitne opreme začela z evakuacijo prebivalcev, ob tem pa rešila življenje nepokretne starejše stanovalke. Po sprva nenatančnih informacijah sta jo morala nekaj časa iskati. Pogum je policistoma junija prinesel medaljo za požrtvovalnost in hrabrost.



»Doslej še pomislil nisem, da ne bi zadane naloge izpeljal do konca,« pove Svetlin. »Na srečo se mi ni do tega trenutka še ni nič zgodilo, a je bil požar opozorilo, da se tudi meni lahko kaj zgodi. Izkazalo se je, da sem vdihnil vroče pline in monoksid, ne vem, kaj še vse. Žal sem nekajkrat pregloboko vdihnil. Ampak tako je, da se gasilec pri požaru lahko opeče, policaja lahko ustrelijo, zdravnik se lahko zbode z okuženo iglo ...  Ko sem prišel ven, je delal adrenalin, a sem v preteklosti v gorah tudi bistveno več tvegal, da bi rešil človeka.«



»Pri reševanjih te vedno žre, da si pravi človek ob pravem času na pravem kraju. S kolegom Rokom Brajičem sva bila ob sprejemu obvestila 500 metrov stran in prva na prizorišču, postavljena pred težko izvršljivo dejanje. Kdor ni vajen tvegati, mogoče razmišlja s treznejšo glavo. Postavljen si pred dejstvo, da moraš kot policist prevzeti nadzor in rešiti situacijo.«
 

Skok preprečila v zadnjem trenutku

»Stekla sva do njega in intervenirala vsak s svoje strani. Skok sva preprečila v zadnjem trenutku, mislim, da bi skočil že čez sekundo,« se junijske drame ob kanalu reke Drave v Miklavžu na Dravskem polju spominja policist Miran Čučej.

Tedaj sta se s kolegom Primožem Šrokom prva odzvala na telefonski klic in preprečila samomor moškega, ki je bil tik pred tem, da se z betonskega roba kanala ob mostu poda v smrt.



Za kakršno koli prepričevanje ni bilo časa, tudi sama sta tvegala padec na strmi travnati površini in zatem betonu, v primeru, da bi med intervencijo vsi trije padli v kanal – moški se jima je sprva upiral –, pa sta tvegala zelo težko reševanje. Na tistem delu kanala, ki sicer vodi do elektrarne Zlatoličje, ni dostopa na breg. 

Rešenec se policistoma kasneje ni oglasil, a vesta, da je danes z njim vse v redu. Decembra sta za uspešno intervencijo prejela medalji za požrtvovalnost.
 

Tudi danes bi postopala enako, nič ne bi razmišljala

Običajni ljudje iz Slovenije rešujejo tudi v tujini. Renata Horvat iz Lendave je julija na dopustu v italijanski Anconi iz morja rešila utapljajočega se sedemnajstletnika. Kot neplavalka! Na eni tamkajšnjih neurejenih, divjih plaž, oddaljenih od sosednjih s sončniki, ležalniki in dežurnimi reševalci, se je ob indiferenci tistih, ki so zamahnili z roko, pognala v vodo in iz nje ob pomoči Turka, ki se ji je pridružil zatem, potegnila ponesrečenca. S kopnega je pritekel tudi reševalec, sledilo je oživljanje, temu pa transport s helikopterjem v bolnišnico. 



»Tudi danes bi postopala enako, nič ne bi razmišljala,« pove ob koncu leta. »Pomagala bi. Sem pa zdaj ponosna, da sem bila tedaj tam in da sem reagirala, kot sem. Vprašanje, kaj bi bilo sicer. Lahko bi prišlo do tragedije. Kar nekaj nas je bilo, a mimoidoči niso reagirali, bližnja ženska je zamahnila z roko. Ko je videl, da gre za reševanje življenja, se mi je pridružil le Turek. Reševalec je prišel šele, ko sva ga že potegnila iz vode. Ko so slišali, kako kričiva, so ga poklicali.«



Horvatova je vajena pomagati. V preteklosti je delala kot negovalka oziroma družabnica v domu ostarelih, sedaj je brezposlena, kar se v Sloveniji zgodi tudi najboljšim. Brezbrižnost srečuje tudi doma. V Murski Soboti je bila, kot pove, nekaj časa po vrnitvi iz Italije s prijateljico na sladoledu, ko je na drugi strani ceste onemogel starček pristal na tleh pločnika, z nogami na cestišču, po katerem so vozili avtomobili.

Ljudje so opazovali, pristopil ni nihče. Razen seveda njiju s prijateljico. Starčka se spomni kot omotičnega in zmedenega. Ni mogel odgovoriti na vprašanje, ali ima nemara sladkorno bolezen, sredi poletja je bil oblečen v topel plašč. S prijateljico sta ga dvignili in oskrbeli do prihoda reševalcev.
 

Strela z jasnega

Po drugi strani v Sloveniji rešujejo tudi tujci, ki jih pot zanese v naše kraje. V prvih dneh avgusta bi se lahko tragično končala nesreča z udarom strele na Veliki Planini. Povsem nenadejano, takorekoč z jasnega, je udarila v neposredno bližino ene tamkajšnjih koč in poškodovala štiri ljudi, sicer izkušene planince.

Predvsem enega med njimi je poškodovala izredno hudo, v reševanju sta se angažirala tudi turist iz Izraela in Šved Magnus Rasmussen. Odločilen je bil angažma slednjega, izkušenega zdravmika, ki je bil tedaj utelešenje sreče v nesreči. V Soveniji je bil z družino na oddihu, takorekoč ravno sredi uživanja ob pecivu s skuto.

Najhuje poškodovanemu, ki je bil potreben oživljanja, je rešil življenje in ga oskrbel do prihoda helikopterja okoli 20 minut po nesreči. Pisali smo mu na Medicinsko fakulteto v Lund, kjer deluje kot profesor, specialist na področju infekcijskih bolezni.



»Če se ozrem na to, kar se je zgodilo, sem zelo vesel, da se je končalo, kot se je. Gotovo se mi je v spomin vtisnil skupen trud, tako izraelskega turista kot moj. Z eno od družin, ki jih je prizadel udar, sem še v stiku.

V tej družini so za nas v Sloveniji zelo dobro poskrbeli, nam razkazali lepo okolico Bleda, v moji družini jih imamo za prijatelje. Okrevanje najbolj prizadetega med udarom je bilo zelo dobro, vrnil se je že v normalno življenje.«
 

Najboljši sosed

Jože Župec je septembra z Alojzom Lahom, izkušenim gasilcem, s katerim sta se v eni septembrskih nedelj srečala po naključju, v Budganji vasi s komaj 40 hišami zadnji hip rešil soseda, za katera bi bil lahko usoden ogljikov dioksid, ki se je skoncentriral v neprezračeni vinski kleti.

Zaradi nevarnega plina brez vonja in barve, ki se sprošča med vretjem grozdja, je sprva v nezavest padel mož, ki ga je v klet zvabilo mešanje tropin, za njim še žena, ko ga je skušala rešiti, a ji ni uspelo. Šlo je za hudo zastrupitev s tem plinom, ki pa po rešitvi in zdravstveni oskrbi ni pustila posledic.



»Vesel sem, da sem pomagal in da se je izteklo, kot se je,« se hitre reakcije spominja Župec, ki mu je rešitev zakoncev tako kot Lahu prinesla medaljo policije za požrtvovalnost. Z rešencema je seveda še vedno v stiku, saj so sosedje, a se v vinsko klet ne vrača niti zaradi prijetnejših opravil.

»Ne grem. Če povem po pravici, se mi je ta klet kar zamerila.« Tudi sicer povabilo na kozarec zavrne, pravi. Ne pije, čeprav je okolica Žužemberka z vinskimi kletmi od nekdaj radodarna. Bil je že v situaciji, ko je bilo potrebno koga ali kaj rešiti, dodaja. A nikoli v takšni, da bi bil konec življenja nekoga tako blizu.
 

Da je bilo oživljanje dojenčka uspešno, je pripomogla osebna iskušnja

Rutinski dan v septembru je postal za policista Valerijo Verhovnik in Boštjano Kulovca, oba s Policijske postaje Novo mesto, dan z izjemno preizkušnjo. Napotili so ju v okolico Novega mesta na razgovor z nekim občanom, ko je do njiju v šoku in objokana pritekla mlada mamica z dojenčkom v naročju. Tresel se je, bil bled, nato pa ni več kazal znakov življenja. 



»Valerija je takoj ukrepala, malčka je pretreseni mamici odvzela, ga položila na odejo, preverila dihalne poti in pričela z masažo srca,« so o pretresljivem reševanju zapisali na PU Novo mesto. »Sosedom je naročila, da prinesejo mrzlo vodo, otroka je polivala in mu zbijala vročino. Izjemno delo je v tem času, ko je štela prav vsaka sekunda, opravil tudi Boštjan. Takoj je poklical na pomoč, miril pretresene svojce in Valeriji nudil vso pomoč pri reševanju.« 

Policista sta s hitrim in odločnim ukrepanjem preprečila tragedijo. »Ko sva s sodelavko Valerijo avgusta letos pomagala mladi mamici, ki ji je zaradi vročinskih krčev v naročju nehal dihati 16-mesečni otrok in nato omahnil brez znakov življenja, sva storila le to, kar bi na najinem mestu vsak človek. Pomagala sva po najinih najboljših močeh. Očitno je bilo to dovolj, da sva z zbijanjem visoke temperature in masažo srca otročka vrnila v življenje,« se teh trenutkov spominja Kulovec.



»Bila sva pač ob pravem času na pravem mestu. To je vse. Da je bila najina pomoč uspešna, je verjetno pripomogla tudi osebna iskušnja, ki sva jo oba s sodelavko doživela na isto božično jutro leta 2009. Oba sva se takrat borila za življenji najinih lastnih otrok, ki sta sedaj, tako kot ta otroček, živa in zdrava. Da bi pomagal drugemu, ki je v takšni ali drugačni stiski, ni potebno, da si policist, zdravstveni delavec, gasilec ali kak drug poklic, ki je že v osnovi namenjen nudenju pomoči ljudem. Dovolj je, da si človek,« meni policist, ki so ga decembra tako kot Verhovnikovo odlikovali z medaljo za požrtvovalnost.

»Življenje in zdravje sta za vse nas sicer neprecenljiva, kljub temu pa ju največkrat jemljemo za samoumevna. A le do takrat, ko ju nimamo več,« še doda.
 

V prvih trenutkih razmišljanja ni. Tedaj to le narediš

»Čut do reševanja človeka, ki potrebuje pomoč, imamo na splošno vsi globoko v sebi,« pove o reševanju med hudim oktobrskim neurjem v Sloveniji policist Dražen Papec, ki je poskrbel, da ob izjemni gmotni škodi v Jelendolu v okolici Tržiča ni prišlo še do smrtne žrtve. Rešil je življenje starejšega moškega, ki je kljub opozorilu skušal prečiti deroči potok, a ga je ta potegnil vase. Voda mu je v valovih že zalivala glavo, na trenutke je izginjala v vodi.



»Tedaj se na reševanje nisem odzval drugače kot na nekaj, kar je bilo del vsakdana. Šele kasneje, potem ko je posijalo sonce tudi v Jelendol in so me ljudje spodbujali in izrekali priznanja, pri čemer so se vključili še mediji, se je to spremenilo. Tudi v zadnjih dneh ta dogodek znova podoživljam in se sprašujem, kaj bi bilo, če nas ne bi bilo tam. Nisem bil sam, bilo nas je več in globoko verjamem, da bi, če mene ne bi bilo, isto storil kdo drug. Ljudje imamo še vedno globoko ukoreninjen čut pomagati sočloveku, kdorkoli to je in kakršenkoli je, ne glede na barvo kože ali karkoli drugega.

Ni pomembno, ali si profesionalec ali neprofesionalec, policist ali občan, v kritičnih trenutkih nekaj storiš ali pač ne. Od nas policistov seveda to ljudje pričakujejo. Bog ne daj, da bi bil tam in nič storil, tega si ne znam niti predstavljati. A tega nisem storil, ker sem policist, pač pa, ker gre v takšnih sekundah za to, da nekoga rešiš in ostaneš sam živ. Ko sem ga reševal iz vode, bi mi lahko spodrsnilo ali pa njemu in bi šla oba. Sčasoma to podoživljaš, mogoče še z drugimi detajli, v prvih trenutkih pa razmišljanja ni. Tedaj to le narediš. Na srečo je šel zatem gospod z nami na suho, še celo majčkeno smehljal se je. Ne vem, mogoče zaradi adrenalina.«



Papec, ki so ga za rešitev moškega odlikovali z medaljo policije za hrabrost, prosti čas, če se le da, posveča goram. »Moj drugi dom so hribi. Prehodil sem celo Slovenijo, a za to lepoto bi moral živeti več življenj in še ne bi videl vsega, kar bi želel.« Ko doseže kak vrh, doda, v smislu malo za šalo, malo zares na njem rad naredi stojo. S prijateljem sta tekmovala, kdo jo bo naredil višje. Recimo na vrhu zasneženega Triglava, ki je še nekoliko višji zaradi snega, iz katerega moli le zastavica Aljaževega stolpa z letnico 1885. Tako je lahko kdaj na celo Slovenijo zrl kot na prekucnjen svet.

»Čez nekaj dni sva se z gospodom le bežno videla,« še pove o reševanju v Jelendolu. »Ni se zahvalil, a kot rečeno, tega nisem niti pričakoval, saj je to zame le dogodek, ki se je, hvala bogu, končal dobro. Čez nekaj dni pa je do mene pristopil njegov sin, s katerim se poznava, in se mi dokaj čustveno zahvalil.«


 

Po nogometni bitki še bitka za življenje

Bitka okrog okroglega usnja na nogometni travi se lahko izteče v bitko za življenje. To je novembra izkusil zdravstveni tehnik iz Ortopedske bolnišnice Valdoltra Gregor Voršič, v prostem času angažiran tudi kot zdravstveni tehnik nogometašev FC Koper.

Takoj po tekmi je bil pravi človek na pravem mestu, ki je rešil življenje človeka ob rekreativni tekaški progi ob stadionu na koprski Bonifiki. Obvestili so ga, da je nekoga obšla slabost, a ni bila le slabost. Ko je prišel do moškega, ta ni več dihal, tudi utripa več ni bilo, potrebno je bilo oživljanje. Uspešno, moškega so zatem oskrbeli v izolski bolnišnici.



»Na to, kar sem naredil, in na to, kako so se ljudje odzvali, sem ponosen. Kot zdravstveni delavec se v taki situaciji seveda počutim dolžnega pomagati. Na svoj način, kolikor znam.« Rešenca so po dolgem okrevanju tik pred božičem odpustili iz bolnišnice in eno njegovih prvih dejanj je bilo, da je Voršiča povabil k sebi. Takoj po praznikih.
 

Preprečil najhujše na dolenjski avtocesti

Dejan Kovačević iz Cerkelj ob Krki, ki je ta mesec prav tako prejel medaljo za požrtvovalnost, je strojnik in voznik, zaposlen pri zasebniku v podjetju, v katerem se ukvarjajo z vzdrževanjem in čiščenjem počivališč Starin in Zaloke ob dolenjski avtocesti.

Izjemno je ukrepal, ko je novembra med opravljanjem službe – tistega dne je bilo aktualno preventivno posipanje tal pri črpalki in počivališču Starine – zagledal tovornjak, ki je na avtocesti obstal med prehitevalnim in voznim pasom, posledica česar bi lahko bilo verižno trčenje ob visokih hitrostih s tragičnimi posledicami. Prvi del tovornjaka se je zaustavil pretežno na prehitevalnem pasu, prikolica na voznem.

​

O situaciji je takoj obvestil policijo in se hitro prebil do tovornjaka ter do onemoglega voznika, ki ga ni bilo mogoče premestiti. Preveril je ročno zavoro tovornjaka, prižgal vse smerokaze, zatem pa vozilo zapustil in začel v odsevnem jopiču s svetilko na mobitelu na nevarnost opozarjati prihajajoče voznike. 

»Šele čez dva dneva, ko je dogodek prišel v medije, sem izvedel, da je bil voznik hudo vinjen,« pravi danes. V nekaterih medijih je pisalo, da je, ko se je streznil, Kovačevića poiskal in se mu zahvalil, a to ne drži.

»Ne, to pa ni res,« pravi. »Ne vinjeni voznik ne njegovo podjetje nista nikoli kontaktirala z mano. To informacijo so ljudje, morda od ust do ust, spremenili. Zahvalil se mi je drug voznik, ki je pripeljal v kombiju v času, ko sem mahal z lučko, in me je opazil. Poklical je na novomeško policijo in se mi želel zahvaliti. Rekel je, da sem mu rešil življenje.«

Ob koncu leta živi, kot je prej, dodaja, vmes je bil interes medijev. Kot ostali, ki so se izkazali v situacijah, v katerih je bilo življenje na kocki, je tudi sam prepričan, da bi ob takšnem dogodku znova ravnal, kot je pred mesecem na Starinah.

»Razmišljaš trezno,« pravi. »A ko je situacija mimo, pridejo za teboj misli, kaj vse bi se lahko zgodilo.«