V nadaljevanju preberite: 

Argentinski znanstvenik Lucas Alejandro Garibaldi je v prelomni raziskavi leta 2013 pokazal na velik pomen divjih opraševalcev ne le za biotsko pestrost, temveč tudi za pridelavo hrane. Kot direktor raziskovalnega inštituta za naravne vire, agroekologijo in razvoj podeželja (IRNAD) kmetom pomaga pri oblikovanju opraševalcem prijaznih pokrajin. Študentom agronomije pa znanje o agroekologiji predaja na javni univerzi v Rio Negru. Je prvi prejemnik (2021) najvišje državne nagrade na področju zaščite čebel zlata čebela.

Sprememba rabe zemljišč je glavni vzrok za izgubo biotske pestrosti na kopnem in tudi za izgubo pestrosti opraševalcev, poudarja Garibaldi. »Amazonski gozd gori zato, ker radi jemo meso, in zaradi pridelave soje, s katero krmimo rejne živali. Vemo, kaj je treba storiti za izboljšanje biotske pestrosti, vendar tega ne naredimo,« je prav tako jasen in ponudi rešitev: »Povezati je treba različne dele družbe in doseči spremembo pri ljudeh. Ne le pri kmetih, ampak tudi pri meščanih. Morda so slednji še pomembnejši kot kmetje. Z vzorci potrošnje je mogoče veliko spremeniti. Kmetje pa se hitro odzovejo na novo tržno priložnost,« je prepričan argentinski znanstvenik, ki se ukvarja z glavno okoljsko problematiko današnjega časa.

V kmetijski krajini ustvarjate pokrajine, ki so prijazne do opraševalcev (angl. pollinator friendly landscapes). Lahko opišete, kakšne so?

Poskušamo kombinirati habitate, ki so prijazni do ljudi, rastlin in opraševalcev. Uporabljamo matematično modeliranje, vhodni podatki so satelitski posnetki kmetijskih zemljišč in zemljevidi pokrivnosti tal. Na podlagi teh modelov oblikujemo pokrajine z večjo biotsko pestrostjo.