Ne le praznik čebel, temveč vseh opraševalcev

Čebel in drugih opraševalcev se koronavirus ni dotaknil, je pa prestavil obeležitev njihovega dne iz Južnoafriške republike na splet. Organizacijo virtualne konference, ki poteka pod geslom Bee active (Angažirajmo se za čebele), je prevzela Organizacija ZN za hrano in kmetijstvo (FAO), ki slovensko znanje uporablja v svojih projektih. FAO si prizadeva za izkoreninjenje lakote, pri čemer imajo pomembno vlogo opraševalci, ki pa so zaradi podnebnih sprememb in več drugih dejavnikov vse bolj ogroženi. Slovenija kot pobudnica svetovnega dneva čebel se za njihovo dobrobit zavzema s prenašanjem dobrih praks svojega modela čebelarjenja po svetu.

Težave in izzivi čebelarstva po svetu so različni, saj se razlikuje tudi čebelarjenje, pravi dr. Peter Kozmus, strokovni vodja rejskega programa za kranjsko čebelo pri Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) in podpredsednik svetovne čebelarske organizacije Apimondia.



Slovenija lahko s svojo uspešno zgodbo preprečevanja množičnih pomorov čebel ter ozaveščanja o uporabi pesticidov pomaga regijam in državam, kjer imajo velike težave s pesticidi: Latinski Ameriki, Češki, Ukrajini in Poljski. Po množičnih pomorih čebeljih družin v Prekmurju zaradi zastrupitve s pesticidi leta 2011 je bila Slovenija ena prvih držav v EU, ki je prepovedala uporabo neonikotinoidov, insekticidov, ki na čebele delujejo kot nikotin na človeka, a precej hitreje. Večjih pomorov čebel odtlej ni bilo.

Leta 2013 je evropska komisija uvedla začasno prepoved uporabe treh ključnih neonikotinoidov v EU, leta 2018 pa popolnoma prepovedala njihovo uporabo zunaj rastlinjakov. Leto pozneje so tudi ZDA prepovedale 12 od 47 produktov na trgu, ki vsebujejo neonikotinoide.



Slovenija se na pobudo ČZS zavzema za enotno označevanje točnega porekla medu v EU. Trenutna direktiva za med, ki je po poreklu iz več kot ene države EU ali tretje države, namreč ne zahteva natančnega navajanja porekla, kar potrošnike lahko zavaja. Evropa in severna Amerika sta po besedah Kozmusa preplavljeni s potvorjenim medom iz Azije. »Radi bi ozavestili širšo javnost, da bi znala prepoznavati, kaj je naravni med, in kaj je med, ki to ni,« poudarja. Na kmetijskem ministrstvu pravijo, da je Slovenija dobila širšo podporo enako mislečih držav in komisijo pozvala, naj označevanje porekla medu uvrsti v strategijo o trajnostni prehrani Od vil do vilic; ta bo objavljena danes. Označevanje porekla živil je po pisanju ministrstva ena od prioritet zelenega dogovora, ki se bo uresničeval z omenjeno strategijo.


 

Povpraševanje po krotki kranjski sivki

Več držav povprašuje tudi po kranjski čebeli, eni od 26 čebeljih podvrst in drugi najbolj razširjeni vrsti medonosne čebele v svetu, pravi Kozmus. Cenjena je tudi zaradi mirnosti, ki je pomembna predvsem za neprofesionalne čebelarje. Sogovornik je prepričan, da v Sloveniji ne bi imeli toliko čebelarskih krožkov in turizmov, toliko čebelnjakov in čebelarjev, tudi urbanih, če naša čebela ne bi bila tako krotka.

Število čebeljih družin v Sloveniji raste približno za dva odstotka letno, pri čebelarjih pa se približujemo dvanajst tisočim. Po mnenju Kozmusa smo pri številu čebeljih družin in morda tudi pri čebelarjih že dosegli zgornjo mejo. Naravna hrana v okolju je omejena in dobrih lokacij za profesionalno čebelarjenje ni več veliko.


 

Ekoloških čebelarjev še premalo 

Ekološki čebelarji v Sloveniji letno pridelajo 44 ton medu, kar je majhen delež vsega pridelanega medu (1746 ton). Na seznamu Čebelarske zveze Slovenije je 28 certificiranih ekoloških čebelarjev. Njihovo število se le počasi povečuje, »saj potrošnikom na žalost ne uspemo razložiti, kakšna je razlika med ekološko in konvencionalno pridelanim medom«, pravi Kozmus. Ekološki med je dražji, ker je dražja njegova pridelava, dodatna hrana za čebele – sladkor mora biti ekološki –, več dela je z zatiranjem bolezni. 

Na čebele in čebelarjenje zelo vplivajo tudi globalne klimatske spremembe, najbolj krajša pomlad in poletje. »Čebele lahko nabirajo med aprila, maja in junija, julij in avgust pa sta pogosto že pretopla, v naravi se vse posuši in čebele nimajo dovolj hrane. Čebelarji jih moramo krmiti, da preživijo. Pred desetletjem in več to še ni bilo potrebno, saj je bilo naravne hrane dovolj,« pravi Kozmus. V Sloveniji in državah, kjer se pojavlja ta težava, se zato spodbuja setev rastlin, ki cvetijo pozno poleti.


 

Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti

Podnebne spremembe pa ne škodujejo le medonosni čebeli, temveč vsem opraševalcem. Tudi svetovni dan čebel ni namenjen le medonosni čebeli, temveč vsem opraševalcem, poudarja dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB). »Opraševalci zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev, ki je pomembna tako za kmetijstvo kot ohranjanje biodiverzitete. Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti. Pomen samopreskrbe je letos še posebej aktualen.«

V Sloveniji poleg kranjske čebele živi še več kot 500 vrst divjih čebel, oprašujejo pa tudi muhe trepetavke, metulji, nekateri hrošči in ose. Vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo znaša 120 milijonov evrov na leto. Vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci.



Na NIB, ki je vodilna slovenska institucija na področju raziskav pestrosti in pomena opraševalcev, v sodelovanju s Kmetijskim inštitutom raziskujejo dejavnost opraševalcev v sadovnjakih. Podatki bodo pomagali pri pripravi navodil za uporabo pesticidov, tako da bo vpliv na opraševalce čim manjši. Trenutno so namreč navodila prilagojena samo dejavnosti medonosne čebele in za čmrlje niso dovolj ustrezna, pojasnjujejo.

Znanje prenašajo tudi v prakso. V projektu Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje sadjarje učijo, kako upravljati s sadovnjaki, da bodo v njih lahko živeli tudi opraševalci. Na bolje oprašenih cvetovih se razvijejo lepši, bolj hranljivi in bolj obstojni plodovi. S pilotnim monitoringom divjih čebel, ki so ga začeli letos in so med prvimi v Evropi, pa bodo prispevali znanje o stanju populacij opraševalcev pri nas.


 

Mobilna aplikacija za štetje opraševalcev

K boljšim razmeram za opraševalce lahko prispeva tudi vsak od nas. Mobilna aplikacija World Bee Count, ki je zaživela prvega maja, je primer vključevanja širše javnosti v raziskave za izboljšanje življenjskega prostora opraševalcev in prehranske varnosti. Razvili so jo v britanskem podjetju The World Bee Project v sodelovanju z več partnerji. Če v naravi opazimo čmrlja, čebelo, metulja ali kakšnega drugega opraševalca, ga fotografiramo in sliko naložimo v aplikacijo. V njej je avtomatiziran sistem prepoznavanja vrst, zabeležena pa je tudi lokacija fotografije. Interaktivni zemljevid opraševalcev, ki se bo sproti dopolnjeval, je zaživel danes.