Kam so letos izginili čmrlji?

Kdor rad opazuje drobna živalska bitja, je letos nedvomno zaznal, da med njimi ni skoraj nobenega čmrlja. To je potrdil tudi monitoring divjih čebel, ki poteka pod vodstvom Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB).

Letos so našteli 82 odstotkov manj čmrljev kot lani. To je slaba novica tako za kmetijstvo kot naravo, saj so čmrlji med najpomembnejšimi opraševalci.

Najverjetnejša razlaga za upad čmrljev je bilo zelo slabo vreme spomladi, ugotavljajo na NIB. »Raziskava opraševalcev v sadovnjakih je sicer pokazala, da je bilo spomladi, v času cvetenja sadnega drevja, število čmrljev podobno kot prejšnja leta. Matice, ki pri čmrljih edine prezimijo, so torej uspešno dočakale pomlad. Domnevamo pa, da zaradi pozebe in dolgotrajnega dežja niso dobile dovolj hrane, da bi lahko uspešno gnezdile. Vreme je namreč neugodno vplivalo na medenje rastlin.« S podobno težavo so se spoprijemale tudi medonosne čebele, vendar so slabe razmere lažje preživele, saj so jih čebelarji lahko krmili.

Triletni pilotni monitoring divjih čebel v Sloveniji se je začel lani in poteka na petih območjih: v Notranjskem regijskem parku, na Ljubljanskem barju, na Kranjsko-Sorškem polju, Celjskem in v Ljubljani. Izvajajo ga na 50 vzorčnih mestih, med katerimi so kmetijska, zavarovana in urbana območja.


 

Vaba, ki posnema cvet

Koordinator monitoringa divjih čebel Danilo Bevk z NIB pojasnjuje, da te žuželke spremljajo od aprila do septembra, torej celotno sezono aktivnosti čmrljev. Izvajajo ga s petimi različnimi pastmi, ki jih postavljajo dvakrat na mesec za dva dneva. Pasti delujejo po načelu privabljanja z barvo, ki posnema cvetove – rumeno, modro, belo. V njih je voda, v katero se ujamejo čebele. »Kdo bi pomislil, da je to škodljivo za naravo, ​vendar je treba čebele uloviti, da jih lahko določimo. Ulov tudi ni tako velik, da bi vplival na njihovo populacijo,« pravi Bevk.

Samo vzorčenje ni zahtevno, je pa zamudno, uloviti morajo tudi lepo vreme – letos spomladi ga je bilo bolj malo, najzahtevnejši del pa je pregledovanje vzorcev. Ujete žuželke je treba pobrati iz vode, shraniti v alkoholu, jih oprati, grobo posušiti, preparirati z iglami, do konca posušiti v sušilniku in shraniti do določitve vrste.

Pri tej nastopi druga ovira – v Sloveniji je zelo malo ljudi, ki se spoznajo na taksonomijo čebel. Pred kratkim je bil takšen le dr. Andrej Gogala iz prirodoslovnega muzeja, zdaj se za to nalogo uvajata še sodelavca Danila Bevka.


 

Potrebujemo nacionalni monitoring divjih čebel

»Čeprav je monitoring pilotni, bomo z njim dobili vsaj podatke za izhodiščno stanje divjih čebel v teh letih. Ti bi lahko bili podlaga za primerjavo z monitoringom divjih čebel v prihodnjih letih – če se bo zanj našel denar.« Bevk je prepričan, da bi država morala najti sredstva za nacionalni monitoring divjih čebel.

Različne države, Anglija, Irska, Nizozemska, Belgija, izvajajo monitoring divjih čebel, vendar vsaka nekoliko drugače. Enotni evropski monitoring divjih čebel še ni bil uveden, vendar se raziskovalci zavzemajo zanj, saj bi s tem dobili primerljive podatke o stanju divjih čebel na evropski ravni. NIB je sodeloval pri zasnovi metodologije evropskega monitoringa za divje opraševalce. Ta je pripravljena, odločitev o uvedbi monitoringa in zagotovitev denarja zanj pa sta stvar politične odločitve.

»Monitoring sam po sebi ne pomeni neposredne koristi, ampak je pomemben, da sploh vemo, kaj se v naravi dogaja. Šele na podlagi tega lahko ustrezno ukrepamo in spremljamo učinkovitost ukrepov,« poudarja Bevk. Po njegovem je treba vložiti več dela v raziskave za poznavanje, kdo oprašuje pomembne kmetijske rastline. NIB je pet let izvajal monitoring opraševanja v sadovnjaku Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici.

»Tam smo spremljali, kaj se dogaja z opraševanjem v sadjarstvu. Videli smo, kako dinamično je opraševanje, kako so se vsako leto spreminjale združbe opraševalcev. Letos smo prav na tej lokaciji ugotovili, da spomladi ni bilo nič manj čmrljev kot prejšnja leta, zato sklepamo, da so matice ustrezno prezimile, toda pozneje niso uspešno gnezdile.« Letos se je tudi ta projekt končal, z nadaljnjim financiranjem pa kaže bolj slabo, namigne Bevk.


 

Brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti

Nihanje števila živali, tudi čmrljev, je sicer v naravi običajno, vendar bi nas tako velik upad v enem letu moral skrbeti, so zapisali na NIB. Ključni razlog za upadanje opraševalcev so po Bevkovih besedah spremembe v okolju. »Predvsem bolj intenzivno kmetijstvo negativno vpliva na njihov življenjski prostor. Podnebne spremembe oziroma vremenski ekstremi, ki se kažejo kot zgodnje pomladi, ki jim sledijo pozebe in dolgotrajne poletne suše, pa še dodatno uničujejo prehranske vire opraševalcev,« razlaga.

Med življenjskimi prostori opraševalcev so pomembni predvsem pisani cvetoči travniki tako na podeželju kot v mestih. V Sloveniji jih nekaj še imamo, kot pravi Bevk, stanje še ni tako slabo kot na Nizozemskem. »Toda če ne bomo ukrepali, bomo tudi mi sčasoma postali Nizozemska. Zato bi se morali bolj potruditi za njihovo ohranitev. V bolj ohranjenem okolju bodo opraševalci lažje kljubovali podnebnim spremembam.«

Na povabilo kmetijskega ministrstva je Bevk za prihodnje programsko obdobje skupne kmetijske politike pripravil predlog intervencije za zaščito opraševalcev, Travnik za opraševalce. Njen namen je najti travnike, ki so ohranjeni, in kmete s plačili spodbuditi, da jih tudi v prihodnosti upravljajo enako kot doslej.



V Sloveniji poleg kranjske čebele živi še več kot 500 vrst divjih čebel (čmrljev in čebel samotark), oprašujejo pa tudi muhe, metulji, nekateri hrošči in ose. Divji opraševalci so zelo pomembni, saj opravijo vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu, v naravi pa je njihov delež še večji. Vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo je ocenjena na 120 milijonov evrov na leto. Vedno bolj zori spoznanje, da brez pestrosti opraševalcev ni prehranske varnosti.

Del slovenskih sadjarjev, ki so sodelovali v triletnem projektu Sadjarji za opraševalce in opraševalci za sadjarje, se tega že zaveda. Glavni cilj projekta, ki ga je izvajal NIB, financiran pa je bil iz programa razvoja podeželja, je bil izboljšati raven znanja sadjarjev o opraševalcih in izboljšati razmere za opraševalce.

V šestih sadovnjakih so postavili gnezdišča za čebele samotarke, posejali 50 vrst medovitih rastlin in vzpostavili travnike za opraševalce. Projekt se letos končuje, izvajalci pa bi radi izkušnje in rezultate razširili na širši krog sadjarjev. Pripravili bodo strokovni posvet, izdali priročnik za sadjarje in pripravili štiri izobraževalne videe.