V zavetju visokodebelnih sadovnjakov, za njihovo oživitev si v javnem zavodu Kozjanski park prizadevajo že desetletja, je vedno bolj živahno. Tudi to je pokazal popis ptic, ki so ga tretjič v dvajsetih letih pripravili v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (Dopps). Našteli so 38 odstotkov parov in štiri vrste gnezdilk več kot pred desetimi leti. Vsem pticam žal ne gre tako dobro, na udaru so predvsem travniške vrste oziroma vrste kmetijske krajine.



Ptice gnezdilke v Kozjanskem parku so v Doppsu prvič popisali leta 1999, nato leta 2010 in tretjič letos. Vsakič so imeli isto metodo, na istih območjih v skupni dolžini 61 kilometrov. Kot je dejal Matej Gamser iz društva, so trije popisi v dvajsetih letih premalo, da bi lahko opisali trende ptičjih populacij, kljub temu pa lahko medletne rezultate precej dobro primerjajo in z veliko verjetnostjo pravilno razložijo. Tako ugotavljajo, da gre nekaterim pticam v Kozjanskem parku, ki bi jih lahko označili za generaliste, zelo dobro, pojasnjuje Gamser: »Primeri takih vrst so kos, velika sinica, domači vrabec … Skupno tem vrstam je, da niso izbirčne pri izbiri ustreznega habitata. Tudi pri gozdnih vrstah je stanje videti stabilno. Pri teh velja posebej omeniti srednjega detla in belovratega muharja, varstveno pomembni vrsti, pri katerih je bil opažen velik porast. Zelo pa smo bili zadovoljni ob spoznanju, da so se populacije ptic, značilne za visokodebelne sadovnjake, od leta 1999 pa do danes bolj ali manj ohranile oziroma celo povečale. Te vrste so veliki skovik, pogorelček, zelena žolna, smrdokavra in vijeglavka.«



Kot so pojasnili v Kozjanskem parku, so letos našteli 6535 različnih parov ptic in 83 vrst gnezdilk. To je 32 odstotkov parov in pet vrst gnezdilk več kot leta 1999 ter 38 odstotkov parov in štiri vrste gnezdilk več kot leta 2010. Pri 29 vrstah se je število parov zelo povečalo, peterica najštevilnejših vrst pa so bili generalisti oziroma gozdne vrste: ščinkavec, črnoglavka, kos, taščica in velika sinica. Med prvimi 30 najštevilnejšimi vrstami je še devet vrst ptic kmetijske krajine: škorec, poljski vrabec, kmečka lastovka, grivar, rjavi srakoper, lišček, vijeglavka, zelena žolna in rumeni strnad. Na popisih so znova opazili prepelico in velikega strnada, ki ju leta 2010 ni bilo. Kot ugotavljajo v Kozjanskem parku, imajo ugodno stanje tudi žolne in detli, našteli so šest parov smrdokavre, kar je največ doslej, prav tako so letos popisali en par hribskega škrjanca.


 

Ključna sadna drevesa

Največji porast je v populaciji ptic ekstenzivnih sadovnjakov. Kot ugotavljajo v Kozjanskem parku, »lahko najdemo razloge v strategiji aktivnega in načrtnega upravljanja travniških sadovnjakov, ki postajajo simbol Kozjanskega«. Dušan Klenovšek iz Kozjanskega parka dodaja, da so stara drevesa za posamezne vrste ključna: »Drevesa, v katerih so dupla, imajo dovolj žuželk. Na intenzivnih kmetijskih površinah tega ni. Intenzivna pridelava pomeni, da delamo vse za to, da je veliko trave, več silaže, ni pa žuželk in vseh, ki se z žuželkami prehranjujejo.« Temu pritrjuje tudi Gamser, ki poudarja, da je prav zato na Kozjanskem veliko pogorelčkov, smrdokavr, velikih skovikov in vijeglavk: »To so selivke, specialistke visokodebelnih starih sadovnjakov, gnezdijo v duplih, prehranjujejo se z žuželkami, prav vse so naravovarstveno izredno pomembne oziroma prioritetne.«



Vsem vrstam pa tudi v Kozjanskem parku ne gre dobro. Na udaru so predvsem vrste kmetijske krajine, mnoge so na robu izumrtja oziroma so že čez rob, pojasnjuje Gamser: »Največji 'poraženci' so vrste, ki domujejo na travnikih. Kosec in poljski škrjanec – ta gnezdi tudi na njivah – sta verjetno izumrla oziroma gnezdita le še izjemoma. Tudi druge travniške vrste bomo v Kozjanskem parku opazili bolj po naključju.«
 

Zelene puščave

Par hribskega škrjanca, ki so ga popisali letos, je dober znak, a po Klenovškovih besedah je za to, da bodo ptice tu tudi ostale, treba skrbeti za travnike: »Hribskega škrjanca imajo recimo na Bohorju, kjer so še travniki cvetoči, dišeči, frfotajoči. Upravljajo jih starejši ljudje, ki jim ekonomika ni glavna stvar. S svojimi travniki ravnajo tako, kot so njihovi očetje, dedje. Dokler bodo oni živi, bo tako. Ne uporabljajo subvencij, ampak obdelujejo, ker je to njihov način življenja. Vprašanje pa je, kako bo v naslednjih generacijah. Mladi gledajo predvsem na ekonomiko. Ali bodo travnik pognojili ali ga spremenili v pašnik. In potem tudi hribskega škrjanca ne bo več.«



Problem ni nov in ni samo slovenski, prav tako za to niso »krivi« kmetje, opozarja Gamser: »Konkurenca na globalnem kmetijskem trgu je huda in potiska slovenske kmetije, posebno manjše, v nezavidljiv položaj. Preživiš lahko, če delaš intenzivno ali pa opustiš kmetijsko dejavnost in zemljo prodaš sosedu, ki dela intenzivno. S sedanjim sistemom podeljevanja subvencij Evropska unija ne bo presekala te krize, ki vodi v upad biotske raznovrstnosti. Na Kozjanskem je ta problem precej očiten. Doline in ravninski deli so zelo intenzivirani, medtem ko v predelih z zahtevnim in strmim terenom pogosto naletimo na opuščene površine, ki se zaraščajo. Ne eno ne drugo ni dobro za biotsko raznovrstnost.«



Klenovšek pravi, da je ključen stik s travnikom. Dokler so kmetje kosili s kosilnicami, grabili, so dejansko stopili na travnik in živeli z njim: »Danes kmet na travnik več ne stopi, vse naredi iz traktorske kabine. Če nimaš nikoli stika s travnikom, v kabini poslušaš muziko in gledaš na uro, ne vidiš metuljev, hroščev, kobilic, ptičkovega gnezda, ampak vidiš, koliko bal boš naredil in koliko mleka prodal. Kar je razumljivo.« Dodal je, da smo bolj ali manj vsi enaki: »Slovenci smo deklarativno zelo za varstvo narave. Vsi smo varuhi narave, hude odstotke dosegamo v anketah. Ko pa gre za mojo parcelo, mojo trato pred hišo, moj travnik, je drugače. Tam na žalost nismo več varuhi.«


 

Rešitve v naravi

Vsi, ki radi opazujejo ptice, jih pozimi krmijo, fotografirajo, ko gredo na sprehod, bodo razumeli strast zaposlenih v Doppsu, ki so letošnji popis izvajali na prav poseben način. Kot je pojasnil Gamser, so delovnik začeli ob 17. uri v Ljubljani, ko so krenili proti Kozjanskemu. V mraku so najprej iskali velike uharice, do dveh zjutraj so popisovali različne vrste sov, zatem so do pol petih v avtu zadremali, nato pa še zjutraj iskali velike uharice, potem so popisali vse ptice na štirih do petih območjih, posamezno območje v dolžino meri do dva kilometra. Nazadnje so popisovali še ujede. »Včasih je bilo najtežje opravilo vožnja nazaj proti domu,« je sklenil Gamser.



Medtem ko so se ornitologi pripeljali iz Ljubljane, pa je Klenovšek v parku gostil še precej bolj oddaljene goste: »V tujini je ogromno zanimanja za travnike, kakršne imamo mi. Kjer lahko vidijo metulje, rože. Pred nekaj leti je prišla skupina gospa, ki so plačale karto iz Japonske v Slovenijo, tu bivale en teden, da so videle štiri vrste teloha! Kako so bili domačini presenečeni, da na tisti njihov travnik, ki se jim ne zdi nič posebnega, pride nekdo iz Japonske, hodi po njem in je ves blažen. Prišel je tudi strokovnjak za metulje iz Anglije, ki je bil na poti v Bolgarijo. Ustavil se je zato, da bi se odpočil, potem pa je izkoristil vse možne minute za postanke pri nas, dvanajst ur je bil tu, ker je bilo toliko metuljev. Poleti, ko imamo otroške tabore, gremo k sodelavki, ki ima doma v gnezdilnici velikega skovika. Takrat izkoristimo priložnost, jaz očistim gnezdilnico, vzamem za ta čas mladičke, če so primerno stari, ven, in otroci imajo z njimi neposreden stik. Lahko jih imajo v rokah, pri tej vrsti si to lahko privoščimo, ker nima negativnega vpliva. Od takega turizma bi pri nas veliko kmetij lahko živelo.«