Brez ohranjanja kmetij ohranjanje travišč ni mogoče

Ptuj – Na kvadratnem metru ekstenzivnega travišča lahko živi 80 različnih živalskih in rastlinskih vrst. Takih travišč je zelo malo, največji problem je zaraščanje. V petletnem evropskem projektu Življenje traviščem so očistili 135 hektarov zaraščenih kmetijskih površin in na 680 hektarih travišč zagotovili trajnostno rabo. S projektom so dokazali, da je v kmetijstvu in naravovarstvu sožitje ne le mogoče, ampak nujno.

»Nekateri se še spominjamo, da smo šli na travnik in mami prinesli pisan šopek. Zdaj so taka travišča samo še mozaično razporejena po zelo majhnih površinah znotraj praviloma težko obdelovalnih območij,« je stanje suhih travišč v Sloveniji opisala vodja evropskega projekta dr. Nika Debeljak Šabec z Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN).

Izvajali so ga skupaj s Kmetijsko-gozdarskim zavodom Ptuj, PRJ HALO – podeželskim razvojnim jedrom, Društvom Gorjanske košenice in Krajevno skupnostjo Dobovec. Cilj projekta je bil izboljšati stanje suhih travišč v vzhodni Sloveniji in zagotoviti njihovo dolgoročno upravljanje. Projekt, vreden 3,89 milijona evrov, se konča konec oktobra, izvajali pa so ga na območju Haloz, Pohorja, Kuma in Gorjancev. Direktor ZRSVN Teo Hrvoje Oršanič je dejal, da je bil projekt zelo konkreten, kar je bila njegova največja prednost. »Delali smo na rastiščih, za naravo in s človekom. Šlo je za konkretno sodelovanje med organizacijami, reševanje konkretnih problemov in tudi rezultati so konkretni.«


 

Pomoč kmetom …

V Sloveniji je zaraščenih okoli 13.000 hektarov kmetijskih površin. V projektu so zagotovili trajnostno rabo na 680 hektarih zemljišč. Najprej so na 135 hektarih odstranili zarast in nakupili več posebnih kosilnic za kmete, ki si jih bodo med sabo izposojali, saj jih potrebujejo le nekajkrat na leto. Poleg košnje je trajnostna raba travišč zagotavljanje paše. V projektu so zato nakupili za 114 kilometrov ograj za živali. Še ena možnost trajnostne rabe so tudi visokodebelni sadovnjaki. Obnovili ali na novo nasadili so skupaj 84 hektarov visokodebelnih sadovnjakov, pojasnjuje Debeljak Šabčeva. »KGZ Ptuj je iz svojih baz našla stare sorte, potem nam je kartuzija Pleterje iz svoje državne banke rastočih dreves pripravila sejance in 3500 smo jih spet nasadili na ta območja,« pravi.

Debeljak Šabčeva pravi, da je bil projekt predvsem naravovarstven, a dodaja: »Če na teh območjih ne bo kmetov, ni smiselno govoriti o ohranjanju vrstno pestrih travišč, zato smo kar veliko aktivnosti namenili tudi izboljšanju ekonomične donosnosti posameznih kmetij.« Kmetom so bile tako na voljo številne delavnice in izobraževanja, pripravili pa so tudi osnovo za skupno blagovno znamko.


 

… in spodbuda

Ana Sovinc in Danijel Vindiš iz Haloz sta v projektu najprej očistila kmetijo zarasti, je dejala Sovinčeva: »Na kmetiji sva začela z ničle, saj nisva imela niti kosilnice, nobenega orodja. Več kot sto orehovih dreves je bilo tako zaraščenih, da nisi mogel skozi nasad, ampak sva se kljub temu odločila za kmetijo. Je pa na trenutke zelo težko delati ob službah, saj moramo vse površine obdelovati ročno. Zdaj imamo ovčke in vsaj ni toliko košnje, ko je Danijel en teden vsak dan štiri ure kosil. V projektu sva dobila 31 sadnih dreves stare sorte, ograjo, postavili smo žuželnjak. Udeležila sva se delavnic in očistili smo zarast.«

Predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Cvetko Zupančič je kot eno največjih prednosti tega projekta poudaril, da je dokazal, da kmetijstvo in naravovarstvo nista vsak na svojem bregu, ter dodal: »Poleg tega pa imajo kmetje po izkušnji v projektu več volje. Nepremičnina, s katero ne veš, kaj bi počel, je zelo veliko breme. Nepremičnina, za katero pa veš, kaj bi z njo počel, pa je vsekakor priložnost.«