Nekateri bi odšli takoj, drugi niti v sanjah

Letuš v občini Braslovče je eno od območij, kjer je Savinja najbolj pokazala svojo moč. Ko je pridivjala iz Zgornje Savinjske doline, se je razlila ob prvi priložnosti. Malo preden se vanjo zlije Paka, si je vzela še več deset metrov brega. Ko sta Savinja in Paka združili moči, je bilo pod vodo skoraj vse. Župan Tomaž Žohar je le nekaj dni po povodnji krajanom že predlagal selitev. Mnenja krajanov so različna, nujna bo čimprejšnja uradna odločitev.

Župan Tomaž Žohar je večkrat povedal, da je za izselitev večina krajanov tega dela Letuša z obeh bregov Savinje. Krajani, ki nočejo oditi, so dvignili glas. »Ne drži, da gre za več kot 90 odstotkov ljudi. Imamo že 72 podpisov za ureditev brežin Savinje in Pake ter proti izselitvi. Razumem, da so ljudje prestrašeni, nihče jih ne sili, da so tu. Mi pa želimo ostati. Gospa, ki je lastnica hiše, ki je napol podrta, tudi želi ostati, pa bi bila verjetno lahko prva, ki bi hotela oditi. Morajo pa končno urediti vodotoke, na kar smo opozarjali 20 let! Če lahko to uredijo na Nizozemskem, ne vem, zakaj bi pri nas selili več kot sto hiš! Verjetno je še kakšno razlivno območje, kjer ni toliko družin,« je dejal Bojan Arčan.

Prve odločitve o selitvi 150 hiš čez dva tedna

V hiši živi s svojo družino z dvema otrokoma, starša živita v spodnjem delu hiše, kjer je bilo zalito vse. A tudi oče, Danilo Arčan, noče slišati o selitvi: »40 let sem tu in samo leta 1990 smo bili poplavljeni. Tu so tudi nekateri, ki niso bili nikoli. Stroka, ki zdaj govori, da tu ne bomo nikoli več varni, je prej pisala mnenja, da naj ljudje zgolj dvignejo hiše za 45 centimetrov. Če bo treba, bomo prisiljeni angažirati lastne izvedence, verjetno iz tujine.«

Oditi od doma

Štefanija Hanžek tu živi od leta 1993, prejšnji lastniki so ji povedali, da leta 1990 hiša ni bila poplavljena. Zdaj je bila v vodi, a iz hiše ne gre: »Trideset let sem tu in od takrat nisem bila nikoli na dopustu, z možem sva vse prihranke vložila v hišo. Ne mislim je zapustiti za en geto v Braslovčah ali kjerkoli drugje. Čisto samopreskrbni smo, ničesar mi ni treba kupiti. Kdo mi bo to dal?«

Štefanija Hanžek je v Letušu od leta 1993 in od takrat ni šla na dopust, vse prihranke sta z možem vložila v hišo. Pravi, da je ne bo zapustila. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Rado Romih pa živi čisto ob Savinji, tik ob napol podrti hiši. Najprej pove, da sosednja hiša, ki je zgrajena pol metra višje, sploh ni bila poplavljena. Tudi Romih ne gre nikamor: »Če bodo brežino uredili, me ni niti malo strah. So pa že priznali, da so zamudili s sanacijo Savinje in je zato brežino odneslo. Če bi bilo to urejeno tako, kot je treba, se to ne bi zgodilo. Vsekakor ne nameravam oditi. Ne vem, kako bi me lahko prepričali. Z ultimatom. Čisto na koncu bom šel, če ne bo druge možnosti. Borili se bomo do konca.«

Bojan Arčan pravi, da je prav odločitev države, da gre za državni interes, edina možnost, da odidejo: »Želimo dokaze, gradiva, argumente, da je to območje najprimernejše za razlitje. Želje župana ali občine niso dovolj. V takem primeru bi se umaknili, ampak to mora biti državni interes, da bodo tudi naša domovanja primerno ocenjena. Tako kot je bil državni interes pri gradnji tretje razvojne osi. So pa nekateri, ki imajo malo zemlje, slabe hiše, že videli, kako bi lahko dobili veliko denarja.«

Po navedbah sosedov lastnica te hiše noče zapustiti Letuša. FOTO: Blaž Samec/Delo

Izgubili vse v eni noči

A v Letušu je vendarle zelo veliko ljudi, ki tu nočejo več živeti. Prav ti so takoj ustanovili civilno iniciativo, s katero želijo varno in zdravo bivalno okolje. Matjaž Hudournik, ki živi tu dvajset let, pravi, da je večina krajanov za selitev: »Nekaj jih je proti, nekateri pa mislijo, da bodo kaj zaslužili, da se bodo šli vojno dobičkarstvo. Sam sem tehnik in vem, da je izselitev edina možnost. Ne pa da bomo ob dežju hodili spat v telovadnice. Hidrologi so povedali, da če se tu ne bi razlilo, bi Celje plavalo. A je treba ogroziti od 15.000 do 20.000 ljudi, ker ima nekaj ljudi tu vikende? Treba je biti realen.«

Zoran Kac pa je eden tistih, ki je izgubil popolnoma vse. Enoetažna montažna hiša je uničena. V njej so živeli z ženo in otrokoma, starima sedem in devet let, na drugem, svojem vhodu, še tašča. Pravi, da je selitev edina rešitev: »Noben podpis proti ne bo pomagal. Tu ni več varno živeti. Mi nimamo ničesar več. Imeli smo novo hišo, pred tremi leti smo se vselili, vzeli 140.000 evrov posojila. En teden pred poplavo smo dokončno uredili otroško sobo. Za obnovo bi potreboval 100.000 evrov, čez dva meseca pa se lahko spet zgodi isto. Vem, da sta tu zdaj dve skupini. Eni bi šli takoj, drugi nikakor, nekateri pa bi radi pri tem zaslužili. Vsekakor je najhujše čakanje, kaj se bodo odločili pristojni.«

Vesoljni potop v Savinjski dolini

Cvetka Kočevar, ki živi na desnem bregu Savinje, je ena tistih, ki je bila poplavljena že četrtič. Še petič noče biti: »Hišo je zgradil možev oče leta 1939 in jo že takrat postavil na en meter višine. V sedemdesetih letih sva hišo začela urejati midva in se pred štiridesetimi leti sem priselila. Želim oditi, ker je prehudo gledati vsakokratno poplavo. Ne morem več tako živeti.«

Nujni pogovori

Župan Žohar je krajanom 15. avgusta na sestanku že razlagal o izselitvi. Krajani, ki so srečanje posneli, so povedali, da je takrat že razlagal o lokaciji v Rakovljah, ki naj bi si jo dalj časa prizadeval spremeniti v zazidalno zemljišče. Menijo, da se je o tem začelo prehitro govoriti, preveč na pamet in brez vseh informacij. Žohar pa je na vprašanje, ali mu je žal, da je tako hitro začel govoriti o izselitvi kar 150 objektov, ko ni imel še nobenih zagotovil in natančnejših informacij, jasen: »Nikakor ne, ker morajo ljudje vedeti, da v te objekte ne bodo vlagali preveč. Že tako je samo ideja selitve stresna. Če bi bili vsi tiho, bi bila psihološka stiska še večja. Vse, kar delamo, delamo v njihovo korist. In po mojih informacijah je proti le od deset do 15 družin. Želimo le pomagati. Dejstvo pa je, da nekateri dvomijo, ali bo vlada res naredila, kar obljublja, druge pa je strah, da bodo prišli v geto. Vsekakor bom na strani ljudi in si bom prizadeval za individualno obravnavo vsakega posameznika. Razlika je, ali ima nekdo hišo za 50.000 ali pa za pol milijona evrov.«

Fazarinc: Leta 1990 smo doživeli prvo streznitev, a smo nanjo hitro pozabili

Da bodo vsak primer posebej obravnavali, so tudi neuradne informacije vlade. Država naj bi zgradila nadomestne hiše, a lastništvo ne bi bilo avtomatično. Žohar se s tem ne strinja: »Če so bili tu lastniki, je prav, da lastništvo ohranijo.« O lokaciji, čeprav je na sestanku o njej že govoril, pa noče govoriti, dokler ne bo dokončno potrjena. Hidrolog Rok Fazarinc je prav o tem območju v nedavnem intervjuju za Delo povedal, da ni primerno za bivanje in da svetuje selitev, saj ni varno. Vse dosedanje študije so bile sicer narejene na podlagi stoletne vode, zdaj pa je bilo vode 50 odstotkov več. Dodal je, da bi morali uredbo, ki omogoča gradnjo na poplavnih območjih, spremeniti in zaostriti pogoje.