Če za vsakim dežjem posije sonce, naj na Savinjsko sije čim dlje

Savinja, ki je dala ime zeleni dolini, je prejšnji petek razkazovala svojo moč. S številnimi pritoki je dokazala, da je ne moremo ukrotiti. V zgornjem delu je razbesnjeno podirala vse pred sabo, odnesla hiše, si vzela cesto za dodatno strugo, s cesto pometla, kot bi šlo za slamico. Odtrgala je brežine, njeni okljuki so se bolj poravnali. Naravnost gre pač hitreje.

In ko je pridivjala v Spodnjo Savinjsko dolino, je bilo vsega preveč. Njene petstoletne vode so se sunkoma razlile. Spotoma so spet odnesle hišo, celotno cesto, breg. In tako vse do Celja, ki mu je bilo tokrat z izjemo Medloga, Špice in Polul prizaneseno. Če se ne bi razlilo v Braslovčah, na Polzeli in v Žalcu, bi bilo verjetno v Celju drugače. Od tam je, spet v svoji strugi, zdivjala do Laškega. Ko sta bili Zgornja in Spodnja Savinjska dolina že opustošeni, se je tam vnovič razlila. S sabo je nosila vse, kar je bilo možno. Cela drevesa, bale sena, kot da so kinder jajčka, v Laškem je kolegica v vodi zagledala kravo. Še vedno je mukala.

Odpravljanje posledic poplav v Letušu. FOTO: Blaž Samec

Dva dni po povodnji smo se prebili do Ljubnega ob Savinji. Metrski nanosi naplavin so bili povsod. Avtomobili so ležali tam, kjer jih je narasla reka odložila in dodatno zasula. V hiši Ajde Povh na Produ ob sotočju Ljubnice in Savinje, natančneje v dnevni sobi, je bilo ob našem obisku še vedno drevo in blato do kolen. S partnerjem sta pred pol leta obnovila spodnje nadstropje, zgornjega se še nista lotila. Ko sta se zbudila, je bilo v hiši že 20 centimetrov vode: »Imela sva pet minut, potem je zalilo vse do stropa. V zgornje nadstropje sva splavala.« Potem sta nemočno opazovala srd narave.

Kot begunci

Medtem so v Trbižu, prav tako v ljubenski občini, svojo kalvarijo doživljale družine zaradi plazu. Dve hiši je odneslo v hipu. Janja Kosmač se je v nedeljo spominjala, da so komaj preživeli. Zadnji trenutek so rešili soseda, nekaj trenutkov za tem, ko so zbežali, je vse zgrmelo v pogubo. Skupaj z denarjem za krst petmesečnega sinka, ki bi ga imeli konec avgusta. »Vse življenje delaš, na koncu pa nimaš nič. Kot begunci,« nam je ob obisku dejala Janjina mama Joža.

Vasi so tisti košček sveta, kjer običajno ni brezdomcev. A povodenj je spremenila tudi to. Na Ljubnem je po besedah župana Franja Naraločnika trinajst družin brez svojega doma, ki so ga pred dobrim tednom še imele. Napita zemlja in pobočja pa prinašajo novo gorje. Skupno imajo na Ljubnem že več kot 200 plazov, dvajset jih je zelo resnih, pove župan. Do vsaj dvajsetih domačij sploh še niso prišli, odrezane so od sveta.

Mleko iz Zelene doline

Še slabše je v Lučah. Državne ceste ni več. Več kot pol kilometra je manjka. Ko smo v sredo potovali do Luč, nas je na poti ustavil Franc Brlec iz civilne zaščite Luče. Pojasnil je, da so že prvi dan vzpostavili povezavo Solčave in Luč z Avstrijo: »Sicer za terenska vozila, ampak naslednji dan že za navadna vozila. Kasneje tudi s Kranjskim Rakom in naprej Kamnikom. Imam mehanizacijo in sem dodatno angažiral sodelavce.« Večino je razporedil po Zgornji Savinjski dolini in v višje ležečih krajih: »Gre dobesedno za reševanje ljudi, ker so že en teden odrezani od vsega. Kmetije, starejši ljudje, živina. Problem je oddaja mleka. Niti molža ne deluje tako, kot je treba. Če ni ceste, je težko vse zagotavljati. Po celotni dolini je takih domačih še kar nekaj. Ljudje so se sicer tudi sami organizirali s traktorji, ampak rešujejo lahko le manjše stvari.«

Vozili smo po ozkih, stranskih poteh skozi gozd, ki so za zdaj edine, po katerih lahko iz savinjske smeri pridete do Luč. Glede na to, koliko ceste je reka odnesla, bo tako še kar nekaj časa. Ogromno so domačini postorili sami, je navdušen lučki župan Klavdij Strmčnik: »Nekatere stranske ceste, ki se jih mi nismo še niti lotili popravljati, so vse že sami uredili. Poklicali so na štab, ali bodo dobili nafto, pa ali lahko pesek kopljejo, ker ga sicer ni dovoljeno kopati v naravi. Rekel sem, da bom napisal sklep, da lahko, sicer ceste ne moremo narediti. Pa me lahko kar zaprejo, če hočejo. No, kasneje sem preveril v zakonu in gre. Samoiniciativno so uredili dovoze, ko smo mislili, da jih še sploh ni.«

Kaj da človeku moč

Državno cesto je utrgalo kmalu za odcepom za Primož pri Ljubnem. Nato ponovno tik pred zaselkom Struge. Prav tu se je narava najbolj znesla. Savinja se imenu zaselka ni izneverila. Ena struga ji ni bila dovolj, vzela je še eno – cesto. Tiste noči prebivalci ne bodo pozabili. Potoček, ki teče mimo hiše Borisa Zamernika v Savinjo, se je spremenil v besnečo pošast. Zamernik je družino odpeljal višje v gostilno in zbudil mater. Takoj se je vrnil ponjo, a do hiše ni več mogel. Vse je bilo zalito. »Mama je ostala ujeta. Šest ur se je v vodi držala za cevi centralne. Stara je 65 let. Ne vem, kaj da človeku tako moč, da to zdržiš. Rekel sem si, če to preživi …« Preživela je. Povsem prezeblo so jo odpeljali v bolnišnico. Medtem je potoček bruhajoče valil kamenje v hišo. V celoti je bila zasuta, voda, kamenje in blato so bili tudi v zgornjem nadstropju. Zasulo je tudi avto, a Zamernik se zlomi šele ob pogledu na večji kup: »Tam je zasulo psa. Lepega lovskega psa.«

Čudež v Strugah

Da v Strugah ni bilo smrtnih žrtev, je čudež. Zanj sta zaslužna gorski reševalec Boštjan Pahovnik in reševalec iz divjih voda Franci Strmčnik. Z otoka, ki ga je ustvarila Savinja, sta z vrvno tehniko in vsem znanjem reševanja, ki ga premoreta, ter z ujetimi prebivalci napela vrvi, sestavila tirolsko žičnico, nato pa rešila šestnajst ljudi. Iz Strug so okoli 30 prebivalcev kasneje odpeljali s helikopterjem. Ene hiše manjka polovica, druga je nagnjena, tretji je Savinja spodjedla podlago. Sredi tedna še niso vedeli, kaj sploh storiti s še eno strugo.

Posledice poplav v občini Solčava. FOTO: Blaž Samec

V četrtek nam je župan Klavdij Strmčnik, brat junaškega Francija, povedal, da so na novo urezano strugo že zasuli: »Savinjo smo preusmerili nazaj v prvotno strugo. Za silo se že da pripeljati čez. Zdaj bo še enkrat prišel statik iz Ljubljane, da pove, kaj je treba narediti.« Težko je zapustiti dom. Zlasti če si ga imel le slabo leto, kot je bila povsem nova, zdaj nagnjena hiša v Strugah. In takih žalostnih zgodb je še veliko. Županu so se nabrale solze, ko je razlagal o družini, ki je kupila hišo in bila uradna lastnica zgolj en dan. Hišo je odnesel plaz.

V Lučah je zasulo nov hlev z osmimi kravami in teličkom. FOTO Blaž Samec

Javnost je pretresel še en plaz v Lučah, ki je prestavil in zasul hlev. Osem krav mlekaric je mukalo in tulilo v smrtnem strahu, nato je nanje padla plošča. Zavladala je tišina. Prekinjalo jo je jokanje komaj enomesečnega telička, ki je zasut pod plazom preživel kar šest dni. Rešili so ga v četrtek, ko so končno spravili pravi bager do hleva, za katerim je še vedno plaz, zemlja pa mehka in ugrezajoča se. Še dva plazova v občini Luče ogrožata stavbe, še vedno so tri hiše povsem odrezane od sveta. In bodo še dolgo. Plazovi so odnesli vse tamkajšnje ceste, cesto bodo morali postaviti na novo. Trajalo bo vsaj dva meseca.

Koze brez hrane

Podobno je v Solčavi. Kar so lahko sčistili z lopatami, so storili. Zdaj čakajo mehanizacijo, da popravijo ceste, tudi tu je del državne ceste odneslo, pa še štiri mostove in od sveta odrezalo več kmetij in stanovanjskih hiš. Do Alojza Strmčnika vodi zasilni objekt, sestavljen iz desk, položenih na most, ki ga je podrla Savinja. Prečenje ni prijetno. Skozi deske vidiš reko, ki je bila v sredo še vedno motna in rjavkasta. Ne sme te zanesti, prostora za napake ni. Za Alojza in družino je to zdaj edina pot. Avtomobile so k sreči že prej rešili. Vprašanje pa je, kaj bo z njegovimi kozami. »Travnike je vse odneslo, nimam kaj kositi zanje. Spraviti jih moram. Ni druge rešitve,« je povedal.

V Gornjem Gradu vseh plazov sploh še niso prešteli, odneslo je več mostov in cest. Cesto od Luč prek Podvolovljeka so delali pred našimi očmi in avtomobili. »Bomo uredili, počakajte deset minut,« sva slišala in počakala, ko so utrjevali pot, kjer bo nekoč, upajmo, da čim prej, spet prava cesta. Nato sva s fotografom ustavila več kot 70-letni gospe, ki je štopala. Avtobusa ni, morala pa je v Luče k zdravnici. Peš. Živi višje v Podvolovljeku, njene hiše ni zalilo. Po nekaj kilometrih vožnje, ko imaš na vrhu prelaza Črnivec občutek, da so poplave, plazovi, ki so razdejali Savinjsko dolino, le strahotna, neresnična nočna mora, se spet pripelješ v kruto realnost. Naplavine, hudourniki so na travnike nasuli kamenja za izvoz. Čeprav so zasute ceste in hiše že očistili, uničeni avtomobili pred njimi pričajo o drami, ki so jo doživljali ob Dreti in njenih pritokih. Mulja in blata je bilo v Gornjem Gradu za skoraj meter. Kar ne moreš verjeti, da je Dreta, ki se je v sredo že vrnila globoko pod most, prejšnji petek skozi kraj divjaje zalila okoli sto hiš, tudi do višine več kot dveh metrov. In tako kot Savinja uničila vse.

Tudi v Gornjem Gradu do okoli desetih kmetij sploh ne morejo. Peš so prišli lovci in vojaki za moralno podporo, je dejal župan Anton Špeh. Hrano jim vozijo s helikopterji. Upa, da bodo do vseh prišli v štirinajstih dneh, pomagajo jim Francozi in Nemci z mehanizacijo. Solčavska županja Katarina Prelesnik pa na vprašanje, kdaj pričakujejo, da bodo imeli dostop do vseh, pogleda proti nebu: »Če me ima bog rad, bom mogoče čez en mesec rekla, da smo bili dobri.« V Logarski dolini ni bilo tako hudo, še pove. Tam bi morda vseeno lahko bivali turisti, a je izdala odredbo o zaprtju nastanitvenih obratov: »Vem, da bo to dodatna gospodarska škoda in da me bodo nekateri grdo gledali, ampak ceste je spodjedlo. Ljudi ne moremo spravljati v nevarnost.« Za enako odredbo se je odločil tudi lučki župan. Kljub katastrofi, ki je prizadela Zgornjo Savinjsko dolino, so namreč nekateri prek spleta tudi v teh apokaliptičnih dneh rezervirali bivanje v Lučah.

Potop vodnega turizma

Savinjčani so se za turizem in turiste dolgo mučili. Od nekdaj jih večinska javnost nekako ni videla kot tiste, ki imajo kaj ponuditi, razen Logarske doline. V zadnjih letih pa so jo odkrili in oboževali zlasti Nizozemci in Belgijci. V kampih ob Savinji se jih je trlo. V eni noči je bilo vsega konec. Idiličnega kampa NaturPlac tik ob Savinji v občini Ljubno ni več. Odneslo je kamp s celotnim svetom, na katerem je stal. »Ta zgodba je zaključena. Turisti se samo lastnikom kampa lahko zahvalijo, da so preživeli,« nam je dejal domačin, ko smo se v nedeljo oglasili tam. Poleg ribiškega turizma so se v dolini trudili tudi s kajakaštvom. Da je z vodnim turizmom za nekaj časa konec, je dejal lučki župan Klavdij Strmčnik, tudi sam kajakaš, ki je (do zdaj) poznal vsako skalo v strugi: »Savinja je povsem spremenjena.«

V času največjega razdejanja je bilo tu več kot 1500 tujih državljanov. Vse so uspešno rešili, iz kampa Menina v občini Rečica ob Savinji so jih s helikopterjem rešili osemnajst. V tem kampu je bila tudi družina Norberta Poorta iz Nizozemske. Srečali smo ga v rečiški osnovni šoli: »Evakuirali so nas ob 3.30 v petek. Gasilci so rekli, da moramo zapustiti šotore in oditi. Mislili smo, da je šala ali da ima morda kdo srčni napad. Ampak so vztrajali. Sprva smo se umaknili v restavracijo, samo telefone smo vzeli s sabo. Nato so nas nastanili v šoli.« Najprej je mislil, da bodo dopust lahko nadaljevali, a je jutro prineslo streznitev. Od šotora ni ostalo nič, avto je uničilo. Ponje je v nedeljo zvečer prišel avtobus. Svoje prve izkušnje z našo državo ne bodo pozabili, je z nasmeškom dejal Poort: »Neverjetno je, kako hitro je bilo vse organizirano in kako dobro ste Slovenci to uredili. To je bila naša prva noč v Sloveniji. Šotor je stal zgolj tri ure, nameravali smo ostati deset dni. Bomo pa še prišli, ampak ne več s šotorom.«

Odpravljanje posledic poplav na cesti pri Lučah. FOTO:  Blaž Samec

Turisti imajo domove, kamor se lahko vračajo. Domačini pa se medtem vračajo v drugačno dolino. Bregov nihče več ne prepozna, ponekod jih sploh ni. Tudi v Spodnji Savinjski je reka odnašala ceste in mostove, poplavila nešteto hiš ter nanosila blato in mulj. Samo v Braslovčah imajo okoli 200 hiš, v katerih ljudje ne morejo bivati. Tudi ko so vse očistili, so statiki marsikomu povedali, da je hiša tako poškodovana, da se vanjo ne more vrniti in jo je treba podreti. Mnogi imajo hipoteke na premoženje, ki je izginilo v nekaj minutah. Suzana Legnar, njo in družino so reševali s čolnom, je obupana: »Pred tremi leti smo vse prenovili. Kuhinjo sem ravnokar izplačala. Dva kredita plačujem.« Enoetažna hiša sicer stoji, a v njej ne morejo živeti. Kupi blata so segali čez kolena.

V Letušu je še tri dni po poplavi vse teklo, iz nekaterih hiš voda še vedno ni odtekla, na ulici je smrdelo po kurilnem olju. Kaj vse je preplavilo dolino v teh dneh, nihče ne ve. Blato, ki ga je povsod preveč, je mastno, ko se zasuši, ga lahko razbiješ le s krampom.

Narava si vzame pot

Turiste so zdaj v dolini zamenjali vojaki, domači in tuji. Veselje je vsak dan gledati številne gasilce z vseh koncev Slovenije, ki hitijo na pomoč, in ogromno prostovoljcev. Veseli so jih, a hkrati upajo, da jih ne bodo vsi v enem mesecu pozabili. Ne bi bilo prvič, da bi Savinjska, zlasti Zgornja, ostala le spomin na kultno reklamo.

Medtem je v dolini prav zaradi velikega števila dobrih ljudi in njihove pomoči z vsakim dnem manj naplavin, manj blata, hiše, gospodarski in poslovni objekti so vedno bolj čisti. A hkrati je z vsako odstranjeno tono materiala jasneje vidna lekcija matere narave. Pred nami se ne bo ustavljala. Vzela si bo pot, ki ji pripada. Ob tem bo nekdo ostal brez hiše, drugi brez vsega v njej. Ljudem je zdaj, na pragu jeseni, uničila domove, peči, toplotne črpalke, otrokom nakupljene nove šolske potrebščine, nekaterim pa »le« spomine. Za zdaj je narava kazala zgolj zobe. Če za vsakim dežjem posije sonce, naj na Savinjsko sije čim dlje. ●