Najbolj znani teliček še čaka na hlev

Verjetno ni človeka, ki ni slišal srce parajoče zgodbe telička Gomzija, ki je ujet pod plazom nad Lučami zdržal kar šest dni. Ko so ga rešili, je njegova lastnica Marjeta Fale dejala, da bi mu moralo biti ime Srečko. Prav sreče kmetija resnično nima. Prejšnji teden so dobili odločitev, da nadomestitvena lokacija, ki sta jo sicer predlagala strokovnjaka, ni primerna. Zdaj iščejo rešitev.

Pobočje je skoraj takšno, kot je bilo avgusta lani, ko se je utrgal plaz in pod sabo pokopal hlev. Osem krav je v trenutku utihnilo, ko se je nanje zrušila plošča. Srečni teliček je imel boks zase in je jokal več dni, ko so ga končno rešili. Plaz je uničil tudi staro domačijo, v kateri se je rodila Marjeta Fale. Hišo, kjer je stanoval njen oče, je zasulo, a še stoji. Predvidena je za odstranitev, očeta sta morala dati v dom.

Plaz zasul hlev, teliček še včeraj jokal

Kar je ostalo od hleva, sta zasula, razloži Dani Fale: »Toliko je bilo firbcev, da sva morala to storiti. Septembra je prišlo okoli 50 ljudi na plaz. Rekli so, da so s fakultete in ali gredo lahko gledat. Za cel avtobus jih je bilo. Take reči so se dogajale vsak dan in vsakič sem jim hodil razlagat, kako je bilo. Grozno je bilo, ko sem moral to pogrevati. Pa sem prosil domačina, ki ima bager, naj vse zagrne.«

Fazarinc našel lokacijo, direkcija zavrnila gradnjo

Njuna hiša, ki stoji malce stran, je varna in jima ni treba nikamor. Vseeno pa želita postaviti hiško za očeta in hlev. Prav ohranitev kmetije, kjer sta pred ujmo načrtovala ukvarjanje z mirnim turizmom, je njun veliki cilj. »Dom sva imela tako rada, vse je bilo z dušo narejeno. Motor sem prodala, Dani je vso dediščino dal in vse sva vložila v hlev. Bala sva se Savinje, zato sva prav v hlev vse spravila, da bi rešila, če bi morda poplavilo. In tako je bilo vse izgubljeno,« v solzah, ki se zlepa ne posušijo, razlaga Marjeta.

Tudi leto po ujmi območje ostaja skoraj nedotaknjeno. To je vse, kar je ostalo od stare domačije, v kateri je bila rojena Marjeta. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Veliko pomoči sta dobila od najbolj preprostih ljudi, prostovoljcev, pove Marjeta: »Gospa z Rečice nama je podarila kozolec, a ga nimava kam dati. Pri nas sta bila geologinja in Rok Fazarinc, skupaj sta poiskala lokacijo, za katero sta dala pozitivno mnenje, da bi tam postavili hiško in hlev, toda zdaj smo dobili od direkcije za vode obvestilo, da lokacija ni varna. Pa tam ni bilo nikoli vode. Nič! Nekaj blata je prišlo oktobra, ker niso na plazu nič naredili. To je počasno ubijanje.« Njen mož Dani doda: »Če so rekli, da tam ne smemo biti, naj pokažejo rešitev, kje pa smo lahko. Na petih hektarih je verjetno neka rešitev.«

Telička želijo čim prej pripeljati domov

Iz službe vlade za obnovo so nam sporočili, da za kmetijo intenzivno iščejo rešitev, po naših informacijah naj bi Faletove še ta teden obiskali. Vodja sveta za vode in član sveta za obnovo Rok Fazarinc vztraja, da je parcela varna: »Zakon določa, da je možna gradnja nadomestitvenih objektov samo na lokacijah, kjer ni nobenih elementov ogroženosti. Tu pa je bilo nekaj blata, ko je bilo neurje, ker je teklo od plazu. Ampak parcela je zunaj vseh razredov poplavne nevarnosti, tako da bi lahko umeščali v prostor po običajnem postopku. Gre za čisto birokratsko stvar. Parcela je varna. Z geologinjo sva še predlagala, da bi za vsak primer nasuli dva metra, da bi morebitna meteorna voda tekla okoli, ampak blatni tok se ne bo več pojavljal, ko bo pregrada pod plazom. Tam sva bila oktobra ali novembra, zdaj je skoraj avgust.«

Marjeta in Dani Fale lani po ujmi ob ruševinah hleva. FOTO: Blaž Samec/Delo

Dani Fale si želi, da bi vsaj telička lahko čim prej pripeljali domov: »Na direkcijo za vode sem 10. maja priporočeno oddal vlogo za postavitev začasnega objekta za telička, ki je zdaj pri drugih ljudeh, ki nam ga oskrbujejo, ker hleva ni več. Smo že skoraj 10. avgusta, pa še nisem dobil odgovora.« Marjeta pravi, da ju prav misel na živali, ki bodo nekoč spet tu, drži pokonci: »Če imaš rad živali in vztrajaš s kmetijo, čeprav je tako majhna, da moraš še v službo hoditi, potem veš, da si res z dušo kmet. Zato je vse to tako boleče. Zelo boleče.« Nato se vseeno nasmehne, ko mimo pritečeta srni.