Ljubno te dni živi za flosarski bal, tradicionalno prireditev, ki obuja spomin na splavljanje lesa po Savinji. Vrhunec prireditve bo v nedeljo, ko bodo spustili flos po Savinji, že včeraj pa so v cerkvi sv. Miklavža v Rastkah imeli tradicionalno mašo za flosarje. Območje Rastk je leto dni po ujmi še vedno polno kamenja in predvsem sivo. Miklavž, zavetnik splavarjev, je ostal na suhem.

Vsako leto ob flosarskem balu se v Rastkah pri sveti maši srečajo flosarji. Med njimi tudi Martin Juvan, ki še ima izkušnjo s pravim flosom, zdaj pa tradicijo prenaša naprej. V muzeju, ki so ga uredili na Ljubnem, so vsi eksponati last njegovega očeta, pove. Ponosno razlaga zgodovino splavarjenja na Ljubnem, ko so letno iz Savinjske doline naprej proti Beogradu plavili 250.000 kubičnih metrov lesa, kasneje še 100.000 več. »Ljubno je imelo 48 žag in tu je bilo pravo bogastvo. Niso živeli od ničesar drugega kot od tega. Tu ni bilo revnega človeka. Kdor je hotel delati, je bil bogat, kdor ni hotel delati, pa pač ni imel. Tu je bilo 26 oštarij in 24 lesnih trgovcev,« našteva Juvan. Dodaja, da so si kupovali zlate palice, saj je zlato ohranjalo vrednost.

Martin Juvan je pokazal mali molitvenik, ki so ga imeli flosarji s sabo na flosu. FOTO: Špela Kuralt/Delo

A splavarjenje je bilo tudi nevarno, flosarji so tako v Rastkah nad Ljubnico, ki se na Ljubnem zlije v Savinjo, za zaščito in z denarjem iz splavarjenja postavili cerkev sv. Miklavža. Ljubenski župan Franjo Naraločnik razlaga, da Rastke niso bile izbrane naključno: »Tu je značilno središče, kamor je z več strani prišel les, ki so ga tu zlagali. Potem so ga naprej plavili po Ljubnici ali pa vozili s konji.«

Veliko neznank

Celotno območje ob Ljubnici je bilo lani močno prizadeto. Leto dni po ujmi je sicer narejenega precej, a še vedno ima človek občutek, kot bi hodil po Luni. Vsepovsod samo kamenje, skale, pesek. Kot pravi župan Naraločnik, je prav območje Rastk eno največjih izzivov: »Na eni strani je potok Žep, na drugi potok Krumpah, ki se zlijeta skupaj, in od tu naprej je Ljubnica. Ta ob vsakih poplavah dela najhujše probleme. Sem se namreč steka voda s celotnega Smrekovškega pogorja. Zdaj delamo kompleksno študijo. Na eni strani protipoplavne zaščite, na drugi strani pa umeščanje prometnic z upoštevanjem vseh objektov, ki so bili prizadeti v poplavah. Kaj bomo lahko zaščitili, katere mostove bomo obnavljali, na kateri višini … Velik poudarek je prav na Ljubnici.«

V Rastkah so posledice lanske ujme še zelo vidne (fotografija je nastala včeraj), hiška, ki jo je polovico odnesla Ljubnica, še stoji. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Zagotovo bodo v Rastkah odstranili hišo, ki je polovica še vedno manjka. Preostalega še niso porušili. Usoda sosednje hiše, ki je bila čisto nova in tik pred vselitvijo, še ni znana. Župan pravi, da se o tej hiši še odločajo in da odločitev ni lahka: »Lastnika živita v Mengšu in sta imela tudi tam vse poplavljeno, tako da so res zelo prizadeti. Pravijo, da si želijo končne odločitve in se bodo sprijaznili, kakršna koli že bo, samo da se kaj takega več ne ponovi.«

Rešitve

Selila se bo tudi kmetija Milana Pečnika. Tam je odneslo hlev skupaj s tremi kravami, konj se je rešil, s helikopterjem so rešili prašiča. Pečnik se spominja, da so leta 1990 že mesec dni po poplavi gradili: »Če bi država tako delala, kot sem sam delal, bi zdaj že lahko kaj naredili.« Kmetijo bodo selili na travnik, ki jim ga je v zameno za nekaj gozda zamenjala župnija. A je imel kup težav, razlaga Pečnik. Ker ni imel dovolj dohodka iz kmetijske dejavnosti, ni imel več statusa kmeta, saj gozda pri tem niso upoštevali: »Šele ko sem najel odvetnika, smo v 14 dnevih vse rešili.« Odškodnine za odnesene živali in kmetijske stroje, brez katerih ne more, je od države dobil skupno 8100 evrov.

Milan Pečnik zdaj živi pri družini hčere Saše. Pečnikovi bodo verjetno na Ljubnem eni prvih, ki se bodo preselili na novo lokacijo, ki ni ogrožena na zaradi plazov ne poplav. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Pečnik je zelo hvaležen vsem, ki so mu pomagali tudi z donacijami, čim prej želi zaživeti na novi lokaciji. Trenutno je pri hčeri, ki živi na malo višji lokaciji, da se je izognila poplavi. Razočaran je, da gre vse tako počasi. V Rastkah so sicer dobili začasen montažni most, a ga domačini ne uporabljajo. »Saj ni niti dobro nasuto, da bi se nanj normalno pripeljal. In ko se nanj pripelješ, vse ropoče,« razlaga Pečnik. Začetno zavzetost, upanje in zaupanje so zamenjali utrujenost in negotovost, pri domačinih opaža pater Karel Gržan, ki je daroval včerajšnjo mašo: »Morali se boste seliti, mogoče ne, to je razpetost, ki grozljivo utruja notranjost. Treba je nakazati tudi rešitve. Sicer je to mučenje in trpinčenje ljudi, ki so v težkih notranjih stiskah.«