Do hiš še vedno niso prišli, bagri pa odhajajo

Blata na Ljubnem ni več prav veliko. Pridne roke so počistile, kar se da narediti z rokami. A zelo velikih količin kamenja in proda se ni mogoče lotiti z lopato. Najkrutejši so prizori hiš, od katerih je ostal tu in tam kakšen zid. Še hujše prizore pa imajo prebivalci vtisnjene v spomin. Vsak odhod bagra jih boli. »Naše noči so dolge in prečute, ker podoživljamo stvari. Da po dvajsetih dneh ostajamo spet sami, pa jemlje upanje,« pravi župan Franjo Naraločnik.

Pet hiš so podivjani vodotoki oziroma plazovi odnesli takoj. Še sedem jih morajo podreti. Več kot petdeset hiš je huje poškodovanih, skupaj je bilo poplavljenih več kot dvesto hiš. To je statistika, za katero se skrivajo ljudje z imeni in priimki. Ljudje, ki jim je eden najdaljših dni v življenju vzel vse. Do Rastk ob Ljubnici, pritoku Savinje, dolgo sploh ni bilo mogoče priti. Naselje je Ljubnica povsem razdejala. Valila je ogromne skale, nosila drevje, vse, kar je našla pred sabo. V naselje, sredi katerega se dviga cerkvica sv. Miklavža, zavetnika splavarjev, je nanosila štiri metre materiala! Še včeraj smo se vozili po zasilno urejeni cesti, nekdanja cesta je bila približno dva metra nižje.

Ljubnica, pritok Savinje, je na svoji poti povzročila pravo razdejanje. Odnesla je mostove, ceste in tudi hiše. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Janko Retko je bil na sodni dan na nogah že okoli enih zjutraj. Ob treh, se spominja, je bila struga Ljubnice že polna. Sosedom je svetil v okna, da jih je zbudil, razlaga Retko: »Potem je bruhnilo. Voda je prišla na cesto, spremenila tok in v hiši je bilo takoj dva, tri metre vode. In tako je ostalo do jutra. Ko se je zdanilo, smo vsaj videli. Sledila je ista zgodba, le voda se je malo sem in tja prestavljala. Tako je bilo ves teden. Četrti ali peti dan je prišel bager, po enem tednu smo odkopali hišo.«

Odrezani

V naselju je povsem nova hiša, ni še vseljena. Lastniki so se odločili, da bodo tu ostali. Od sosednje hiše ni ostalo nič. Še vedno vidimo krušno peč, potem pa odrezan svet, ki ga je skupaj z delom hiše odnesla podivjana voda. Gospa, ki je živela v njej, začasno živi pri hčeri, je pojasnil Retko: »Da so jo rešili, smo klicali helikopter. Popoldne je prišel in pobral še nosečnico in težko bolno sosedo. Potem so še otroke. Zvečer sem bil tu sam. Vsi so šli, jaz pa nisem hotel. Če bi šel, bi celo noč razmišljal, tudi tu nisem spal.«

Kmetijo ob Ljubnici bodo preselili, saj tu ni več mogoče živeti. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Višje po začasni cesti je kmetija družine Pečnik, kjer jim je odneslo del hleva. Sami so se komaj rešili višje v hrib, večina živali je bila izgubljenih, s helikopterjem so rešili prašiča. Kmetijo morajo prestaviti, saj tam ni več mogoče živeti. Župan Franjo Naraločnik pravi, da se je zanje že našla rešitev: »Župnija jim je ponudila zemljišče in tam bi bil zanje edini pravi začetek. Ker zdaj trepetajo ob vsakem deževju, hiša je namreč čisto v grabnu. Tu ni prihodnosti.«

Ceste tu ni. Ob našem obisku smo srečali dva bagrista, ki sta vsak na svojem delu čistila strugo Ljubnice, dela na terenu usmerja Darko Kumprej, saj morajo domačini povedati, kje je bila cesta, kje je bila struga. Do Kumprejevega doma trenutno lahko pridete le peš ali s traktorjem ali boljšim terenskim vozilom. Lani asfaltirano cesto je odneslo. »Jaz sem doma, sin pa hodi v službo in zdaj ne more v dolino, poleg tega mu je avtomobil pri KLS Ljubno zalilo. Enako velja za sosedo, ki je zdaj prav tako doma. Šele ko bo vzpostavljena cesta, bosta spet lahko šla na delo,« pravi Kumprej. Dodaja, da bi potrebovali veliko več mehanizacije. Bagrista, ki sta bila v Ljubnici, sta domačina, iz domačih podjetij: »Srečo smo imeli, da sta bila v tem času višje gor, na Smrekovcu sta delala gozdne ceste. Sicer bi trajalo še dlje, da bi dobili vsaj to povezavo.«

Ceste ni, nekaj ljudi je še vedno popolnoma odrezanih od sveta, nekateri pa se v dolino lahko pripeljejo le s traktorjem ali boljšim terenskim vozilom. FOTO: Špela Kuralt/Delo

A to sploh niso edine hiše, ki nimajo dostopa. Do ene kmetije se še prebijajo, v ponedeljek so jim s helikopterjem dostavili hrano za živino. Rešujejo tudi zaselek v Savini, razlaga župan: »Tam je odneslo celotno cesto, pa je tam družina s težjim bolnikom, ki čaka na težko operacijo, a ne morejo čez Savinjo. Zdaj smo tja poslali podjetje, da bodo poskušali narediti podporne zidove, ker se res mudi.«

Grozljivka

Dolina ob Ljubnici, še preden se pripeljete v Rastke, je še vedno vsa polna kamenja, proda in drugih naplavin. Ko smo se peljali mimo podrtih mostov in utrganih cest ter komentirali, kako je grozno, je župan vzkliknil: »Šele prihajamo v pekel.« In potem na levi zagledamo ostanke hiše. »Tu je bila mamica s sinkom, ki obiskuje prvi ali drugi razred. Sredi noči je šla mamica ven in begala s sinčkom okoli. Potem ju je sosed slišal v enem grabnu, ko sta klicala na pomoč. Rešil ju je z lestvijo,« komaj pove Naraločnik. Solz še ni bilo dovolj.

Iz hiše, od katere ni ostalo veliko, sta komaj pobegnila mati in sin, ki obiskuje prvo triado osnovne šole. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Prav takrat je mimo pripeljal tovornjak z naloženim bagrom koncesionarja za vode na tem območju. V Rastkah je včeraj delal slovaški bager, domačin Janko Retko pa je zaskrbljen: »Slovak gre za štiri dni na dopust in potem nimamo nikogar. Če se zdaj ustavimo, nismo naredili ničesar. Zgrožen sem. In obupan. Spet bodo delali načrte pet let in ponovila se bo zgodba iz leta 1990, ko je prišlo par strojev, nekaj so naredili, potem pa šli. Sanacija se nikoli ni zaključila. Zdaj bo enako. In zima prihaja.«

Delov most ob odprtju junija 1994. FOTO: Igor Modic

Da je sanacija po poplavi leta 1990 zamujala in da ni bila končana, je Delo poročalo večkrat. Tudi junija 1994, ko so na Ljubnem odprli tako imenovani Delov most. Zgradili so ga v solidarnostni akciji Dela, sredstva za most so prispevala številna podjetja in država. Delov most je preživel vse velike vode in tudi letošnjo katastrofo, čeprav je poškodovan. Ljubenci so na ta most čakali tri leta in pol in tudi takrat pozivali državo, naj se vendarle zgane. Prav to po 33 letih najbolj skrbi župana Naraločnika: »Vsakega bi povabil v svojo pisarno, da bi videl, s kakšnimi problemi hodijo ljudje k meni. Posebno zdaj, ko ostajamo pozabljeni, ko se umika težka mehanizacija in ljudje to vidijo. Pred nami pa so slabe vremenske napovedi, ki ljudem, ki so šli čez zelo hude čase, vlivajo dodaten strah.«

Pogled z Delovega mostu 6. avgusta letos. FOTO: Špela Kuralt/Delo