Še vedno odrezani od sveta čakajo na cesto in zimo

Savinja se počasi čisti in v Solčavi po kapljicah dobiva pravo barvo. Njeni pritoki, ki so naredili največ škode, so spet potoki. Na začetku meseca pa so odnašali vse pred sabo, zasuli pregrade in si ustvarili bazene podivjane vode. Odneslo je več cest in mostov ter več ljudi odrezalo od sveta. Tako ostaja še danes, saj bi bila za sanacijo nujna težka mehanizacija. Da jo spravijo tja, pa potrebujejo cesto, ki je ni. Mudi se. Zima tu prej potrka na vrata.

»Solčava je čisto nepomembna, na koncu sveta. Če ni elektrike, ni mobilnega signala in bi lahko umiral, pa sploh ne bi mogel poklicati na pomoč. Cesto je pa tako ali tako odneslo. Ko sta se pojavila gasilca v najhujšem deževju ter prinesla kruh in nekaj konzerv, sem ju gledal kot prikazen,« se spominja Albert Kolar, ki živi v hiši ob hudourniku Klobaša, pritoku Savinje. Ceste ne bodo imeli še najmanj mesec dni, samo v tem delu občine so od sveta odrezane tri stanovanjske hiše in tri kmetije.

Albert Kolar je še naprej odrezan od sveta, njegova hiša je v ozadju. Cesta je bila prej tu, ob njem, zdaj pa je po novem tam še ena struga. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Do tja je zdaj mogoče le peš. Predstavniki direkcije za vode in hidrolog Rok Fazarinc, s katerimi smo si ogledali območje, so pojasnili, da je domačije nižje ob Klobaši rešila pregrada. Če je ne bi bilo, bi vsa ogromna količina skal, kamenja, proda in drevja, ki se je nabrala ob pregradi, zgrmela naravnost na domačije. Za pregrado so tako zdaj tone in tone materiala, ki ga je treba odpeljati. Klobaša je imela ob našem obisku še vedno dve strugi. Eno na mestu, kjer je bila nekoč cesta.

Kolarjeva hiša je ostala cela: »Čistilno napravo je izkopalo, prekucnilo, nanosilo gramoz, vodo prekinilo, tako da so nam jo nosili iz Solčave. Spleta ni, televizije ni, elektrika na srečo je. Kar je nujno, grem iskat peš v Solčavo. Čas je zdaj relativna stvar in ga je neskončno.« Žena je odšla v Ljubljano, ker je imela zdravniške preglede, še pove. Prav to je ena največjih skrbi za to območje. Kako do zdravnika, če je nujno? Peš?

Cesto je odnesel hudournik Klobaša, od sveta so še vedno odrezane tri stanovanjske hiše in tri kmetije. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Nujna cesta

To niso edine hiše v občini, ki so brez povezave. Še dve kmetiji sta še vedno povsem brez mostov in s tem edinih povezav, drugim so uredili vsaj začasne. »Ti dve kmetiji imata le peš dostop. Za prevoz tovora so jima jamarji prostovoljci naredili žičnico,« je dejala solčavska županja Katarina Prelesnik. Na tri montažne mostove še čakajo. Odrezanim kmetijam ob Klobaši so včeraj s helikopterjem pripeljali gorivo in krmila, ob našem obisku so gasilci na ramah nesli gorivo. Med njimi je bil tudi Matjaž Ramšak, ki je kot član civilne zaščite že več kot dva tedna na nogah. Oprtal si je gorivo na hrbet in s hitrim korakom hitel proti kmetiji, da bo kmet lahko kosil. Tudi sam je imel doma škodo: »Dva propusta je zamašilo in prineslo okoli material in vodo. Ampak ko sem celo noč gledal, kaj je delalo po Solčavi, sem doma rekel, da to ni nič in da bomo že. Sicer vse profesionalno izpelješ, ampak pride za tabo. Zjokal sem se.«

Županja je vodarjem že povedala, da mora biti sanacija hitra: »Vemo, da časa nimamo. Tri mesece je do zime. Kar strah me je.« Zaveda se, da nujno potrebujejo cesto Luče–Ljubno. Dokler te povezave ne bo, tudi potrebna težka mehanizacija v Solčavo ne more priti. Ta cesta je ključna tudi za prebivalce, še pravi županja: »Ljudje imajo težave priti v službo, trgovine se ne morejo oskrbovati, ker je vsa dostava po Savinjski. Prevoznost je osnova, da sploh lahko spet zaženemo gospodarstvo.«

Skozi Struge v občini Luče je potekala cesta Luče-Ljubno. Dokler te ceste ne bo, tudi stroji do Solčave ne morejo. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Turizem se je ustavil. Kmetije, ki so prodajale zaščitene savinjske želodce, druge suhomesnate in mlečne izdelke, nimajo svojih dobrot kam prodajati, povzema Prelesnikova: »Ogromna gospodarska škoda bo, pa ne moremo reči, da bo trajala le dva meseca. Najmanj eno leto bi morali biti pokriti stroški dela, upoštevati pa bi morali tudi izpad dohodka.«

Mudi se

Da bodo še prihodnje leto težko delali, skrbi Renato Ambrož Gregorc. Z družino imajo turistično kmetijo, ob hudourniku Suhelj pa je bil tudi kamp. Prostor za avtodome, igrišče za odbojko, prostor za piknike z dvema objektoma so zasule skale, kamenje, vse, kar je hudournik našel na poti. Del brežine je utrgalo. Renata Ambrož Gregorc se spominja bobnenja, turiste so še pravočasno rešili: »Prav ko smo vse avtodome preparkirali, je vse zalilo. Hudournika, ki tu teče, običajno skoraj ni, takrat pa je odnašal vse. Totalna katastrofa. Turisti so šli po dveh dneh s konvojem čez Jezersko.« Občina je zdaj zaprta za turizem, a Renata Ambrož Gregorc nestrpno čaka, kdaj bodo začeli urejati hudournik: »Oddajamo tudi sobe, ampak ne moreš imeti gostov v takem. Če bodo začeli delati šele prihodnje leto, bomo izgubili še eno sezono. To je za nas ključni vir preživetja. Že tako smo letos ob polovico sezone.«

Klobaša ima še vedno dve strugi – eno običajno in eno tam, kjer je bila nekoč cesta (na fotografiji). FOTO: Špela Kuralt/Delo

Veliko so Solčavani storili sami. Vajeni težkih razmer imajo marsikateri stroj doma, tako so panoramsko cesto vzdrževali sami, je ponosna Prelesnikova. Potem pa spet poudari: »Potrebujemo bagre in strojnike. Zelo smo si pomagali z mednarodnimi ekipami, zdaj so tu Avstrijci in upam, da dobimo še koga, ter večjo mehanizacijo, ko bo cesta. Upam, da ne bo šele čez tri mesece, pomoči pa ne bo več.« Še vedno od sveta odrezani Kolar si želi, da bi jim uredili infrastrukturo, ne le cesto, ampak tudi močnejšo električno napeljavo in vodovod, saj da je zdaj priložnost, da uredijo vse. Potem pa se kislo nasmehne: »Če imamo srečo, bomo prihodnji dve leti varni pred petstoletnimi vodami. Treba se je pripraviti na take scenarije, ki se očitno lahko zgodijo.«