Čistili okolico hišic iz kart in iskali zakopane spomine

»Morate napisati, da so gasilci res najboljši,« so nam razlagali pri vsaki hiši v zaselku Struge v Lučah, ki ni več otok sredi Savinje, a so hiše bolj ali manj prenevarne za življenje. Številnim gasilcem so se na dan solidarnosti pridružili še prostovoljci. V Lučah sicer najbolj potrebujejo gradbeno mehanizacijo in ljudi, ki jo znajo upravljati. Ko pa bodo vzpostavili cestno povezavo do Luč iz savinjske smeri, bodo pridne roke spet zelo prav prišle. Delovna vnema prostovoljcev zato ne sme pojenjati.

Savinjska dolina je vsak dan čistejša. Vsak dan je manj naplavin in tudi zato je vsak dan bolj vidno, kako zelo drugačna je struga Savinje, iz katere spravljajo ogromne količine nasutega peska, kamenja in drugega materiala. Rajko Prepadnik, ki v Strugah koordinira gradbena dela, je razložil, od kod toliko materiala: »V Lučah je Savinja podrla jez. Po moji grobi oceni je premaknila od 200.000 do 300.000 kubičnih metrov materiala. Profil struge se je tako zelo zmanjšal. To je treba očistiti, saj bo sicer prvo večje jesensko deževje spet povzročilo poplavo. Višje bi zato bilo treba spraviti težko mehanizacijo, kar pa ne moremo, dokler nimamo ceste do Luč. To je zdaj prioriteta.«

Prostovoljci so v Struge prišli tudi iz občine Divača in pomagali, kjer se je pomagati dalo. FOTO: Špela Kuralt/Delo

V Strugah je že zadnjih nekaj dni vsak dan od 220 do 300 vojakov, gasilcev iz vse Slovenije in tudi prostovoljcev. Gasilce hvalijo drug za drugim. »Ko smo končno lahko prišli v hiše, so nam gasilci tri kleti očistili, blata je bilo čez kolena. Zdaj pa mož v mizarski delavnici raje sam dela, ker odbira, kar je še uporabno, in tega ne more početi nihče drug kot domači,« pravi Suzana Robnik, lastnica psa Bolta, ki so ga spektakularno rešili, potem ko je na družbenem omrežju objavila, da je pes še vedno ujet. Kljub pomoči, ki so je deležni, pa njihove hiše ne bo mogoče obnoviti. »Statik je povedal, da so to hišice iz kart. Tu ne bom več spala. Še enkrat kaj takega doživeti – tega ne privoščim nikomur. To lahko gledaš v filmih,« pravi. Komaj so se rešili, najprej k sosedu z lestvijo, potem po vrvi čez novo strugo Savinje, nato pa v obupno strm breg peš.

Brezdomci

V isti breg je s sinovoma, starima eno in tri leta, hitela tudi Špela Krumpačnik. Njen partner Dominik Germelj je bil na drugi strani reke, ki si je vzela cesto za strugo. Njuna hiša je popolnoma nagnjena, v njej so živeli le pol leta, stežka pove Dominik Germelj: »Hiša je ostala cela, a v njej ni več mogoče živeti. Na tej lokaciji ni več mogoče živeti. Nič ne vem. Ne vem, kako naprej.«

V nagnjeno hišo se družina Dominika Germelja ne bo mogla več vrniti. V njej so bili pol leta. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Germeljevi v Strugah živijo že več generacij. Dominikov oče Bojan pravi, da leta 1990 niso imeli niti kaplje v hiši. »V tej ujmi pa je bilo zelo drugače. Zbežali smo na vrh hiše, sin zraven, pa tudi oče in mama. Trepetali smo, ko je voda drla. Špela je čakala v drugi hiši. Mahali smo si, nič drugega nismo mogli. Tista hiša je zelo trdna, a jo je spodkopalo, da se je nagnila.« Dominik je hotel pomagati partnerki in sinovoma, a je bil vodni tok premočan. »Čakali smo. Ko pa je škarpa popustila, je z otrokoma zbežala v hrib za hišo. Sezulo jo je, da je morala bosa naprej. Potem sem doklical prijatelja, da sta jo šla iskat in jo našla v gozdu,« je povedal. Po zgolj nekaj mesecih nimajo več krasnega novega doma. »Večji sin je vse to videl. Ves čas me sprašuje, kdaj bova šla gor. Ne upam si ga pripeljati,« je strt Dominik Germelj.

Njegova hiša je očitno izgubljena, voda je odnesla tudi hišo tete Tee Podpečan. Ob našem obisku je s krampom odkopavala material ob hiši. »Upam, da bom našla očetove lovske nože, ki jih je dobil od prijatelja, ki je že pokojni. V bistvu iščem spomine.« Po licih so ji tekle solze. V sosednji hiši, ki je bila prav tako povsem poplavljena in uničena, so živeli njeni starši, njena hči je bila usodnega dne pri njih na počitnicah. »Osem ur nismo imeli stika, potem ko je ob 7. uri zmanjkalo signala. Nihče ni mogel do njih. Nisi vedel, ali so živi ali jih je voda odnesla. To je bila nočna mora.«

Tea Podpečan je iskala očetove lovske nože, ki so bili darilo in spomin. FOTO: Špela Kuralt/Delo

Strah

Ali bodo v Strugah ostali, kaj bodo storili z zaselkom in hišami, ki so bile nekaj dni na otoku, se bodo odločili ta teden. Urška Orešnik pravi, da bo tu težko spala. Z materjo in eno od hčera so bile takrat same v hiši, mož je bil na Ljubnem. Nase so navezale zanke, ki so jih naredile iz trakov za rolete, da bi se lahko privezale za kaj bolj trdnega. A takrat ni bilo nič trdnega, se spominja Orešnikova: »Vedela sem, da nas lahko reši le helikopter. Ko je prišel, je bil hitro poln. Čakale smo na drugega in bala sem se, da ga ne bo. V tem sem videla, da odnaša sosedovo hišo in Dominikova je bila že nagnjena. Od strahu sem bila čisto nora. Ko je prišel helikopter in sem se usedla vanj, sem bila najsrečnejši človek na svetu. Po dvanajstih urah.«

Več dni jim že pomagajo gasilci in Orešnikova jih ne more prehvaliti: »Peti dan smo prišli po najnujnejše stvari, s čolnom so nas privezali. Ko je voda odtekla, so prišli gasilci. Vse kletne prostore so očistili, vse znosili ven. Enkrat so prišli iz Kobarida, drugič iz Ljubljane. Tako so pomagali, kot da bi svoje čistili.«

Čeprav bo za ureditev razmer potrebnega še zelo veliko dela, so v Strugah v zadnjih dneh že precej počistili. Zdaj je nujno treba vzpostaviti cestno povezavo, za kar potrebujejo gradbeno mehanizacijo. Foto Špela Kuralt

V ponedeljek je bil pri njih prostovoljec Mitja Molan iz Spodnje Pohance v občini Brežice. V Zgornji Savinjski je bil z gasilci že v petek, v ponedeljek se je vrnil s sinom: »Delam, kar rečejo. Želim, da bi ta delovna vnema trajala čim dlje. Organizacije znajo usmerjati ljudi ne le danes, jutri in pojutrišnjem, ampak tudi v prihodnjem obdobju, šah mat pa mora narediti država. Je pa dobro, da smo se kot narod izkazali.«