Brez ukrepanja Slovenija vroča kot Španija

Evropa se segreva najhitreje med vsemi celinami, do konca stoletja bi se lahko segrela za nepredstavljivih sedem stopinj Celzija. Če hočemo preprečiti nepovratne posledice podnebnih sprememb, je nujno hitrejše zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Vzporedno pa je treba izvajati učinkovite ukrepe prilagajanja na novo podnebno realnost.

Podnebne in biodiverzitetne krize ne bo mogoče rešiti brez spremembe prehranskega sistema. Obstoječi sistem ni vzdržen ne za podnebje, ne za naravo, ne za kmete, ne za zdravje ljudi, ne za dobrobit rejnih živali. Odgovoren je za tretjino globalnih antropogenih emisij toplogrednih plinov (skupaj z odpadno hrano), zaseda polovico za bivanje primernih površin (od tega tri četrtine površin zaseda živinoreja in pridelava krme zanjo), je največji porabnik vode in glavni razlog za upad biotske pestrosti. Čim prej je treba preiti na bolj trajnostno preskrbo s hrano. Ena od rešitev je širjenje ekološkega kmetijstva.

Avstrija je na tem področju daleč najuspešnejša med državami članicami EU. Vlada je prvič priznala ekološko kot metodo pridelave leta 1927. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je zaradi spremembe državnih podpor veliko kmetij preusmerilo v ekološko pridelavo. Med 2010 in 2015 je število certificiranih ekoloških kmetij nekoliko upadlo, po 2016 pa se je tako število ekoloških kmetij kot površin v ekološki obdelavi vztrajno povečevalo.

Po zadnjih podatkih (2022) je v ekološko obdelavo vključenih 27 odstotkov kmetijskih zemljišč, četrtina vseh kmetij je ekoloških, kar je visoko nad povprečjem EU. Za primerjavo, v Sloveniji je delež ekološko obdelanih površin 11-odstoten, delež ekoloških kmetij pa šestodstoten. A Avstrija se s temi številkami še ni zadovoljila. Do leta 2030 želi delež površin v ekološki obdelavi povečati na 35 odstotkov. EU si je denimo do tega leta zadala povečanje deleža ekoloških površin na 25 odstotkov.

Nekatere avstrijske zvezne dežele, na primer Tirolska in Predarlska, imajo že zdaj več kot 50 odstotkov vseh površin v ekološki obdelavi. Še dodatni, kvantni preskok načrtuje Gradiščanska. Deželna vlada te najvzhodnejše in najmanjše avstrijske zvezne dežele se je zavezala, da bo do leta 2050 kmetijstvo v celoti preusmerila v ekološko. To je ambiciozno, ker ima Gradiščanska veliko vinogradov, pri katerih je preusmeritev v ekološko obdelavo najtežja, pa vendar so si zadali tak cilj in ga poskušajo doseči v povezovanju s turizmom.

Politična zaveza za širitev ekološkega kmetijstva

»Gradiščanska je dežela, kjer se dogaja prihodnost preostalega dela države,« je na sejmu Biofeld Tage, največjem kmetijskem sejmu v Avstriji, ki ob koncu maja poteka na velikanskem ekološkem posestvu Esterhazy, dejal Franz Traudtner, predsednik združenja Bio Austria na Gradiščanskem. Bio Austria je največje združenje ekoloških kmetov v Evropi. Ima okoli 13.000 članov, ki so tudi njegovi solastniki. »Kar bodo drugi imeli čez nekaj let, imamo mi že zdaj,« je na stojnici združenja, kjer so ponujali izdelavo smutija na kolesarski pogon, poudaril v tradicionalna oblačila odet Traudtner.

Gradiščanska je zaradi geografske lege in največjega števila sončnih dni prva dežela v Avstriji, kjer kmetje sejejo, in prva, kjer pobirajo pridelek. Poleg tega obstaja politična zaveza za širitev ekološkega kmetijstva. Deželna vlada je poleg že omenjene zaveze do leta 2050 obljubila, da bodo do leta 2030 vrtci, šole in bolnišnice stregli izključno ekološko sadje. »Politiki imajo veliko moč pri usmerjanju javnih naročil. Če rečejo, hočemo imeti toliko in toliko ekološke hrane, morajo to podkrepiti z nakupom izdelkov ekoloških kmetov,« je utemeljil Traudtner.

Drugi pomembni pospeševalec ekološkega kmetijstva je povezovanje s turizmom. Traudtner meni, da bi s popolno preusmeritvijo v ekološko pridelavo hrane turizem v Avstriji dobil edinstveno primerjalno prednost pred drugimi državami. Enako bi lahko bilo v Sloveniji, namigne. Pri tem zavrne tezo, da je ekološka hrana dražja od konvencionalne. Njihovo združenje je v avstrijskih trgovinah našlo cenejše ekološke jogurte, moko in številna druga živila.

Odločitev, koliko bo kakšno živilo stalo, je po besedah Traudtnerja v rokah trgovcev. Če bi preverili, kdo plačuje resnično ceno izdelkov, bi videli, da to niso tisti, ki uničujejo okolje, ampak skupnosti, opozori. Proizvodni stroški konvencionalnih živil so morda nižji, toda ali kmetje z njimi kaj zaslužijo, se sprašuje Traudtner.

Ekološko kmetijstvo lahko tudi pomembno prispeva k prilagajanju na podnebne spremembe. Ekološki kmetje morajo bolj skrbeti za zemljo, da bo ta zadržala več hranil in vode, ki bodo rastlinam pomagali skozi obdobja pomanjkanja, saj kmetje nimajo na voljo kemikalij, s katerimi bi jih reševali. Okolje morajo narediti bolj odporno na morebitne naravne nesreče, poudarja Traudtner.

Sveža ekološka živila imajo v Avstriji 11-odstotni tržni delež. »Ostane nam še skoraj 90 odstotkov. Dokler se kmetje preusmerjajo v ekološko, dokler politika to podpira in dokler so ljudje pripravljeni kupovati ekološka živila, meje še nismo dosegli,« je optimističen Traudtner, ki tudi sam kmetuje. Prideluje rdečo peso, koruzo, trpotec in rjavo gorčico.

Trgovci in potrošniki zahtevajo ekološko

Ekološko kmetijstvo v Avstriji ne bi imelo tolikšnega zamaha brez močnega povpraševanja. Izdatki za ekološke izdelke na prebivalca Avstrije so eni najvišjih na svetu. Po podatkih analize po naročilu Agrarmarkt Austria Marketinga večina gospodinjstev kupuje ekološke izdelke vsaj občasno. Najpomembnejši prodajni kanal ekoloških živil so trgovske verige. Vse so oblikovale lastne trgovske blagovne znamke ekoloških živil. Prva je bila leta 1994 skupina Rewe, ki je uvedla blagovno znamko Ja! Natürlich v trgovinah Billa, pozneje tudi v Billa Plus (višji cenovni razred) in Penny (diskonter).

Segment ekoloških izdelkov je za Rewe zelo pomemben, saj so kupci v Avstriji močno usmerjeni v ekološko in regionalno – oznaki sta zanje sinonim, je prikimal Klaus Scholz, specialist za kadrovanje v skupini Rewe, ki se je prav tako predstavljala na sejmu Biofeld Tage. Med 30 in 40 odstotkov vseh izdelkov v tej trgovski verigi je ekoloških oziroma regionalnih. Predstavljajo okoli 40 odstotkov letne prodaje, kar znaša okoli 40 milijonov evrov.

Pobuda za uvedbo blagovne znamke Ja! Natürlich je prišla od kupcev, ki so povpraševali po ekoloških in regionalnih izdelkih, je pojasnil Scholz. »Šlo je bolj za eksperiment, ali lahko z vidika proizvodnje in cene strankam ponudimo tisto, kar hočejo. A bil je zelo uspešen.« Znamko so zelo hitro razširili na najrazličnejše skupine izdelkov in si zagotovili dobavitelje iz vseh avstrijskih dežel.

Ekološka živila so cenovno bolj intenzivna, se je diplomatsko izrazil Scholz, vendar je za potrošnike zelo pomembno, da so vsaj nekateri izdelki pridelani tako, je poudaril. Običajno najosnovnejši: moka, kruh, sadje, zelenjava in meso. Zanje so pripravljeni plačati deset do petnajst odstotkov višjo ceno. V nasprotju s prepričanjem, da ekološka živila kupujejo le premožnejši, je Scholz dejal, da so izdelki znamke Ja! Natürlich priljubljeni pri potrošnikih vseh treh trgovskih verig v lasti Rewe. A za tem stoji tudi trdna podpora poslovne verige. »Ja! Natürlich je znamka, ki jo najbolj oglašujemo. Potrošnike ves čas poskušamo ozaveščati – izpostavljamo prednosti izdelkov te blagovne znamke pred na primer uvoženimi,« je dejal Scholz.

Močna preskrbna veriga temelj uspeha

Na sejmu Biofeld Tage se je skupina Rewe predstavljala v skupnem paviljonu z dobaviteljema ekološke moke in jabolk. »Sodelovanje s trgovskimi verigami je za nas zelo pomembno. Sodelujemo s pogodbenimi pridelovalci žit. Obveznost imamo do njih, hkrati pa imamo pogodbe s trgovci. Vsako leto jim moramo zagotoviti določeno količino vhodne surovine,« je razložil Peter Stallberger, generalni direktor za distribucijo, nabavo, veleprodajo in ekološko pridelavo v podjetju GoodMills Ősterreich. Gre za največje avstrijsko in eno največjih evropskih mlinarskih podjetij, ki je tudi lastnik znamke Rannersdorfer Bio, vodilnega proizvajalca ekološke moke v Avstriji.

Rannersdorfer Bio ima mlin za ekološka žita blizu Dunaja. »Z Rewe smo začeli sodelovati pred 30 leti z zelo majhno količino ekološke moke. Skupaj smo zrasli na skoraj 40.000 ton na leto. Dobavljamo moko v kilogramskem pakiranju za gospodinjstva in 30-kilogramska pakiranja za pekarje,« je povedal Stallberger.

Ekološka moka je za 50–80 odstotkov dražja od konvencionalne. Njen delež v celotni avstrijski proizvodnji moke je 25-odstoten, tržni delež pa je med 12 in 13 odstotki, je podatke nanizal Stallberger. Pridelovalci žit se po njegovih besedah trenutno ne preusmerjajo tako intenzivno v ekološko pridelavo žit kot pred petimi leti, ker je ponudba večja od povpraševanja, cena pa ni tako dobra, da bi jih motivirala v preusmeritev. Ne glede na to žitna veriga ostaja trdna. »Močno partnerstvo med kmetom, mlinom, pekarno in trgovcem je temelj uspeha in razvoja ekoloških izdelkov v Avstriji,« je prepričan Stallberger.

Ekološko kmetijstvo v Avstriji je nesporno zgodba o uspehu, saj ohranja posel družinskih kmetij, strumno prikima Franz Traudtner. »Tudi če gospodarske razmere ekološkemu kmetijstvu niso tako naklonjene, ga moramo v prihodnosti ohraniti. Če kmetijstvo ne bo ekološko, ne bo moglo biti ekonomično.«

Avstrijskih ledenikov čez 40 let ne bo več

Podobno je mogoče reči za turizem. Sredi aprila se je kot požar razširila novica, da bo Avstrija v prihodnjih 40 do 45 letih ostala brez ledu. Nekaj več kot 900 ledenikov se bo (skoraj) povsem stalilo. Avstrijska planinska zveza je napoved postavila na podlagi dolgoletnih meritev 93 ledenikov. V obdobju 2022–2023 so se vsi razen enega umaknili, in sicer v povprečju za 24 metrov, kar je tretje največje zmanjšanje v zgodovini avstrijskih ledeniških meritev. Najbolj, za rekordnih 203,5 metrov, se je umaknil največji avstrijski ledenik Pasterze (Pastirica) v gorski verigi Grossglockner (Veliki Klek). Izgubil je 14 milijonov kubičnih metrov ledu.

Ledenik razpada. Od njega je ostala le še tanka ledena polica na skalnati podlagi. Kmalu bodo lahko tudi Pasterzeju postavili nagrobnik, kakor so ga leta 2019 postavili prvemu preminulemu islandskemu ledeniku Okjokull. Za uradno mrtvega je bil razglašen leta 2014, v sedemstotem letu starosti.

Ledeniki v Vzhodnih Alpah se umikajo hitreje kot v drugih alpskih regijah, ker so na nižjih nadmorskih višinah. Poleg tega se številne alpske gorske regije segrevajo hitreje in bolj kot polarne gorske regije, je pojasnila Andrea Fischer, glaciologinja in namestnica direktorja Inštituta za interdisciplinarne raziskave gora pri Avstrijski akademiji znanosti.

Taljenja ledenikov, ki ga pospešuje podnebno segrevanje, po mnenju strokovnjakov ni več mogoče ustaviti. V ozračju je že toliko toplogrednih plinov, da se bo še lep čas segrevalo, tudi če takoj prenehamo kuriti fosilna goriva. »Toda vseeno si moramo prizadevati za zmanjšanje toplogrednih emisij, saj je za ledenike pomembna vsaka stotinka stopinje,« je poudarila Lea Hartl z Inštituta za interdisciplinarne raziskave gora. »Ob dvigu globalne temperature za 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko obdobje bo ob koncu stoletja ostalo še nekaj ledu (okoli deset odstotkov svetovnih ledenikov, op. p.). To je seveda zelo optimističen scenarij. Ob dvigu temperature za dve, tri ali celo štiri stopinje pa bodo ledeniki izginili prej.«

Smučišča neposredno ne vplivajo na taljenje ledenikov

Približno odstotek površine avstrijskih ledenikov uporabljajo za zimski turizem. Avstrija ima osem ledeniških smučišč, kar je pet odstotkov vseh smučišč. Pri večini je površina ledenikov majhna, infrastruktura je postavljena na skalnatih predelih pod ledenikom. Obseg infrastrukture neposredno na ledenikih se zmanjšuje, je nekaj značilnosti nanizala Andrea Fischer.

»Če upoštevamo, da smo zgolj lani izgubili okoli pet odstotkov površine ledenikov, turizem na ledenikih ne igra glavne vloge pri njihovem taljenju. Meritve švicarskih in avstrijskih glaciologov kažejo, da smučišča nimajo neposrednega vpliva na masno bilanco ledenikov,« je poudarila Fischer. »Seveda pa potekajo razprave, ali je uporaba ledenikov za turizem, rekreacijo oziroma naš užitek primerna v času podnebnih sprememb.« A te ne bodo trajale dolgo, je dodala. »V naslednjih desetletjih smučarskega turizma na ledenikih ne bo več, ker bodo veliki ledeniki, na katerih se še lahko smuča, izginili.«

Ledeniška smučišča se po besedah Andree Fischer intenzivno pripravljajo na delovanje v razmerah brez ledu. To velja tudi za smučišče na ledeniku Mölltal na avstrijskem Koroškem, ki je Sloveniji, drugim državam nekdanje Jugoslavije in tudi bližnjim vzhodnoevropskim državam najbliže. Med smučarji je – vsaj tako je bilo še pred nekaj leti – znano po tem, da lahko sezono na njem začnejo že sredi septembra in jo zaključijo junija, ko na nižjeležečih smučiščih že dolgo ni več snega. Na smučišču trenirajo tudi številni smučarski klubi in državne reprezentance v alpskem smučanju.

Ledeniška smučišča – strateška naložba

Ledenik Mölltal je med 50 največjimi v Avstriji, a se zelo hitro umika. Obsega le še okoli 1,4 kvadratnega kilometra površine. Na njem leži prvo smučarsko središče, ki je vzpostavilo snežno zaščito ledenika, vendar ta ni pomagala. Vodila je samo do opustitve meritev površine ledenika, je povedala Andrea Fischer. »Ne vem, kakšne ukrepe za zaščito ledenika izvajajo zdaj, a bolje bi bilo, če ne bi upočasnili taljenja ledu. Če to poteka z naravno hitrostjo, je bolje za prilagajanje.«

Smučišče smo obiskali konec aprila, a gneča na parkiriščih je bila tolikšna kot na začetku zimske sezone. Zaljubljencem v smučanje tega nikoli ni dovolj. Avtomobilske tablice so razkrivale zelo raznoliko, prevladujoče tujo klientelo: Slovenija, Hrvaška, Srbija, celo Črna Gora, pa Italija, Madžarska, Poljska, Češka, Slovaška ... Na ledenik vodi 4,8 km dolga podzemna železnica, ki iz doline v osmih minutah popelje na nadmorsko višino 2200 metrov (najvišja točka smučišča je 3100 metrov). Tam se spomladanskega zelenja in cvetja vajeno oko znova vrne v čisto pravo zimo, s tremi metri snega in zaslepljujočo belino.

Smučišče Mölltal je skupaj z Ankoglom pri Mallnitzu leta 2019 kupila slovaška poslovna skupina Tatry mountain resorts (TMR). To je bila za nas strateška naložba, je bil neposreden Petr Nikl, izvršni direktor obeh avstrijskih smučišč. »Naša interna prognoza je, da bo čez 20, 30 let smučanje mogoče samo še na ledenikih.«

TMR je lastnik sedmih smučarskih središč (v Avstriji je njihov še Muttereralm pri Innsbrucku), poleg tega imajo igrišča za golf, vodne parke, hotele, gostinske ponudnike, športne trgovine in storitve, delujejo tudi v nepremičninskem poslu. Njihov cilj je postati največji ponudnik turističnih storitev v Srednji in Vzhodni Evropi. Avstrijska smučišča so po besedah Nikla kupili tudi zaradi razširitve ponudbe za lastnike kartice ugodnosti Gopass, ki ima okoli 3,5 milijona imetnikov.

A strateški nakup ni bil izveden ob najboljšem času. Že v začetku 2020 je udarila epidemija covida-19, ki je smučišče Mölltal za dve leti zaprla. Več kot 80 odstotkov vseh obiskovalcev – okoli 350.000 na leto – je namreč iz tujine, zato se poslovanje v obdobju skoraj popolne prepovedi potovanj med državami ni izplačalo. Zima 2022/2023 je bila prvo leto normalnega obratovanja in nulto leto z vidika poslovanja, je v popolni hrvaščini povedal Nikl, nekdanji hokejist, ki je nekaj let živel na Hrvaškem.

Zdaj je največji izziv, ki so ga novi lastniki vzeli v zakup, prilagajanje na podnebne spremembe. »Vsako leto vlagamo več v skladišče snega za poletno sezono. Gre bodisi za naravni ali tehnični sneg. To omogoča hitrejši začetek zimske sezone,« je povedal Nikl. Smučarska sezona na ledeniku je pred okoli desetimi leti trajala od začetka septembra do konca junija, zaradi segrevanja ozračja in pomanjkanja snega pa se je skrajšala že za mesec in pol. Zdaj traja od oktobra do prve polovice junija.

Krajšanje sezone je najbolj opazno jeseni, ko so na ledenik na treninge prihajali športni klubi. Posledice so vidne v manjšem številu gostov in manjšem prometu. Na leto po besedah Nikla pridelajo od pol milijona do milijon evrov izgube. Pokrivajo jo z odgovornim upravljanjem stroškov, največji so energija in zaposleni, ter – kot vsa druga smučišča – z dvigom cene smučarskih kart. V zadnjem letu so se v Avstriji podražile za 10–15 odstotkov.

Za prepoved širjenja ledeniških smučišč

Gebi Mair, poslanec iz skupine Zelenih v avstrijskem parlamentu iz Tirolske, ima jasno izoblikovano stališče glede smučišč na ledenikih. »Ledeniška smučišča se vsako leto zapirajo bolj zgodaj, ledeniki se talijo. Izdelava tehničnega snega in priprava smučarskih prog je vse dražja. Zato Zeleni zahtevamo prenehanje vseh aktivnosti širjenja ledeniških smučarskih središč.«

Največja grožnja ledenikom niso smučišča sama, priznava Mair, pač pa toplogredni izpusti, povezani s smučarskim turizmom. Kar 80 odstotkov jih povzročajo potovanja do smučišč in nazaj domov, zato se morajo smučarska središča po besedah Mairja bolj osredotočiti na to, kako gostje prihajajo do njih. Sami ledeniki na smučiščih so tako rekoč že izgubljeni, v naslednjih nekaj letih ne bo več česa zaščititi. Avstrijska politika se po mnenju Mairja s podnebnimi spremembami ne ukvarja dovolj. »Zeleni jih znova poskušamo pripeljati v ospredje razprav, zato smo za nosilko liste na volitvah v evropski parlament izbrali podnebno aktivistko.«

Podobno stališče do smučarskega turizma na ledenikih imajo pri avstrijskem Greenpeaceu. »Podnebna kriza prinaša vse manj snega in hladnih dni. Uporaba smučarskih površin se vse bolj intenzivira, podnebne spremembe smučišča silijo k pomikanju navzgor,« je povedala Ursula Bittner, strokovnjakinja za gospodarstvo pri tej nevladni organizaciji.

Medtem ko med strokovnjaki ni soglasja, ali smučišča slabo vplivajo na okolje in podnebje, je nesporno, da smučarska infrastruktura posega v naravo, tehnični sneg porablja veliko energije, potovanja do smučišč pa povzročajo (večino) toplogrednih emisij. Še posebej gradbene konstrukcije na ledenikih trajno vplivajo na ekosisteme. Greenpeace zato poziva k ustavitvi širitve smučišč, zlasti tistih na ledenikih in pod 1500 metri nadmorske višine, ter k izdelavi celovitih konceptov trajnostnega potovanja do smučišč.

Upravitelji smučišč pogosto trdijo, da opravljajo zgolj vzdrževalna dela, vendar to ne drži vedno, opozarja Bittner. »V mnogih primerih so razlog za obsežna gradbena dela širjenje smučarskih prog in gradnja zasneževalnih objektov, rezervoarjev, črpališč, cevovodov in sedežnic.« Vse to negativno vpliva na ledenike in favno. A tudi sama vzdrževalna dela niso brez posledic za ledenik. »Posegi z bagri in razstreljevanja so ogromni in neupravičeni. Uničujejo habitat!«

Slišati je trditve, da je treba ekonomske interese postaviti pred interese varstva okolja in narave. Po izkušnjah Bittner ni nenavadno, da ekonomski interesi prevladajo. Kot primer izpostavi smučišče Sölden, kjer že četrt stoletja konec oktobra potekajo uvodne tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju. Lani so za njihovo izvedbo po besedah Bittnerjeve uničili dele ledenika Rettenbach. »Od aprila do oktobra 2023 so z bagri odstranjevali led, da bi ustvarili progo.«

Drugačna zelena prihodnost: Kako vidno se preobraža Pariz

Posameznikov zmotni občutek, da je center sveta, s katerim se je vse začelo in se bo nemara še končalo, narava slej ko prej odpihne, človeka pa pahne v ponižnost. Pokojni francoski pisatelj Jean Dutourd je leta 1975 prejel goncourtovo nagrado za roman 2024, v katerem je marsikaj vizionarsko zgrešil. Še dobro, bi rekli o avtorju, ki je literarno »napovedal«, da danes ženske ne rojevajo več, na planetu pa živijo samo še starci in starke, a je po drugi strani tudi pomenljivo zaznal: »Mi [ljudje 21. stoletja po krščanskem štetju] smo dojeli, da smo žrtve drugega vesoljnega potopa, ko je bilo prepozno.« Sicer pa, četudi bi to razumeli že leta 1975, kaj bi lahko storili? Človeštvo se giblje skrivnostno in nevidno prav tako kot narava.

O skrivnostnem spreminjanju narave je mogoče brati skozi različne prizme, tudi biblično, kakor se je z naturo možno gibati na nič koliko načinov. V Parizu, na primer, lahko človek zajaha velib, še prej pa v roke vzame čisto novo knjigo Faire face à la canicule (Kako se soočati z vročinskimi valovi, založba Desclée de Brouwer), ki jo je podpisala Maud Lelièvre, doktorica okoljskega prava in dolgoletna strokovnjakinja za vprašanja, povezana z zelenim prehodom. Med drugim svetovalka za podnebno krizo v mestu Pariz je v svojem pisanju iz naftalina potegnila omenjenega Dutourda in podala navodila, kako naj sodobni Parižani na novo izumijo urbanost. Starega sveta pač ni več, zato ne kaže jokati za njim, zdaj smo v novem svetu, zato je treba dihati z njim. Dihati je tudi drobna knjižica, ki jo je leta 2018 napisala socialistična županja Anne Hidalgo — med drugim kot hvalnico kolesu.

Zeleno ni samo zeleno

V središču Pariza se je najlepše premikati peš, najbolj navdihujoča pa se zdijo jutra, ko se Parižani odpravijo v nov delovni dan. Zadnja leta jih po ulicah in bulvarjih (ter ne le po kolesarskih stezah) vse več hiti na kolesih, še lani jih je bilo nemalo na skirojih. A ker zeleno ni nujno samo zeleno, so septembra po petih letih z ulic počistili okoli 15.000 električnih skirojev, ki so jih zagotavljali zasebni operaterji. Skiroji so pogosto nemarno ležali vse počez, povrhu so bili nevarni: 2022 so v nesrečah s skirojem umrli trije ljudje, več kot 450 je bilo poškodovanih.

Da morajo stran, so se aprila lani na ljudskem glasovanju odločili Parižani. Niso izbrali vmesne poti, takšno ali drugačno regulacijo, kot je to značilno v drugih delih razvitega sveta, ampak so zarezali z radikalnim ne. Z umaknjenimi skiroji iz Pariza, vsaj tistimi, ki so bili še delujoči, se zdaj vozijo meščani Lilla, Bordeauxa in tudi v Londonu, Københavnu, Bruslju in ponekod v Nemčiji.

Nasprotno pa so na ulicah še ostala samopostrežna kolesa, ki so jih v francoskem glavnem mestu vpeljali leta 2007 in so bila sprva prav tako pogostokrat neprimerno odložena. Danes jih je na 1500 postajališčih, odmaknjenih drugo od drugega ne več kot tristo metrov, v mestu in širši pariški regiji na voljo okoli 19.000. V zeleni barvi so klasični velibi, v modri pa (od 2018) električni. Kakor se zdaj pohvali kakšen zaposleni v mestni občini, je bila konec lanskega leta pariška javna kolesarska mreža najbolj razvejena na svetu. Županja Anne Hidalgo je lahko zadovoljna, v Parizu se diha lažje. Vdihavati Pariz pa pomeni, kakor je dejal Victor Hugo, ohranjati dušo.

Življenje med razbeljenim betonom

A kako ohraniti zdravega duha v času, ko človeštvu grozi, kakor je v omenjeni knjigi zapisala Maud Lelièvre, da bo »brez zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov do leta 2100 zaradi povišanih temperatur življenjsko ogroženih do 75 odstotkov svetovnega prebivalstva«? Delež se zdi nemogoče visok, »a okoli 30 odstotkov Zemljanov je že zdaj 20 dni na leto izpostavljenih potencialno smrtonosni vročini … Do konca stoletja bo po podatkih Evropske agencije za okolje zaradi vročinskih valov umrlo 90.000 Evropejcev«.

Francozi, Parižani prav tako, so si kot prelomno zapomnili poletje 2003, ko je vročina v dveh tednih (dodatno) pokopala 15.000 ljudi. Sploh odtlej so močno razširjena politično-medijska eko navodila, da je treba uporabljati javni prevoz, se prehranjevati lokalno in s čim več zelenjave (številni mladi povedo, da se iz ozaveščenosti odklanjajo v vegetarijanstvo in veganstvo), zmanjševati odpadke, varčevati z elektriko …

Navajanje na zeleno bivanje ne poteka gladko niti prav hitro, znani so primeri, ko so poleti prenekatere trgovine močno ohlajene s klimo, vrata pa na stežaj odprta. Homo sapiens pogosto ni moder, čeprav zdaj že lahko ve, da bo leta 2050 življenje v mestih, kjer bo po podatkih ZN bivalo kar 68 odstotkov svetovne populacije, narekovala peklenska vročina. Do leta 2100 pa bi se lahko temperature v Franciji zvišale kar za štiri stopinje Celzija, piše Maud Lelièvre, ki je kot mestna svetnica sodelovala pri pripravi poročila Pariz pri 50 stopinjah Celzija.

Klimatologi in drugi strokovnjaki svarijo, da francosko glavno mesto ni pripravljeno na vročinske valove, čeprav ti že leta niso nobeno presenečanje: julija 2019 je bilo v Parizu 43 stopinj Celzija, junija tri leta pozneje so jih izmerili 40. Francija je resda že junija 2011 sprejela nacionalni načrt za podnebje, toda, kakor ni malo kritik, ne ukrepa dovolj okretno. Pariške mestne oblasti se, nasprotno, hvalijo, da vodijo ambiciozno politiko že od 2007 in da so rezultati očitni: v obdobju 2004–2021 se je delež toplogrednih izpustov zmanjšal za 36 odstotkov.

Ambiciozen cilj, da bodo leta 2050 dosegli ogljično nevtralnost, se na terenu kaže na nič koliko načinov, denimo z energetsko prenovo stavb, saj naj bi do takrat primerno obnovili in vročini prilagodili vse mestne stavbe, šole in vrtce. Načrt je dober, realizacija pa se zdi neredkim vprašljiva, zlati ob podatku, ki ga navaja Maud Lelièvre, da je bilo v šestih letih energetsko popolnoma ali delno obnovljenih komaj 733 pariških stavb, vseh pa je 100.000. Če bodo nadaljevali v tem ritmu, bodo v Parizu potrebovali tisoč let, na nacionalni ravni pa 1900 … Takrat ne bo več niti dreves, ki jih prav zdaj pospešeno sadijo.

Mačke na pločevinastih strehah

Sekati drevesa v mestu je nespametno početje, ki se slej ko prej obrne proti človeku. Nasprotno, pusti beton, balkone, terase, strehe, zidovje je treba ozeleniti, po vseh praznih zaplatah posaditi drevesa in grmovnice ali urediti gredice. Posebno poglavje je 128.000 pariških streh iz pločevine, skrilavca ali stekla, sploh ob podatku, da jih je tri odstotke že zdaj poraslih z drevesi in drugim zelenjem (gotovo lepšim od sončnih panelov).

Na to temo je lahko poučno pogledovati proti Milanu, kjer je na širšem območju predvideno, da bodo do 2030 posadili tri milijone dreves in uredili dvajset novih parkov. Milančani upajo, da bodo poletne temperature v mestu tako padle za dve do celo osem stopinj Celzija … Novodobno pariško vodilo posaditi drevo povsod, kjer je to mogoče, še zlasti promovirajo tam, kjer se veliko zadržujejo otroci in starostniki, občutljivi na vročinski stres.

Lep primer je šola Maryse-Hilsz v 20. okrožju, kjer so betonsko okolico pretvorili v zeleno oazo z mini zelenjavnim vrtom, cvetlicami in lepo urejenimi potkami. Po podatkih mestne občine so od leta 2017 uredili že več kot 130 takšnih zelenih kotičkov, v katerih se dobro počutijo tako otroci kot odrasli. In ker je v prihodnjih letih predvidena ureditev več kot 300 hektarjev zelenih površin, spreminjajo v urbane oaze tudi številna parkirišča. Toda pariških ulic ne ozelenjujejo samo horizontalno, ampak že leta tudi vertikalno: s prekrasnimi zelenimi zidovi se je mednarodno uveljavil botanik-umetnik Patrick Blanc.

Brez vode ni nič, kar zadevo pitno vodo, se je pristojni uslužbenec mestne občine Dimitri Gordon v pogovoru za Delo pohvalil, da je »pariška v primerjavi z drugimi po Franciji zares kakovostna. Brez zadržkov jo pijemo iz pipe«. Kakor verjame, je čedalje boljša tudi voda v reki Seni, na kateri bodo med skorajšnjimi olimpijskimi igrami potekala nekatera tekmovanja in kjer bodo že prihodnje leto uredili tri naravna kopališča, medtem ko jih je v širši Pariški regiji predvidenih 26. A za zdaj ni malo skepse, kajti marsikateri Parižan ali Parižanka pripomni, da se v Seni prav kmalu ne namerava kopati, čeprav nekateri v njej lovijo ribe …

Pa vendar, pariškost se očitno izumlja na novo, nova urbanost se kreira z vse močnejšim zavedanjem, da prav tako kot človek zlasti v poletnih mesecih trpita flora in favna. V parkih od žeje poginjajo ptice, na razbeljenem asfaltu trpijo psi in mačke, vročino slabo prenašajo sploh netopirji; v Parizu se je od leta 2006 do 2016 njihova populacija zmanjšala za 38 odstotkov.

Mednarodni dan ozaveščanja

Človeštvo se giblje skrivnostno in nevidno prav tako kot narava, je zapisal pisatelj Jean Dutourd. Pariz, resda še vedno zelo sivo, precej umazano in okoljsko naporno mesto, se je v zadnjih desetletjih spreminjal skrivnostno, preobrazil pa tudi povsem vidno. In kaj ga šele čaka. Po napovedih klimatologov bi lahko bilo leta 2050 peklensko vroče kar šest mesecev v letu, od srede aprila do sredine oktobra. Kako bo s Seno, pa si za zdaj še nihče ne zna prav dobro predstavljati.

Zato spomnimo, da je 2. junij mednarodni dan ozaveščanja o nevarnostih, povezanih z vročinskimi valovi (#BeatTheHeat,#VaincreLaChaleur). Okoljsko prebujeni Francozi se ga že morajo zavedati, medtem ko marsikje drugod – morda v prepričanju, da se vendarle kopamo v tako živo zelenem zelenju – še naprej čofotamo v utvari, da bo tudi prihodnost v preteklosti.