»Radikalna sprememba« Maria Draghija

Francoski predsednik Emmanuel Macron je eden redkih na evropskem prizorišču, ki ima vedno načrt. Običajno postreže z vzvišenimi intelektualnimi idejami, jih posreduje v vélikih govorih o prihodnosti Evrope. Večkrat odigra tudi pomembno vlogo pri tem, kdo dobi katerega od najvišjih evropskih položajev. Letos ima spet zamisel.

Z glavo v pesku

Leta 2019 je pripeljal Nemko Ursulo von der Leyen (VDL) na položaj predsednice evropske komisije. V Bruselj se je preselila kot neuspešna obrambna ministrica in pred tem lokalna političarka, a na ta način je stanovalec Elizeja lahko zagotovil vodenje Evropske centralne banke za Francozinjo Christine Lagarde. Tokrat si pred volitvami intenzivno prizadeva, da bi na čelo komisije oziroma vsaj za predsednika evropskega sveta postavil nekdanjega šefa Evropske centralne banke in bivšega italijanskega premiera.

Z Mariem Draghijem se strinjata o veliko rečeh, predvsem, da mora Evropa reformirati in izboljšati konkurenčnost. Italijan je njegov ključni zaveznik pri iskanju novih skupnih finančnih virov, milijard evrov za javne naložbe in pariranje svetovnim industrijskim velesilam. To je tema, o kateri bankir pripravlja poročilo za predsednico komisije, ki jo hoče Macron zamenjati.

Še pred kratkim ni bilo veliko dvomov, da bo Ursula von der Leyen ponovno zasedla najpomembnejšo funkcijo v Evropski uniji. Javnomnenjske ankete kažejo jasno zmago Evropske ljudske stranke, z zmago konservativcev v strasbourškem parlamentu bi bila ona naravna izbira. VDL je sistematično utrjevala svoj položaj predsednice komisije, znebila se je konkurence. Omejila je močna komisarja, ki sta se pred petimi leti potegovala za vodenje komisije: čeprav je nizozemskemu socialdemokratu Fransu Timmermansu in danski liberalki Margrethe Vestager formalno dodelila podpredsedniška položaja, ju je potisnila v ozadje. Zdaj se trese njen prestol, ponovno imenovanje je negotovo. Ampak o tem ne bomo odločali evropski volivci.

Špekulacij o Draghiju, ki bi lahko bil po volitvah izvoljen za predsednika nove evropske komisije, je vse več. Spodbudil jih je njegov nastop aprila v Belgiji, kjer je prvič govoril o priporočilih za evropsko gospodarstvo, nalogi, ki mu jo je poverila komisija in bo javno predstavljena junija ali julija. Skupaj s še enim italijanskim politikom, bivšim premierom in akademskim ekonomistom Enricom Letto, pripravljata novo agendo EU. Letta je spomladi voditeljem držav članic predstavil poročilo o prihodnosti enotnega evropskega trga, ki zahteva novo strateško vizijo.

Draghi opisuje zgrešen fokus Evropske unije, usmerjene v notranje medsebojno tekmovanje, medtem ko so druge mednarodne regije aktivno obšle pravila za doseganje konkurenčnih prednosti, privabljanje investicij ali ustvarjanje odvisnosti. Kitajska si želi zavzeti vse dele dobaviteljskih verig v zeleni in napredni tehnologiji ter dostop do virov zanje. Združene države z industrijsko politiko velikega obsega in s protekcionizmom zavirajo konkurenco in prek geopolitične moči poskušajo preusmeriti in zagotavljati vire.

Bančnik govori o radikalnih spremembah, te pa niso možne z istimi voditelji, ki so aktivno pripomogli k opisanim težavam.

Zamisel o instaliranju Maria Draghija na eno od dveh najvišjih pozicij v EU ni presenetljiva. Bivšega šefa ECB se še zmeraj drži sloves rešitelja evrskega območja. Leta 2012 je zaščitil valuto z epohalno obljubo »whatever it takes«, z novo politično-ekonomsko agendo Evropske unije ga mnogi vidijo kot »rešitelja Evrope«. Sedemindvajseterica se pomika iz ene krize v drugo, nezaupanje javnosti v institucije je veliko, neosebnosti, kot so predsednik sveta Charles Michel in predsednica parlamenta Roberta Metsola ter samopašna Ursula von der Leyen, samo zmanjšujejo verodostojnost Unije. Evropa obupno potrebuje voditelje s kompetencami, sposobne soočenja s krizami brez primere.

Mario Draghi je bankir in tehnokrat. V Italiji ima skoraj kraljevski status, kot edini zanesljiv in verodostojen je bil leta 2021 poklican, da z evropskim denarjem zažene gospodarstvo in uresniči reformni program. Med pandemijo je blokiral na stotisoče odmerkov cepiva, namenjenih v Avstralijo, bil je edini šef evropske vlade, ki si je privoščil takšno potezo. Njegov mednarodni prestiž in sposobnosti so nesporni, ima avro nezmotljivosti in je nadstrankarski, ena redkih velikih osebnosti na evropski sceni. A njegov tehnokratski mandat je pripomogel k spektakularni zmagi skrajne desničarke Giorgie Meloni. Predvsem pa nikdar ni bil izvoljen, vedno je bil na najvišjih položajih, nikoli ni kandidiral na volitvah, tudi kot premier ne. Volitve so namenjene ravno temu, da politika dobi tisto sveto popotnico – legitimnost.

Ursula von der Leyen se ne more kosati z njim. Preiskave o korupciji jo bremenijo od začetka kariere, naročanje cepiv pri Pfizerju prek mobilnega telefona obravnava sodišče EU v Luxembourgu. Nima potrebnih kompetenc, iz Berlina je prinesla samo tisti nasmeh, trd kot kamen in hladen kot severni tečaj. Ko jo je pred govorom na evropskem obrambnem in varnostnem vrhu prekinil aktivist, »Na svojih rokah imate kri palestinskih otrok!«, posnetek je objavil Euronews, nobena mišica na njenem obrazu ni trznila.

Ključno je, kako se bo iztekel prihodnji teden. Izbira voditeljev mora upoštevati ravnotežje v institucionalnih položajih med evropskimi političnimi družinami in volilne rezultate. Pomemben bo dogovor med Macronovimi liberalci, socialisti nemškega kanclerja Olafa Scholza in konservativci poljskega premiera Donalda Tuska. Poljska je pridobila pomembno geopolitično težo v Evropski uniji in Tusk je najvplivnejši predsednik vlade iz vrst Evropske ljudske stranke, do pred dvema letoma je bil njen predsednik.

Eno največjih strateških vprašanj je, ali bo Francija podprla drugi mandat Nemke, medtem ko so odnosi med Parizom in Berlinom hladni. Francoska država in vsi »v predsedniškem ekosistemu« si želijo Draghijevo vlogo na vrhu institucij Unije, je v intervjuju za Politico povedal evropski poslanec Pascal Canfin, ki naj bi bil blizu Elizeju. S tem je prvič francoski uradnik javno podprl njegovo kandidaturo za najvišjo funkcijo v Bruslju.

Dilemo o podpori Ursule von der Leyen je te dni odprla tudi stranka socialistov. Med obiskom francoskega predsednika v Nemčiji, med drugim namenjenega iskanju francosko-nemškega soglasja o politični krajini Evrope po volitvah, je problematizirala dvoumnost izjav aktualne predsednice komisije. Ob to sta se obregnila Scholz in vodilna kandidatka SPD Katarina Barley. Opozorili so jo, da bodo spodnesli njeno kandidaturo, če bo sprejela podporo skrajne desnice, povezane z italijansko premierko Giorgio Meloni. Leta 2019 si je VDL s samo nekaj glasovi zagotovila večino v evropskem parlamentu, ključna je bila podpora Bratov Italije.

Ostaja vprašanje, ali se francoskemu predsedniku lahko izide manever, da zagotovi vodilno mesto svojemu italijanskemu zavezniku. Oziroma, ali morda samo taktizira in viša ceno soglasja za še en mandat Ursule von der Leyen, da bi izsilil politične koncesije. Enkrat mu je že uspelo izigrati sistem, ko sta pred petimi leti s kanclerko Angelo Merkel postavila na položaj aktualno predsednico evropske komisije. Tokrat bi se morali Macronovi liberalni zavezniki zelo izkazati, da bi upravičili njeno odstavitev, še posebej, če bo junijska zmaga konservativcev in skrajne desnice močna. Potrebna bi bila podpora različnih vplivnih predstavnikov v Evropski uniji, veliko zakulisnega spletkarjenja in politične trgovine z evropskimi voditelji iz Evropske ljudske stranke in s kanclerjem Scholzem. Poleg tega bi bilo treba za imenovanje pridobiti še italijansko premierko Giorgio Meloni. ●