Kakor običajno pred volitvami prav tako pred tokratnimi v evropski parlament kažejo s prstom na grešne kozle vseh vrst, domnevno odgovorne za križe in težave običajnih ljudi. Med njimi so poleg priseljencev in migrantov tudi predstavniki skupnosti LGBT+, reproduktivne pravice žensk in Evropska unija oziroma njeni najvidnejši predstavniki.

Svoboda, enakost, bratstvo je slogan, ki ga je revolucionarna Francija veličastno odtisnila za vse večne čase, a četudi ga je povsod po državi prebirati na pročeljih uradnih ustanov, med Francozi ni malo političnih pomisli, češ enakosti in bratstva ni, svoboda pa je tudi precej patetična beseda.

Francozi še vedno precej zadovoljno zrejo v jutri – o lastni prihodnosti jih je, kakor je pred nedavnim pokazala javnomnenjska anketa družbe BVA Xsight za ARTE, optimističnih približno 70 odstotkov. Vendar zahvala za to večinsko zadovoljstvo ne gre Evropski uniji, kajti 54 odstotkov jih verjame, da ta slabo vpliva na razmere v njihovi državi, 36 odstotkov pa jih misli, da ima negativne posledice na njihovo zasebno življenje.

Tik pred evropskimi volitvami v Franciji ni nič posebej novega, recept je znan in preizkušen, sveža je le intenziteta. Politiki ostrijo puščice, sploh ekstremisti kričijo svoj prav ter tudi med brezsramnim streljanjem kozlov širijo stigme. Krivdo prav tako zvračajo na EU. Na primer: zdaj že umaknjeni kandidat Nacionalnega zbora za evropske volitve Saidali Boina Hamissi iz čezmorske skupnosti Mayotte je hvalil vizionarskega Vladimirja Putina in govoril o naravni podrejenosti ženske moškemu.

Navzven se še lahko zdi drugače, navznoter pa Francoz ni (več) samo Francoz, kajti identitetna politika lepi oznake kot nepravi, nezakonito priseljeni, musliman … Populistična politika razbija francosko družbo, medtem ko potencialne volivce prepričuje, da jo predvsem lepi. Kakor je za Delo v Parizu povedal odgovorni urednik spletišča Le Courrier des Balkans Jean-Arnault Dérens, so med tokratno predvolilno kampanjo na tnalu sploh »muslimani, najsi so ti francoski državljani ali ne, ter nezakoniti priseljenci«.

A ne gre za to, da bi se Francozi bali, da jim bodo prišleki odvzeli delo, niti ne govorijo, da je zaradi tujcev francoska družba vse bolj nasilna. Ne, zaznavati je bojevit diskurz v slogu, moramo se ubraniti pred muslimani, kajti spodkopavajo naše vrednote: temeljne krščanske in nacionalne vrednote, republikanske in demokratične, laičnost … Tak diskurz določa širok spekter politike od Érica Zemmourja na skrajno desnem robu in celo 'laične levice', kakršno predstavlja nekdanji predsednik vlade Manuel Valls na nasprotnem bregu, vmes pa še desničarska populistka Marine Le Pen in konservativni Republikanci. Paradoksalno je, da Marine Le Pen pogosto zveni zmernejša od marsikaterega drugega politika.

Vsak v svojem mehurčku

Za povrhu je v zadnjem času, ko se krščanska demokracija razgrajuje in ni jasno, kako bo s socialno demokracijo, čutiti vse večjo politično obsesijo proti ekologistom in wokistom, ne da bi v resnici lahko vedeli, kdo sploh so ti tako imenovani prebujenci.

O prebujenskem gibanju, ki se je izvorno porodilo na univerzah v ZDA, že tudi Francozi pišejo knjige. V pariškem Fnacu te dni vidno izpostavljeno delo La Religion woke (Religija woke, založba Tallandier), na primer, je podpisal filozof Jean-François Braunstein s poudarkom, kako »v imenu boja proti diskriminacijam zahodni svet preplavlja val nestrpnosti«. Po avtorjevih besedah woke pušča globoke sledi po medijih in kulturi, v podjetjih, šolah in na univerzah, njene zapovedi pa da so, kot je karikirano zapisal v predgovoru, absurdne: 'Moški so noseči', 'ženske imajo penis', 'transženske so ženske', 'vsi belci so rasisti', 'vsi temnopolti so žrtve', 'če trdite, da niste rasisti, potem to gotovo ste', 'biologija je virilistična', 'matematika rasistična' …

Čeprav na strani zgodovinskih žrtev da zdaj wokisti vračajo udarec: za grešnega kozla so si izbrali heteroseksualnega belca, samega po sebi seksističnega in rasističnega, kar kolonizatorskega. Čeprav je prebujensko gibanje v Franciji še vedno manjšinsko, ga je, kakor povedo univerzitetniki, vedno bolj čutiti, na primer na pariški EHESS, visoki šoli za družbene vede. V vsaki predavalnici se že vsaj kakšen študent definira kot nebinarni, jezikovna inkluzivnost je zaželena normalnost … Ta nova družbena občutljivost tudi v odnosu do živali, nasploh narave, planeta … sproža močne reflekse na desnici, pa tudi v medijih, in to ne le v konservativnih. Ni malo svaril, češ, razsvetljenski republikanski model je v zatonu.

»Usodno nam primanjkuje voltairovskega duha,« je pred kratkim v intervjuju za Le Point poudaril kontroverzni filozof in sociolog Michel Onfray ter opozoril, kako je vse manj prostora za debato različno mislečih. Tudi v Franciji se ljudje zapirajo v samozadostne mehurčke, mnenje drugih jih ne zanima več. Nič drugače ni v strankah, v katerih se osredotočajo predvsem na izbrane teme, številne pa puščajo ob strani.

Politika ne more ustaviti migracij

Francija v tem pogledu ni izjema. Boj proti migracijam je tipična tema, s katero desnica že leta nagovarja volivce tudi v Italiji. »[Premierka iz vrst Bratov Italije] Giorgia Meloni je pri tem prevzela primat Ligi Mattea Salvinija. Populistična obravnava te problematike, ki se sicer nanaša na kompleksna socialna vprašanja in človekove pravice, namreč ustvarja družbeno polarizacijo – in ta prinaša volilne glasove,« je prepričana Valeria Carlini, podpredsednica humanitarne organizacije Consiglio Italiano per i Rifugiati (Italijanski svet za begunce) v Rimu.

»Odnos do migracij se je v italijanski politiki radikalno spremenil,« je pojasnila sogovornica. Pred dobrimi desetimi leti, ko se je zgodila ena od največjih tragedij v Sredozemlju – pred italijansko obalo je v eni sami noči izgubilo življenje več kot tristo ljudi –, se je takratna vlada, ki jo je vodil Enrico Letta, odzvala z nizom ukrepov, poimenovanih Mare Nostrum, ki jih je v celoti financirala italijanska država. »Vlada Giorgie Meloni je lani na podobno tragedijo, ki se je zgodila nekaj kilometrov pred kalabrijsko obalo pri Cutru (umrlo je 94 ljudi), odgovorila radikalno drugače. Sprejela je uredbo, ki še bolj otežuje pridobitev zaščite in omejuje pravice migrantom,« je pojasnila Valeria Carlini, ki je prepričana, da še tako omejevalna politika ne more ustaviti migracij. »Ti ljudje bi prišli v vsakem primeru. Razmere v domovini, ki jih spodbudijo k temu, da jo zapustijo, so močnejši dejavnik. Vprašanje je le, ali jim to dodatno otežiti ali jim pomagati.«

Kot je opozorila, je tipična dezinformacija, ki jo širi vladajoča politična desnica, da nevladne organizacije spodbujajo migracije s tem, ko rešujejo ljudi na morju. Statistika jasno kaže, da jim je mogoče pripisati zasluge le za majhen odstotek teh primerov, saj večino reševanja opravijo države.

Družbena polarizacija prinaša volilne glasove

»Ko Giorgia Meloni nima odgovorov na potrebe državljanov ali svojih volivcev, v politično-propagandne namene uporabi skupnost LGBT+, migrante ali okolje in podnebne spremembe, pri čemer meri na strahove ljudi in ponuja poenostavljene odgovore na pomembne in kompleksne teme,« je opozoril Mario Colamarino, predsednik organizacije Circolo Mario Mieli iz Rima, ki predstavlja interese istospolnih oseb. Po njegovem gre za »isti veter populizma, ki piha tudi drugod po Evropi« in se napaja predvsem pri ruskem zgledu o izključnem poveličevanju konservativnih vrednot, kot so Bog, domovina in družina.

Kot je poudaril, je bila ena od prvih stvari, ki se jih je lotila trenutna vlada, izdaja okrožnice, s katero je notranji minister preklical rojstne liste otrok, ki so se rodili v istospolnih družinah, oziroma so iz njih odstranjevali imena nebioloških staršev. Ti morajo nato oddati posebno vlogo za posvojitev otroka. »V Italiji je nadomestno materinstvo prepovedano, pri čemer je Giorgia Meloni vložila v parlamentarni postopek predlog, po katerem bi bilo nadomestno materinstvo mednarodni zločin, in če bi se kdo, ki je na tak način dobil otroka v tujini, vrnil v Italijo, bi ga lahko celo aretirali,« je pojasnil.

Na otroškem igrišču v rimski četrti Aurelio, nedaleč od vatikanske države, smo se srečali z Genny, Agnese in Edoardom, dvema mamama in njunim dveletnim sinom. Družinica se je igrala in zabavala tako kot vsi okoli njih. Le da si mora Genny, ki ni Edoardova biološka mama, starševsko pravico uradno šele priboriti, in to v večletnem postopku na sodišču. »Imeli smo že več srečanj s socialnimi službami, na katerih naju sprašujejo marsikaj, kar se za heteroseksualne pare zdi samoumevno, tujcem morava razlagati intimne stvari. Na prvo sodno obravnavo za posvojitev še čakamo,« je povedala Genny. Do konca postopka posvojitve ga ne more, denimo, samostojno spremljati v bolnišnico, v primeru razhoda s partnerico pa bi lahko celo ostala brez možnosti za pridobitev starševskih pravic. »Najhuje je, da o tej temi sploh ni resne javne razprave, ampak poslušamo zgolj politično propagando.«

Korak nazaj pri že tako omejenih pravicah

»V Italiji ima pri spremljanju politike ključno vlogo televizija. Pomembne politične teme o človekovih pravicah so pogosto prepuščene televizijskim voditeljem, katerih cilj pa ni informirati ljudi, ampak polarizirati javno mnenje ter tako dvigniti gledanost svojim oddajam,« je navedla Rachele Giuliano, predsednica rimske podružnice organizacije Arcigay. Zdaj se spoprijemajo tudi z vlado, katere politična kampanja je ob prihodu na oblast temeljila na tem, da bi pri pravicah istospolnih partnerjev – ki so že tako omejene – naredili še korak nazaj. V Italiji še niso dovoljene istospolne poroke, pred desetimi leti je bila komaj priznana prva istospolna partnerska zveza. Negativna retorika, ki jo doživljajo bodisi na televiziji bodisi v politiki, pa, kot je povedala, vpliva na družbeno realnost. »Ko je Giorgia Meloni prišla na oblast, so bili številni člani naše skupnosti prestrašeni, nekateri si celo niso upali iz hiše. Za našimi prostori imamo mavrični zid, ki je pogosto predmet izživljanja – nanj rišejo svastike in druge nacistične simbole ter žalitve – 'umrite' ali 'na grmado' in podobno,« je razkrila sogovornica.

»Z vlado Giorgie Meloni smo se znašli v težkem položaju, o tem, kar se nam dogaja, smo pisali celo evropskemu parlamentu,« je povedal Christian Cristalli, ki v organizaciji Arcigay predstavlja transspolne osebe. Kot je dejal, so tarča negativne vladne retorike predvsem odraščajoče mlade osebe, ki se soočajo z vprašanjem spola, in njihove družine. V preiskavi se je znašla tudi zdravstvena ustanova Careggi v Firencah zaradi terapije z zdravilom, ki upočasni telesni razvoj v obdobju, ko mladi stopajo v puberteto. Kot je povzel Cristalli, se na njihovem hrbtu odvijajo ideološki boji, ne glede na posledice za posameznike. Ob njihovo skupnost se je obregnil celo papež Frančišek, ki je dejal, da je ideologija spola nekaj najnevarnejšega, kar danes obstaja. »V svetu, v katerem divjajo vojne, smo torej mi najnevarnejši. Mi smo torej tisto, kar je narobe, in drugi imajo pravico, da nam to povedo.«

Najslabše okolje za LGBT+ osebe

Še veliko manj spodbudno okolje najdemo na vzhodu sedemindvajseterice. Poljska je na tako imenovanem mavričnem zemljevidu, ki ga je pred dnevi objavila bruseljska nevladna organizacija ILGA-Europe in se uporablja za prikaz pravnega in političnega položaja LGBT+ oseb v Evropi, že peto leto zapored država EU z najslabšim okoljem za LGBT+ osebe. Na lestvici od 0 do 100 (odstotkov) jih je Poljska dosegla 17,5. Evropsko sodišče za človekove pravice je že decembra lani razsodilo, da odsotnost kakršnekoli oblike pravnega priznanja in zaščite istospolnih parov krši evropsko konvencijo o človekovih pravicah, in vendar tudi pod novo, liberalno vlado Donalda Tuska, ki je na oblasti zamenjala nacionalkonservativno stranko Zakon in pravičnost (PiS), kakšnega opaznega premika naprej (še) ni bilo zaznati.

Homofobija in napadi na skupnost LGBT+ so bili v preteklosti ena od osrednjih predvolilnih tem za PiS, ki jo vodi Jarosław Kaczyński, istospolno usmerjeni državljani pa grešni kozli za vse težave, s katerimi se je med njeno dolgo vladavino spoprijemala Poljska. Ko se je predsednik Andrzej Duda leta 2020 boril za še en mandat, je, denimo, izjavil, da skupnost LGBT+ »niso ljudje, temveč ideologija, hujša od komunizma«.

To temo so sicer na lanskih volitvah zasenčile pravice žensk, potem ko je zaradi strogega zakona o umetni prekinitvi nosečnosti v bolnišnicah umrlo več nosečnic. Ob tem se je potrdilo, da je pravica do splava vprašanje, ki razdvaja predvsem politiko, ne toliko splošne javnosti.

Novinar Gazete Wyborcze Piotr Stasiński je ob vprašanju, zakaj si je Jarosław Kaczyński za žrtveno jagnje izbral ženske in skupnost LGBT+, usmeril pozornost v tesno sprego stranke Zakon in pravičnost s Katoliške cerkvijo. »Želeli in potrebovali so podporo Cerkve, in so jo dobili. Niso se obremenjevali z gibanji za pravice žensk niti s stavkami ali protesti. Na ljudi, ki so šli na ulice, so preprosto naščuvali policiste.« Ko so pritisnili za spoznanje preveč, so se tudi Poljaki zamislili in z zgodovinsko visoko udeležbo na volitvah pokazali, da si represije in kršitev zakonov oziroma teptanja človekovih pravic ne želijo več. Premier Donald Tusk je tako volitve dobil (predvsem) zaradi žensk in mladih, ki so množično odšli na volišča.

Pred vlado kup izzivov

Policisti danes resda ne napadajo prebivalcev na ulici, toda zakonodaja se še zmeraj ni spremenila. Ena od strank, ki je del nove vlade, je na absolutnem križarskem pohodu in ne bo dovolila zakonitega splava niti istospolnih porok, je opozorila poljska aktivistka in lezbijka Marta Lempart ter dodala, da si nova vlada zgolj kupuje čas. V poljski ustavi iz leta 1997 je določeno, da je zakonska zveza sklenjena med moškim in žensko. Civilna partnerstva, bodisi med heteroseksualnimi ali istospolnimi pari, niso pravno priznana, prav tako (še) ni dovoljeno, da istospolni partner posvoji otroka. Takoj po volitvah so se predstavniki skupnosti LGBT+ srečali z novoizvoljeno vlado in ji predstavili sveženj predlogov za spremembo zakonodaje, s katero bi Poljska postala varno območje za neheteronormativne in transspolne osebe. V državi se zločini in sovražni govor, motivirani s homofobijo in transfobijo, še zmeraj ne preganjajo kazensko, tako da lahko pripadniki skupnosti LGBT+ uveljavljajo svoje pravice le v civilnih postopkih. Zakon jih torej ne ščiti in dokler jih ne bo, je za portal OKO.press opozoril aktivist Bart Staszewski, ne morejo nadaljevati svojih zahtev.

Eden od korakov naprej je bil – tudi kar zadeva ustavitev širjenja sovražnega govora in zlivanje gnojnice na istospolno usmerjene – narejen z delnim reformiranjem poljske nacionalne televizije TVP, ki jo je prejšnja vlada spremenila v propagandno orodje. Aktivisti so od nove vlade zahtevali, naj se posveti vprašanju javnih subvencij za programe, ki so širili homofobne ideje, legalizacijo istospolnih porok oziroma uvedbo civilnih zvez ter olajšanje procesa spremembe spola.

Ne glede na želje in pričakovanja Poljakov je kakršnakoli drastična sprememba zakonodaje v korist pravic žensk in pripadnikov skupnosti LGBT+ negotova najmanj do predsedniških volitev prihodnje leto. Predsednik Duda, velik podpornik prejšnje vlade, je pravico do veta izkoristil že pri vprašanju jutranje tabletke, tako da ni pričakovati, da bo popustil pri liberalizaciji splava ali istospolnih porok. Na vprašanje, ali ostaja optimistka, je Ewa Szymera, mlada članica organizacije Federa, ki vsako leto pomaga več tisoč ženskam, ki si želijo splaviti, odgovorila: »Pred sedanjo vlado je veliko izzivov. Ne pozabimo, da danes v parlamentu sedi še veliko podpornikov prejšnje oblasti. Ko je zmagal Donald Tusk, smo si nekoliko oddahnili, ampak bojim se, da smo bili o nekaterih stvareh preveč optimistični. Kljub vsemu ohranjamo upanje.«

Ursula von der Leyen kot novi Soros

O upanju se pred volitvami govori tudi na Madžarskem, čeprav se vladajoči stranki Fidesz pod vodstvom Viktorja Orbána obeta nova prepričljiva zmaga. Veliko oči je uprtih zlasti v Pétra Magyara, nekdanjega člana Fideszovega notranjega kroga, ki mu je s stranko Tisza v nekaj mesecih uspelo postati največji izzivalec dolgoletnega madžarskega voditelja. Kot vsakdo, ki se upa postaviti nasproti Orbánu, je tudi Magyar tarča diskreditacij ter obtožb, da je marioneta v rokah tujih interesov. O tem navsezadnje govorijo Fideszovi volilni plakati, na katerih se njegov obraz pojavlja poleg v ZDA živečega madžarskega izseljenca in filantropa Georgea Sorosa ter drugih vidnih članov madžarske opozicije. V vladajoči stranki že leta vodijo kampanje, v katerih s sklicevanjem na Sorosa strašijo volivce pred načrtnim uničevanjem tradicionalnih vrednot, tradicionalne družine in veliko zamenjavo etnično čistih Madžarov s priseljenci.

Najmanj od lani je njihova tarča tudi predsednica evropske komisije Ursule von der Leyen, ki jo je Orbánova stranka prav tako uvrstila v kampanjo pred tokratnimi evropskimi volitvami. »Ursula von der Leyen je letos novi George Soros,« je povedal László Andor, nekdanji evropski komisar z Madžarske, ki je odkrito kritičen do populističnih prijemov vladajočega režima v svoji domovini. »Ta vlada nenehno išče zunanje sovražnike tudi zato, da bi prikrila lastno neuspešnost pri spopadanju s pomembnimi gospodarskimi vprašanji, kot sta, denimo, inflacija in nedostopnost stanovanj za mlade.« EU oziroma njene institucije so v tem pogledu priročna tarča.

Retorika in politika vladajoče stranke Fidesz ne skriva odpora do priseljencev ter pripadnikov skupnosti LGBT+ in kaže vse odlike običajne evropske skrajno desne stranke. V državi, ki je izrazito odklonilna do migrantov in je na svojo južno mejo proti Srbiji celo postavila visoko ograjo z rezilno žico, da bi preprečila vstop prebežnikov z balkanske poti, seveda ne manjka priseljencev, ki pogosto opravljajo nizko plačana dela, kot tudi ne Madžarov, ki nasprotujejo usmeritvi države pod Orbánom.

Tudi po Andorjevem mnenju bi bilo Madžare nepošteno prikazovati kot rasiste zgolj zato, ker se njihove politične elite spogledujejo z rasizmom, nacionalizem in sovraštvo do migrantov ter skupnosti LGBT+ pa spretno izrabljajo kot orodje za homogenizacijo lastnega volilnega telesa.

Bolj kot to sogovornika skrbi, da Viktor Orbán kot najtesnejši zaveznik Vladimirja Putina na stari celini še zdaleč ni osamljen, da se število njegovih somišljenikov veča in da se s tem dodatno krha že tako načeta enotnost članic EU. »Da bosta Orbán in njegov slovaški kolega Robert Fico zlahka našla skupni jezik, ni presenečenje. Meni se zdi večja težava, da države, kot so Italija, Švedska, Finska in navsezadnje tudi Nizozemska, ne bodo naredile ničesar za ustavitev Orbánovih načrtov. To je slabo za enotnost EU v teh težkih časih, zato se bojim, da sedemindvajseterico čaka še veliko slabih novic,« je pojasnil Andor.

Močnejša, toda razdrobljena desnica

Tako kot pred vsakimi volitvami je napovedovanje kočljivo početje, toda v novem, najbrž precej razdrobljenem evropskem parlamentu, je pričakovati večinsko alianso bodisi med levo sredino in desnico bodisi med desnico in skrajno desnico. Spodbudne napovedi nacionalistični politiki, zadržani ali sovražni do EU, ne morejo prinesti nič dobrega stari celini, in vendar potencial takšnih in drugačnih strank v vzponu za zdaj omejuje predvsem razklanost skrajne desnice pri vprašanjih, kot je vojna v Ukrajini.

»Čeprav imajo veliko skupnega – najsi gre za nasprotovanje nezakonitim migracijam ali islamu, za pravice žensk, invalidov, skupnosti LGBT+, okoljsko problematiko –, se suverenisti vseh dežel po definiciji ne morejo združiti. Zato pa precej lažje drug proti drugemu vstopajo v vojno,« je povedal Jean-Arnault Dérens in poudaril, da jih očitno ločuje prav tako odnos do Moskve. »Skrajna desnica v Franciji ali na Madžarskem ima tudi zaradi finančnih povezav drugačen pogled na Putinovo agresijo v Ukrajini, kakor ga imajo na Poljskem ali v oportunistični Italiji Giorgie Meloni.«

_____

Projekt sofinancira Evropska unija v okviru subvencijskega programa evropskega parlamenta za dejavnosti obveščanja. Evropski parlament ni bil vključen v pripravo projekta in ne odgovarja za podane informacije in stališča.