Valovi zla

»Žal je človeški rod slabo učljiv iz izkušenj. V socioloških in psiholoških knjigah lahko najdete vrsto razlag, a vseeno ne vem, zakaj to zlo prihaja v valovih. Kot da bi imeli ljudje potrebo po tem, da zlo spet postane prisotno.« Tako je januarja v intervjuju za Nedelo razmišljala Anica Mikuš Kos, ugledna pediatrinja in psihiatrinja, ki je velik del življenja posvetila pomoči beguncem, zlasti otrokom. Tudi sama je na lastni koži v otroštvu občutila in videla veliko gorja, a ni nikoli izgubila vere v človeka in moč solidarnosti.

Bil je to še čas, ko kljub vztrajnim opozorilom z druge strani Atlantika večina ni verjela, da lahko na evropskih tleh spet izbruhne vojna. Zgodilo se je le mesec dni pozneje.

Zdaj je tu, med nami. Vojna, ki jo lahko, če to psihično zdržimo, spremljamo skoraj iz minute v minuto, vojna, v kateri ne veljajo več nobena pravila. Vojna, v kateri bombardirajo otroke in starce na begu, v kateri so bombe padale na nosečnice in novorojenčke v inkubatorjih. Vojna, v kateri izgubljamo vsi.

Rusija je tokratno totalno in brezkompromisno invazijo na Ukrajino začela 31 let po začetku vojne pri nas, v nekdanji Jugoslaviji, 77 let po koncu druge svetovne vojne in 159 let po tem, ko je bila na pobudo švicarskega poslovneža in humanitarca Henryja Dunanta ustanovljena organizacija Rdečega križa. Dunanta so takrat k ukrepanju pognale grozote, ki jim je bil priča 1859. na prizorišču bitke pri Solferinu na severu Italije. Spopad, v katerem se je odločalo o združitvi Italije, velja za eno najbolj krvavih bitk 19. stoletja, premožni Švicar pa se je v njem znašel bolj kot ne po spletu okoliščin in nekoliko preveč drznih podjetniških idej. Kar je doživel, ga je šokiralo, spremenilo, celo oplemenitilo kot človeka. Izkušnjo je popisal v knjigi Spomin na Solferino, ki jo lahko beremo tudi v slovenščini. Pretresljiva izkušnja »kaotičnega nereda, neopisljivega obupa in bede vseh vrst« je v njem prebudila zavest, da je treba tudi v vojni igrati vsaj po nekaterih pravilih, oskrbeti ranjene na bojišču in jim pomagati.

Leta 1864 je dvanajst narodov podpisalo ženevsko konvencijo, s katero so zagotovili, da bo zdravstveno osebje imelo nevtralni status in da bo lahko dostopalo do nujnih materialov, rdeč križ na beli podlagi pa je uradno postal simbol humanitarne organizacije. Vso energijo in velik del premoženja je Henry Dunant usmeril v humanitarno poslanstvo, za katero je leta 1901 prejel Nobelovo nagrado za mir. Kljub priznanjem, ki jih je bil deležen zaradi plemenitega poslanstva, pa je umrl v samoti in revščini. Zaradi bankrota, v katerega je potegnil tudi nekatere znance, so ga že leta pred tem izobčili iz ženevske visoke družbe, katere ugleden član je bil nekoč.

Njegove ideje o humanosti so preživele čas, a so zdaj spet na preizkušnji. Bombardiranje civilnih ciljev, celo bolnišnic in porodnišnic, napadi na kolone beguncev, starcev in otrok, so dejanja čiste zlobe, ki presegajo vse, kar je sploh mogoče doumeti. Zato v organizaciji, ki jo je spodbudil Dunant, te dni skupaj s svetom pozivajo k človečnosti in miru ter brezkompromisnemu upoštevanju mednarodnega humanitarnega prava: »Zelo smo zaskrbljeni za varnost prebivalcev Ukrajine. Ljudem, ki so se znašli v tem položaju, je treba zagotoviti podporo in zaščito. Civilnemu prebivalstvu in nujni življenjski infrastrukturi, kot so šole, bolnišnice, energetski in vodovodni objekti, mora biti ves čas prizaneseno. S priporniki je treba ravnati humano.«

Begunski val, ki je pljusknil čez meje Ukrajine, je neustavljiv, v njem je po 16 dneh vojne že več kot milijon otrok. Mnogi niti ne morejo pobegniti na varno. Medtem ko se glasbeniki po svetu združujejo v podporo Ukrajini na #StandWithUkraine, ugledni orkestri igrajo ukrajinsko himno in znova na radijskih valovih poslušamo Lennonovo Give Peace a Chance, Imagine in druge protivojne pesmi, so svet ganili posnetki deklice, ki v kijevskem zaklonišču prepeva pesmico Let it go iz Disneyjeve risanke Ledeno kraljestvo.

V tolažbo nam je lahko razmišljanje Anice Mikuš Kos: »Mojo podobo sveta je oblikovalo vse, kar sem dobrega doživela med vojno. Veliko ljudi je bilo zelo dobrih z mano. Zapomnila sem si, da tudi v največjem zlu obstaja dobro kot tako in seveda ljudje, ki so izvajalci tega dobrega. (…) Te reči pomnim in to je nekaj, kar mi je osmišljevalo življenje in me varovalo pred tem, da ne bi obupala.«

Le koliko ljudi, ki si zdaj rešujejo golo življenje, bo lahko po koncu morije razmišljalo enako?