Ujetniki strasti

Ta teden so si lahko televizijski gledalci, tudi slovenski naročniki kabelske televizije, ogledali zadnji del ameriške nadaljevanke o aferi Lewinsky Impeachment: American Crime Story. Gre za znano zgodbo o dogajanju konec 90. let, ko je zaradi onegavljenja s pripravnico Monico Lewinsky v Beli hiši skoraj odletel takratni predsednik ZDA Bill Clinton.

Igralska zasedba je dobro opravila svoje delo, zgodbo poznajo vsi, skratka, vse v seriji je tako, kot mora biti. Gledanost je bila visoka, kritiki so jo ocenili večinoma pozitivno, FX oziroma Disney je zaslužil. Vsi so bili torej zadovoljni.

Serijo so posneli po knjigi ameriškega pisatelja Jeffreyja Toobina, ki se je lani tudi sam vpletel v zelo neprijetno zadevo. Med sejo na daljavo s sodelavci je masturbiral, misleč, da je ugasnil kamero, zaradi česar so ga pri reviji The New Yorker odpustili, a se je letos kot pravni analitik televizije CNN že vrnil v medije. Izbira osnove za nadaljevanko je zanimiva, saj je s pomočjo kontroverznega angleškega novinarja in pisca Andrewa Mortona v knjigi Monica's Story svoje videnje zadeve popisala tudi glavna akterka Monica Lewinsky.

Lewinskyjeva je bila poleg tega ena od producentk nadaljevanke. Menda ni imela veta na to, kaj bo pristalo v vsebini, zato se lahko vprašamo, kakšna je sploh bila njena vloga. Verjetno so hoteli pri Disneyju s tem, ko so jo najeli za sodelovanje, samo poudariti, kako avtentično zgodbo prodajajo.

Zanimivo je tudi, zakaj so nadaljevanko posneli prav zdaj. Na obzorju ni nobene obletnice afere, njeni akterji zadnje čase niso počeli ničesar posebnega. Zdaj že rahlo ostareli Clinton se je po seriji težav s srcem in (dvakrat) neuspešni kandidaturi žene Hillary za predsednico ZDA pred leti večinoma umaknil iz soja žarometov. Še leta 2001 je bil sicer zelo vpliven v zakulisju demokratske stranke, zdaj pa njegov vpliv na eno od dveh največjih ameriških strank gotovo ni več odločilen.

Življenje Monice Lewinsky po škandalu je bilo ena sama zmeda, in čeprav se je v zadnjih letih kot aktivistka proti spletnemu nadlegovanju – zase pravi, da je bila ob zori interneta ena njegovih zelo zgodnjih žrtev – vrnila na javno sceno, še zdaleč ni kdo, ki bi bil v središču pozornosti. Očitno se je Disney za snemanje odločil, da je zajahal val gibanja, s katerim so žrtve spolnega nadlegovanja mogočnih moških v zavest sveta zapisale, za kako razširjen in do zdaj tabuiziran pojav dejansko gre.

Treba je podariti, da na koncu sicer neuspešnega postopka impeachmenta niso začeli zaradi predsednikove spolne afere, ampak zato, ker je o svojem razmerju lagal pod prisego. Že prej je bilo znano, da je Clinton notoričen ženskar, in je imel za vratom tudi obtožbe o spolnem nadlegovanju. Vendar je bil njegov odnos z Monico Lewinsky nekaj drugega.

Je bil odnos Billa in Monice nezakonit? Ne, šlo je za odnos dveh odraslih ljudi, tudi Lewinskyjeva je poudarjala, da se je vanj spustila prostovoljno, celo z navdušenjem.

Je bil njun odnos neprimeren? Predvsem s Clintonove strani vsekakor. Takrat je bil daleč najmočnejši človek na svetu in moral bi vedeti, kakšen vpliv ima takšna karizma na komaj dorasla dekleta, kakršna je bila malo čez 20 let stara Monica. Ne glede na to, kako močan ujetnik svojih strasti je bil, tega vpliva ne bi smel izkoristiti.

Se takšen človek lahko na podobnem položaju znajde tudi danes, po vzponu gibanja #metoo? Vprašanje je retorično, seveda se lahko. Človek, ki je bil ujetnik svojih strasti, je bil še nedavno predsednik ZDA. Donald Trump je skoraj dobil še en mandat – in na volitvah ni izgubil zaradi neprimernega odnosa do žensk – ter ni povsem neverjetno, da se nanj ne bo poskusil povzpeti še enkrat.

Se lahko kdo, ki izkoristi svoj vpliv v tej smeri, povzpne na oblast tudi pri nas? Pred nikalnim odgovorom se spomnimo, da si je eden od premierov novo ženo našel kar v svojem kabinetu, z drugim pa se je na dopustniški fotografiji na eksotičnem otoku pred leti znašla mlada predstavnica za tisk njegove stranke. Ampak pri nas se raje kot s podobnimi zadevami ob kakšnem (avtoriziranem!) intervjuju, ki pobrska po omarah, moralistično zgražamo, na kakšen poden smo zgrmeli.