S sestro sva se sprli zaradi laži o preteklosti

Pred tremi leti, kmalu po smrti staršev, se je sestra odločila, da bo napisala družinsko kroniko. Glede na to, da so imeli predniki številčne družine z zelo zanimivimi in ustvarjalnimi posamezniki, se nam je zdela ideja enkratna. Tik preden je delo končala, sva napisano prebrala tudi z bratom. Bila sem šokirana. Sestra je pisala zelo enostransko, površno, v kroniki je postavila očetu spomenik, ki si ga ne zasluži. Drži, bil je zelo spoštovan, marsikaj je naredil tudi za kraj, v katerem živimo. Kot oče in kot mož pa ni bil hvalevreden.

Mamo je držal zelo na kratko, grdo je ravnal tudi z nami, otroki. Sestra je zamolčala njegove tri nezakonske otroke, četudi smo z enim od njih družinski prijatelji. Spremenila je še več drugih podrobnosti: ata in mama se nista spoznala na Bledu, temveč v tovarni, kamor so mamo poslali na prakso. Vem, da je za sestro tiskanje kronike velik finančni zalogaj, a od mene ne bo dobila evra, če ne bo popravila napak. Ko sem ji to povedala, sva se na smrt sprli. Po svoje je prikrojila še več drugih zgodb, na kar so jo opozorili teta in strici. Bi vi zaradi dobrih družinskih odnosov vseeno popustili? Danila

 

Draga Danila, če me že vlečete za jezik: ne, ne bi popustila! Ker če je res tako, kot ste zapisali, potem bo kronika daleč od vsaj približka resnice. Drži, da ljudsko mnenje pravi, da moramo po smrti bližnjega pozabiti njegove grehe in ga le hvaliti, a se z njim nekako ne strinjam. Storjenim krivicam in zmotam, žal, tako dodajamo le še nove.

Pravite, da bi bila kronika le družinska, kar pomeni, da ne bo namenjena širšemu krogu bralstva. A tudi vas je kar lepo število: skoraj dvesto petdeset! Škoda res, da se pred začetkom zbiranja materiala niste posvetovali med seboj. Če ne drugega, lahko bi določili vsaj osnovne smernice, ki bi jim kronika sledila.

Breme, ki si ga je naložila sestra, ni lahko, temveč zelo odgovorno. Veliko bolje bi bilo, če bi se, denimo, osredotočila le na dejstva (družinsko drevo, časopisni članki, nagrade in priznanja posameznih članov širše družine itd.), sorodniki pa bi, če bi želeli, kroniki dodali svoje spomine. Vsekakor bi morali k sodelovanju povabiti vse tri nezakonske sinove, ki jih je oče priznal, zanje plačeval, eden od njih je tudi vaš družinski prijatelj. Velika napaka pa bi bila potvarjati dejstva o ljudeh in stvareh, ki so splošno znana. Ne vem, kako bi se počutili vnuki, če bi brali, da je bil ded malodane svetnik, iz pogovorov, ki so jim bili priča, pa bi vedeli, da je bil vse prej kot to. Sestra si je privoščila veliko napako, ko je »popravljala« družinsko deblo na tistih mestih, kjer bi se videlo, da se je kakšen od otrok po poroki rodil prej, kot bi se »moral«.

Posebna težava, če temu lahko tako rečem, pa je njeno pisanje o očetu. Po vašem mnenju si je privoščila preveč pesniške svobode, saj je spreminjala celo najbolj osnovna dejstva, ki so zlahka preverljiva tudi v bazi podatkov na internetu. Ne vi ne brat je nista mogla pregovoriti, da bi se držala resnice vsaj tam, kjer bi se morala. Med vami je zato izbruhnil hud spor. Četudi ste se prej odlično razumeli, se zdaj niti pogledate ne več.

Mislim, da je bil ta prepir popolnoma odveč. Nepotrebne so tudi zamere, ki so potegnile na dan številne nesporazume iz preteklosti. Sami ugotavljate, da ste kot družina preveč stvari skrivali pod preprogo, zato pa je danes tako, kot je. Sestra je še zmeraj navajena, da je skrivanje legitimno in potrebno, vi si želite, da bi lažje zadihali.



Lahko mi verjamete, lahko pa tudi ne, a mislim, da boste v družini prav zaradi te, na videz sporne kronike razčistili marsikaj, kar je bilo med vami do zdaj neizgovorjeno in potlačeno. Drži, veliko ste se srečevali, a prijaznost, ki ste jo kazali drug do drugega, je bila le navidez­na. Kar nekaj sorodnikov je bilo odvisnih od očetove dobre volje, saj jim je, če so ga poslušali (ubogali), šel v marsičem na roko. Vas je določil, da se po končani osnovni šoli zaposlite, da boste doma pomagali mami. Ko je nekje izvedel, da ste tik pred maturo na ekonomski sred­nji šoli, vas je v besu postavil pred vrata, mami pa zagrozil, da bo že videla, če se bo z vami pogovarjala. Pri izbiri poklica in življenjskega partnerja sta ga morala poslušati tudi brat in sestra. Ni jima bilo lahko. Žal je sestra na vse pozabila, saj je njenima otrokoma pomagal pri nakupu stanovanj.

Me pa veseli, da ste v pismu posebej poudarili, da je bil do vnukov zelo dober, omogočil jim je šolanje, nadaljnje izobraževanje tudi v tujini. Po drugi strani je ženo že ob prvih znakih demence brez milosti poslal v dom za starejše. Ne tajite, da je bil izjemno priljubljen, družbeno zelo aktiven, znal je delati z ljudmi, jih motivirati, navduševati za ideje, ki so se mu zdele pomembne. Ženske so ga imele rade, tudi sam se jih ni branil. O njegovih skokih čez plot vam ni bilo dovoljeno govoriti. V srednji šoli ste spoznali polbrata, ki je bil rojen istega leta kot vi. Pozneje, ko sta si ustvarila družini, se je prijateljstvo obnovilo in traja še danes.



Očeta ste spoštovali kot roditelja, ne morete pa reči, da ste ga imeli radi. Bolj vam je bila pri srcu mama, ki je dolga leta molče trpela. Ker ni bila v službi, je imela zvezane roke, da bi zapustila moža in odšla na svoje. Tudi zato se vam zdi še toliko bolj krivično, da bi v kroniki očeta omenjali kot osebo, ki ni imela nobene napake.

Zaradi drobnarij, ki so se v vašem pismu skrivale med vrsticami, se bojim, da boste imeli v ožji družini še veliko dela, preden boste razčistili medsebojne odnose. Kar se dogaja med vami, ni dobro. Nekdo je nekoč ob izidu neke druge družinske kronike napisal, da ljudi ne povezujeta kri in priimek, povezujejo jih skupni spomini. Upam si reči, da bodo prav ti ključni, da se boste prej ali slej spet slišali in zbližali. Družinska kronika bo, ko bo čas dozorel, lahko le jagoda na torti.

Kadar si iskreno želimo najti pot do bližnjega, smo pripravljeni tudi malo popustiti. Če se bo to zgodilo v vaši družini, bo še vse dobro.