Obžalujem, ker je nisem sprejel nazaj

Najino skupno življenje se je začelo kot v pravljici. Zdelo se mi je, da sva presrečna drug ob drugem. Po dobrih treh letih se je vse spremenilo: nič ji ni bilo več prav, kar sem naredil ali govoril. Vsakemu, ki je imel čas, je razlagala, kako nemogoč okus imam za notranjo opremo, da bi ona vse odpeljala na odpad in kupila novo.

Čez noč se ji je zagabila hrana pri moji mami, kamor sva hodila po službi na kosilo. Poleti, ko sva šla na dopust, je malo pozabila na nenehne očitke. Bilo je nepozabno, tudi meni je uspelo, da sem se sprostil in pozabil, kako naporni so bili zadnji meseci. Na morju sva se odločila, da bova začela resno delati na tem, da bova imela otroka. Po šestih mesecih, ko nama še ni uspelo, sem bil za neuspeh edini krivec. In to ob veliko poniževanja in zmerjanja. Priznam, da se mi je seks priskutil, s težavo sem se mu posvečal. Ko me je nehala zmerjati, je bilo spet malo bolje.

Nedavno se je odločila, da bo zamenjala službo, k temu je želela prisiliti tudi mene. Žal pa bi v kraju, kamor bi se preselila, težko našel zase kaj primernega. Spet je nastal buren vihar, padale so zmerljivke, žalitve, poniževanje. Niti besede nisem rekel, ker sem vedel, da bi jo še bolj razkuril. Sem jo pa, medtem ko je želela poriniti nov televizor na tla, malo močneje prijel za roki. Še isti večer je odšla, a se je vrnila po tednu dni. Skesana in z obljubo, da bo drugačna, naj ji odpustim. Nisem privolil, ker me je preveč prizadela. Zdaj pa se žrem, da sem storil narobe. Viki

Preberite še:
Ljubimec me je izrabil in zavrgel​
Pri 36 letih se na smrt dolgočasim
Pri novi ženski smo brez moči​

Dragi Viki, glede na svoje dolgoletne izkušnje mislim, da ste naredili prav, ko ste prekinili razmerje. Sodeč zgolj po tem, kar ste napisali, se mi zdi, da nista za skupaj. Preveč sta si različna v predstavah, kakšno je ljubezni polno sobivanje. Začetki so bili, pričakovano, zelo obetavni. Drug drugemu sta kazala najlepši obraz, bili ste v devetih nebesih, najbrž tudi vaša partnerica. Zaljubljenost je poganjala najlepše cvetove.

Vse je bilo novo, zelo adrenalinsko, drug od drugega se nista odmaknila ne podnevi ne ponoči. In ker sta imela polne roke dela tudi s pogosto spolnostjo, vama za globino, ki bi jo iskala drug v drugem, ni bilo mar. Ko je zaljubljenost začela bledeti in bi jo morala nadomestiti ljubezen, se je vse skupaj sfižilo. Še privlačnost je mrknila v neznano.

Sprašujete me, zakaj se nerganje sploh začne. Odgovorov je ogrom­no. Nekateri ga imajo že v krvi, kar pomeni, da so ga podedovali od bliž­njih, drugi se ne znajo pogovarjati, zato ves čas nekaj sitnarijo, prepričani, da bodo tako dosegli želeno. Četrti (ne)premišljeno zabelijo odnose s svojo negativnostjo ... Morda v tem nerganju res prednjači ženski spol, a tudi moški ni imun nanj!

Se pa v takšnem besednem nezadovoljstvu skriva rakava rana marsikaterega odnosa, ki mu na začetku kaže celo zelo dobro!
Omenili ste, da sta se spoznala na družbenih omrežjih. Dejali ste, da jo tam poznajo po pozitivnih idejah, ki jih širi, instagram da je zasut z njenimi zelo všečnimi fotografijami, za katere je prava mojstrica.

Ne morete razumeti, da se za lepo zunanjostjo, ki so jo hvalili tudi vaši bližnji prijatelji, skriva čisto druga oseba. S tem stavkom ste se dotaknili enega od aktualnih pojavov, ki smo mu pogosto priča: ljudje iz virtualnega omrežja so pogosto precej drugačni, ko stopijo iz zaslona v realni svet! Zlasti ko dokončno odložijo masko in so takšni, kot so. Tudi zato mnogi, ki nasedejo – niste edini –, zelo trpijo. Kar nekaj časa namreč traja, da se zacelijo rane!

Ker sem starejša in se še zmeraj oklepam tradicionalnih vrednot in predstav o ljubezni, se mi zdi veliko bolj prijazno spoznavati morebitnega bodočega partnerja lepo počasi, strpno, korak za korakom! Kaj nam pomaga, če nas ljubljena oseba že prvi trenutek, preden jo bolje spoznamo, popelje v nepozabne seksualne užitke, v duši pa je prazna, brez prave empatije? Ker se nam mudi, ker bi želeli dobiti vse naenkrat, trpkosti in razočaranja pricapljajo za nami, včasih tudi prepozno.

Seveda bi se tudi v vaši zgodbi dalo marsikaj rešiti že veliko prej, če bi še ob pravem času ukrepali drugače, kot ste. Denimo: takrat, ko je začela zavračati jedi, ki jih je postavila na mizo vaša mama, bi bilo lepo in prav, če bi gospodični predlagali, da se družno vpišeta v kuharski tečaj. Sploh ker ne vi ne ona o kuhanju nimata pojma!

Zelo narobe je bilo, ko sta v poletnem zatišju po viharju začela »delati na otroku«. Otrok ni obliž, s katerim bi prekrili boleče medsebojne odnose! Najprej bi morala poiskati kakšno strokovno pomoč ali se vsaj pogovoriti. So nekatere stvari, ki se pač ne dajo urediti zgolj v postelji, pa če bi še tako radi!

Gospa je sredi bitke, ko ji ni uspelo vreči televizorja na tla, odnehala, pobrala svoje stvari in jez­no odšla. Verjetno pa je po tednu dni, ko se ji je jeza ohladila, vrgla na tehtnico pluse in minuse ter ugotovila, da ji pri vas niti ni bilo tako slabo. Morda je celo spoznala, da se je na vas že malo navadila, da bi vas lahko celo še naprej gnetla in maltretirala po mili volji!

Morda je tudi ugotovila, da bo težko dobila drugega, ki bo s takšno mirnostjo prenašal njene muhe in nerganje kot vi?
Teden dni je, po drugi strani, zadoščal, da ste prišli k sebi. Spoznanje, kakšen tepec ste bili, ker ste se pustili maltretirati, ni bilo lahko!

Ravnali ste prav, verjemite! Kaj se to pravi, da že na začetku part­nerske zveze letijo televizorji na tla! Raje si ne predstavljam, kakšno agresijo bi doživljali, ko bi bila dlje časa skupaj! Vi, ki ste bili preveč tiho in potrpežljivi, in ona, ki vas je hotela prevzgojiti z nenehnim nerganjem, nista (bila) najboljša kombinacija za dolgo in srečno živ­ljenje.

Ne sekirajte se več, ker bi se, če bi pokleknili pred njo, zgodba že zelo kmalu ponovila. Za v prihod­nje pa vam toplo polagam na srce: navezujte pristne stike z dekleti iz mesa in krvi in ne s podobami, ki vam padejo v oči na družbenih omrežjih. Tam so mnogi takšni, kot v resnici ne bodo nikoli.