Mož mi niti ponoči ne da dihati

Pišem vam na roko, ker računalnika žal ne obvladam najbolje. Upam, da boste znali prebrati. Imam lepo družino, dve poročeni hčerki, tri vnuke in, seveda, moža. Dokler se ni upokojil, je bilo življenje z njim znosno, danes pa meji že na katastrofo. Po petinšestdesetem letu se mu je bioritem porušil: dan je zamenjal z nočjo.

Ker imam tudi po upokojitvi kar nekaj obveznosti, med drugim skrbim za dva vnuka, ki sta sicer že šolarja, a vseeno, sem zaradi njega neprespana, utrujena, brez volje. Ko ponoči vstaja, hodi sem in tja, gleda televizijo, jé v postelji, me vsakič znova tudi zbudi. Najhuje je, ko se hoče takrat tudi pogovarjati. Zjutraj zaspi in ga ne morem zbuditi do kosila.

Popoldne se zgodba ponovi. Četudi ve, da me uničuje, trmasto vztraja, da se mu moram prilagajati, saj sem njegova žena. Ne pomaga nobena grožnja, kaj šele lepa beseda! Ko je bil še aktiven, je bil med vodilnimi v podjetju in je navajen, da so ga vsi ubogali, četudi ni imel prav. Morda je zato tak­šen, kot je? Ne vem, koliko časa bom še zdržala. Rada bi se zaupala hčerkama, a se bojim, da bosta odreagirali preveč napadalno. Neva

 

Preberite še:
Pri novi ženski smo brez moči
Žena je skrivnosti odnesla v grob​

 

Ko zajadramo v tretje življenjsko obdobje, se pred nami odpre več poti. Nekateri, veseli, da so končno osvobojeni službenih obveznosti, se začnejo z vsem srcem in dušo predajati konjičkom, ki so jih v času, ko so še hodili v službo, zanemarjali. Pri drugih se, žal, pojavijo bolezenske težave in se jim morajo prilagoditi. Hočeš ali nočeš. Vseeno pa se trudijo, da jim je lepo, kolikor le lahko! Žal tudi takšnih, kot ste vi, ni malo.

Zaradi pootročenega partnerja, ki se za povrhu obnaša zelo egoistično, ne morejo ne živeti ne dihati. Partner jim kot mlinski kamen visi za vratom, imajo pa zvezane roke, češ kaj bodo pa ljudje rekli, če malo ostreje ukrepam. Seveda so še druge stezice, celo zelo individualno obarvane, kakšna pa je lahko mešanica teh, ki sem jih naštela.

Težko je reči, kaj je pri dobrih sedemdesetih letih slabše: biti bolan ali imeti ob sebi človeka, ki nad nami nenehno izvaja verbalno nasilje. Bolezen lahko precej omilimo, če ubogamo zdravnikove nasvete in živimo zdravo po najboljših močeh, rešiti gordijski vozel, v katerega ste se zapletli s svojim nemogočim možem, pa je naloga, ki ji boste stežka kos, zlasti zato, ker že vnaprej menite, da se »nič ne da storiti«.

Če sklepam po nekaterih odlomkih iz vašega pisma, je mož diktatorske narave že od nekdaj. Če mu niste, ko je odhajal na poslovno potovanje, zložili stvari v kovček, kakor je zahteval, ste morali v službi spustiti delo iz rok in steči domov. Drugače je bil ogenj v strehi. Drži, da ni nikoli kompliciral pri denarju, zmeraj vam ga je dal na voljo še več, kot ste ga potrebovali, a za kakšno ceno? Hčerki je pretirano razvajal. Če ste jima kdaj kaj potarnali, sta vas hitro odslovili z besedami, da si vse skupaj izmišljujete. Denar je pa res sveta vladar!

Ne predstavljam si, da bi me moj Najdražji budil sredi noči, si nosil hrano v posteljo, me gnjavil z nemogočimi zahtevami! Verjamem, da bi ob človeku, ki je zamenjal dan z nočjo, večina zelo hitro ukrepala! Po drugi strani je treba priznati, da to, da mož podnevi spi, ponoči pa rovari, ni v njegovih letih nič takšnega. Ljudi, ki imajo težave z nočnim spancem, je ogromno! A takšnih, da bi namerno budili tudi svojo boljšo polovico, ni ravno na pretek. Upam, da se ne motim.

Če bi bila na vašem mestu, bi vseeno prosila hčerki za pomoč. Če nimata toliko srca, da bi vas razumeli in vam prisluhnili, je v vaši družini nekaj zelo hudo narobe! Hčerki si ne bi smeli zatiskati oči pred verbalnim nasiljem, ki ga njun oče izvaja nad mamo.
Glede na to, da vam denarja verjetno ne manjka, pri spremembi v hiši ne potrebujete nobene revolucije! Preseliti se morate le v svojo spalnico, da boste imeli ponoči mir. Je to tako težko oziroma neizved­ljivo?

Že tako in tako je v tretjem živ­ljenjskem obdobju, ko priplavajo na površje različne, tudi blažje zdravstvene težave, prav, da imata zakonca vsak svojo sobo. Za vas bi bila soba, v katero bi se lahko zatekli tudi zaradi različnih intelektual­nih del, ki jih še zmeraj opravljate, več kot odlična rešitev. Če sem prav razumela, nobena od hčera ne živi doma, torej je prostora v hiši, kolikor hočeš!

Lahko bi imeli svojo pisalno mizo, celo svoj računalnik, svojo televizor! Predvsem pa mir in svojo posteljo! Zvečer bi lahko šli spat, kadar bi želeli! In zjutraj bi se prebudili sveži in spočiti, kar je zelo pomembno. Res ne vem, kaj je v tak­šnem načinu življenja narobe? In kdo od bližnjih bi se imel pravico vtikati v manjše spremembe, ki bi bile nujno potrebne?! Nihče!

S hčerkama se pogovarjajte strp­no, brez jokanja in moledovanja! Bodite jasni, odločni, svojo prošnjo podkrepite z dokazi na podoben način, kot ste to storili v pismu, ki ste mi ga poslali. Ne nazadnje bo moral tudi vaš mož razumeti, da od vas ne bo imel nobene koristi, ne ponoči in ne čez dan, če boste zboleli. S svojim obnašanjem veliko prispeva, da se to lahko zgodi. Razumem, da je bil kot vodstveni delavec navajen, da so ga podrejeni ubogali, a močno dvomim, da so ga tudi cenili in spoštovali!

Diktatorjev nihče nima ravno rad. Zato se sklicevati na diktatorstvo ni argument, s katerim bi opravičevali svoj strah pred njim. Morda pa gospodu manjka priložnosti za kakšno fizično delo? Poležavati in se seliti z enega kavča na drugega sploh ni zdravo! Morda bi se pogovorili tudi o malo bolj kakovostnem preživljanju let v tretjem življenjskem obdobju, ko boste že sedeli za mizo?


Mladi danes živijo zelo aktivno in zdravo, verjetno imata hčerki več izkušenj na tem področju kot midve skupaj! Iz vsega srca vam želim, da bi vas mož razumel in vam prisluhnil. Ker če ne bo šlo zlepa, se boste pač morali odseliti iz skupne spalnice samovoljno. Ne vidim druge rešit­ve. Pa srečno!