V nadaljevanju preberite: 

Španija se je iz države izseljevanja izraziteje začela preobražati v deželo priseljevanja ob prelomu tisočletja. Pred tem so se iz nekdanjih kolonij v Španijo zatekali predvsem posamezniki, ki so bežali pred avtoritarnimi režimi. V devetdesetih pa se je profil migrantov spremenil, priseljevanje se je okrepilo in diverzificiralo. Nekoč so z zelene celine zaradi političnih razlogov na Pirenejski polotok prihajali predvsem Argentinci, Čilenci in Urugvajci, konec stoletja pa so se zaradi gospodarskih okoliščin v Španijo selili zlasti prebivalci severnih obronkov Andov. »Od konca devetdesetih do leta 2009 se je število imigrantov v Španiji z 1,5 milijona povečalo na več kot šest milijonov, veliko zaradi priseljevanja iz Latinske Amerike, povečalo pa se je tudi število migrantov iz vzhodne Evrope, predvsem Romunije, in Maroka,« je za Nedelo povedal zaslužni profesor sociologije na madridski univerzi Complutense Joaquín Arango.

K selitvenemu prirastu iz Latinske Amerike so v prvih letih novega stoletja najbolj izrazito prispevali Ekvadorci. Več sto tisoč jih je v Evropo s trebuhom za kruhom pahnila huda recesija, ki sta jo spremljala padec lokalne valute sucre in dolarizacija ekonomije. Poleg zgodovinskih, kulturnih in jezikovnih vezi so jih na Pirenejski polotok pritegnili tudi španski gospodarski razcvet in zaposlitvene priložnosti, ki so se izrazito odpirale v gradbeništvu. »Lahko rečemo, da je šlo skoraj izključno za ekonomsko priseljevanje,« je poudaril Arango.

Še preden so se na trg dela vključili migrantje, so ledino orale migrantke. Poti množičnega priseljevanja v Španijo so sprva skoraj izključno utirale ženske. Ena izmed njih je bila danes 50-letna Marisol Toapanta, ki je v Madrid iz rodnega Quita niso vodili ekonomski dejavniki, temveč predvsem želja po avanturi, iskanju novih izkušenj in predstave o svetu, ki si jih je ustvarila v popularni kulturi.

Njena prva izbira je bil Rim, a je po nasvetu dedka, ki je služboval na ekvadorskem veleposlaništvu v Španiji, končala v Madridu. »Posvaril me je, da je migracija zahteven proces in da izkušnja ne bo takšna, kakršno pričakujem na podlagi telenovel, in da mi bo tukaj v veliko pomoč jezik,« je za Nedelo dejala Marisol Toapanta. »Seveda je imel prav. Telenovela se je spremenila v kruto resničnost.«