Reportaža iz Egipta: Prezrta skupnost iz kairskega mesta smeti

Iz zraka metropolitansko območje Kaira deluje kot orjaški siv madež, ki ga temno moder Nil deli na dva nesimetrična dela. Na zahodnem bregu izstopajo velike piramide in butična soseska Zamalek, medtem ko vzhodni breg velja za zgodovinsko srce metropole. Tu ležita koptski Kairo, kamor naj bi se pred Herodovim preganjanjem zatekla sveta družina, in islamski Kairo s Saladinovo citadelo ter verjetno najbolj znamenito egiptovsko mošejo Al Azhar. Prav tako pa v senci kulturne dediščine na vzhodnem bregu leži četrt Manšijat Naser, dom pobiralcev smeti (arabsko zabalin), ki so ključni za mestno ekologijo, saj poskrbijo za recikliranje velikega dela kairskih odpadkov.

Manšijat Naser, ki se ga je prijelo tudi ime mesto smeti, je predel 22-milijonskega Kaira, za katerega si avtoritarni egiptovski režim želi, da bi ga obiskovalci spregledali. V množičnem turizmu ni prostora za družbeno obrobje. Države, obsedene s privabljanjem tujih gostov, se postavljajo s kurirano podobo: slikovitimi razglednicami, folkloro, zgodovinsko dediščino, zloščenimi pročelji in megalomanijo. A odpor do revnih in socialno izključenih, ki ga je španska filozofinja Adela Cortina poimenovala aporofobija, ni omejen zgolj na oblastnike – zavračanje najnižjih razredov je očitno tudi med turisti. Kljub temu pa Manšijat Naser za razumevanje Egipta ni nič manj pomemben kot številni drugi znameniti spomeniki, za katere si je skoraj vsakdo vsaj enkrat v življenju rekel, da jih mora videti v živo. Stigmo pobiralcev smeti pa z vodenjem po četrti, v kateri je odraščal, ruši tudi 31-letni Abanub Melad.

Smeti in živali

Priložnostni vodnik, ki se sicer poklicno ukvarja s fotografijo, ogled svoje nekdanje soseske začne pri cerkvi, posvečeni koptskemu svetniku iz desetega stoletja Simonu Strugarju, od koder se odpira prostran razgled na slum. Veduta Manšijat Naserja je docela nadrealistična, skoraj groteskna, in ni v ničemer primerljiva z drugimi predeli metropole. To ni toliko posledica odsotnosti urbanističnega premisleka kot predvsem nekonvencionalne rabe prostora. Opečnati bloki so videti napol zgrajeni oziroma napol podrti. Okna in balkoni skoraj po pravilu niso zastekljeni, skoznje pa zijajo kupi odpadkov. Smeti zasedajo domala vsa nadstropja, ki niso namenjena bivanju, nekaj malega kvadratnih metrov je v višjih predelih blokov in na strešnih terasah prepuščeno le kozam, kravam in kokošim. Poleg improviziranih hlevov so tam še leseni stolpi, kjer moški za tekme – najbolj priljubljeno prostočasno dejavnost v četrti – gojijo in urijo golobe.

Ob stenah odpadkov in kiselkastem vonju, ki draži nosnice, si ni težko predstavljati, zakaj se je četrti prijelo ime mesto smeti, pa vendar kljub podobam poimenovanje ni najbolj ustrezno. Veliko primernejša oznaka bi bila mesto reciklaže, saj so zabalini razvili neverjetno učinkovit sistem predelave odpadnih materialov.

Delitev dela

Že bežen sprehod po prašnih ulicah soseske daje vedeti, da proces zbiranja in razvrščanja smeti temelji na ostri spolni delitvi. Moški, ki jih včasih spremljajo otroci, so pristojni za pobiranje odpadkov. Njihov delovnik zapolnjuje odvažanje smeti kairskim gospodinjstvom in podjetjem (za kar dobijo finančno nadomestilo), nato jih s prenatrpanimi kamioni, prikolicami ali vozovi raztovorijo na svoja dvorišča.

Od tu naprej opravila prevzamejo ženske, katerih naloga je prebiranje in sortiranje smeti v več glavnih skupin, vključno s plastiko, papirjem, aluminijem in organskimi odpadki. Delo poteka ročno oziroma s preprostim orodjem in brez ustrezne zaščite. Ko so smeti razdeljene v glavne skupine, se razvrščanje nadaljuje na še manjše skupne imenovalce, kar zagotavlja, da so materiali čisti in jih je mogoče predelati.

 Del razvrščenih odpadkov dobi novo uporabno vrednost v Egiptu, preostanek pa iz Manšijat Naserja prodajo v tujino. Takšen primer je plastika, ki jo zabalini še prej razgradijo v pelete, zanjo pa se menda zanimajo tudi velike multinacionalke, kot je Nestlé.

V dobro naoljenem in učinkovitem sistemu od zbiranja do predelave ima vsak svojo vlogo – celo živali. Prašiči in koze, denimo, prispevajo k sortiranju odpadkov tako, da pozobajo užitne dele organskega odpada. In najverjetneje prav v tej skrbno usklajeni delitvi dela tiči razlog, da zabalinom uspe reciklirati kar 80 odstotkov zbranih odpadkov, s čimer močno presegajo delež nekaterih najbolj razvitih zahodnih mest in držav.

Migracije proti urbanim središčem

Skupnost zabalinov se je v Kairu in drugih mestih, denimo Aleksandriji, začela oblikovati v poznih štiridesetih in zgodnjih petdesetih let prejšnjega stoletja kot posledica migracij iz južnega Egipta. Zlasti koptski kristjani, ki so bili v večinsko muslimanski državi zgodovinsko socialno in politično marginalizirani, so v iskanju boljšega življenja odhajali proti urbanim območjem, kjer so delo našli v prebujajoči se industriji odvažanja smeti. Očetje in sinovi so začeli služiti kruh tako, da so z vozovi z oslovsko vprego hodili od vrat do vrat in v zameno za manjšo pristojbino pobirali odpadke.

S kopičenjem smeti je rasla tudi skupnost. Ta je danes najštevilnejša prav v Manšijat Naserju in okolici, kjer živi od 50.000 do 70.000 ljudi, med njimi je približno 90 odstotkov koptskih kristjanov. Ti sicer predstavljajo manj kot desetino prebivalstva. V živahni soseski si je v zadnjem obdobju ustvarilo dom tudi več prebežnikov iz sosednjega Sudana.

Nevidni zid

Čeprav leži Manšijat Naser tik ob Saladinovi citadeli, ki je ena največjih kairskih znamenitosti, se zdi četrt izolirana od mesta. Tako zaradi načina življenja kot zaradi nevidnega zidu, ki so jo okoli nje postavili Kairčani, in socialne izključenosti. V zadnjih desetletjih je bilo sicer več pobud za izboljšanje bivalnih razmer prebivalcev. S pomočjo nevladnih organizacij in misijonarjev so zabalini zgradili šole in delavnice, kjer se otroci in odrasli lahko izobražujejo in zaslužijo, ter razvili nove, učinkovitejše reciklažne obrate.

Pa vendar številni problemi ostajajo. Zaradi narave dela so zabalini med drugim izpostavljeni nevarnim boleznim in drugim nevarnostim. V bližini prav tako ni srednjih šol, kar omejuje dostop do formalnega izobraževanja, skoraj neobstoječa je osnovna infrastruktura s kanalizacijo in preskrbo z vodo na čelu. K temu pa je treba dodati še dvojno stigmo, ki izvira iz družbenega razreda pobiralcev smeti in dejstva, da gre za kristjane v večinsko muslimanski državi.

Brez zabalinov bi se Kairo najverjetneje utapljal v smeteh, kljub temu pa so spregledani in marginalizirani. A paradoks vrednotenja tega, kar nam služi, in ne tudi tistih, ki to omogočajo, ni omejen le na odvažanje in sortiranje odpadkov. Tudi turizem, kot številni drugi deli kapitalistične produkcije, temelji na kopici nevidnih, prezrtih in slabo plačanih ljudi, ki bi jih opazili šele, če bi njihovo delo nenadoma izginilo.