Matrica in nostalgija

Esadovega romana Balkonci (založba Litera, 2023) nisem prebrala na dušek, to niti ni mogoče. Brala sem ga počasi, v tistem delu dneva, ko se noč preveša v jutro, ko ne moreš spati od melanholije in hrepenenja in preveč misli. Večkrat sem ga odložila, ker ne moreš naenkrat prenesti takšne tihe, brezizhodne otožnosti. Brane Bitenc, Otrok socializma, in Esad Babačić, pesnik, prvoborec. Dve zgodbi, dva svetova, prešita s poezijo, kot bi rekel avtor sam.

Esad je, ko ni zmogel več nenehno goreti v ustvarjalnosti, za nekaj časa postal čuvaj v Muzeju moderne umetnosti na Metelkovi, ravno takrat, ko so tam odprli razstavo o slovenskem panku. Esad je postal čuvaj samega sebe.

Alain de Botton mi je že kar dolgo nazaj rekel, da so včasih za človeka na robu preživetja rekli, da je žrtev sistema, zdaj, v kulturi individualizma, je tak človek označen za luzerja. Ker ne zna, ne more preživeti v svetu, kjer je treba še več, še hitreje, do konca na hrčkovem kolesu, je luzer.

Zakaj je knjiga Dijane Matković Zakaj ne pišem? tako zarezala v družbo? Tudi zato, ker govori o tem, da nismo krivi sami, da je kriv sistem.

Smo se zato borili? V romanu Balkonci Esad Babačić parafrazira to tolikokrat izrabljeno frazo. Smo se?

Ne, nismo se za to borili, pravi. Takrat smo se veliko ukvarjali s socialnimi razlikami. Zakaj imajo nekateri že v zametku lažjo pot in zakaj drugi tako težko. Mi s takšno družinsko zgodbo, kot je bila moja in Branetova, smo vedeli, da moramo biti takoj ustvarjalni. Da moramo izgorevati takoj, da lahko preživimo.

Zaradi Esada poslušam Working Class Hero Johna Lennona. Ko je bolečina tako močna, da ne čutiš nič več. Ni več veliko bendov, ki bi se lahko povzpeli iz delavskega razreda, je nekdo zadnjič rekel. Nimajo več moči. Kaj je danes delavski razred, je vprašanje, ki je preveč kompleksno za teh nekaj vrstic. A v resnici je preprosto. Vsi, ki delamo, ustvarjamo, nenehno, a z ustvarjalnostjo ne moremo preživeti.

Hodim po poti z Rožnika, mimo orjaških prestižnih črnih stanovanjskih kock, najprej je bila ena, zdaj so tri. Delavci, z od sonca in vetra razbrazdano kožo, stojijo na gradbenih ogrodjih, lep dan je, a bili so tudi peklensko vroči dnevi in bili so ledeni dnevi, vedno so bili tam. Hodim mimo palače Schellenburg, gradijo se piramide.

Nostalgija je danes prepovedano čustvo. A ko berem Esadove Balkonce, čutim nejasno nostalgijo po časih, ki se jih takrat nisem dobro zavedala, po sivini ljubljanskih ulic, po tem, da je bilo nekje upanje, da se bo nekaj spremenilo. Zdaj težko verjamem, da je upor sploh mogoč, če ne bo prišel Neo, pritisnil na gumb in izključil matrico.

Matrica spleta, družbenih mrež, to je naša najbolj nevarna droga, naša najbolj nevarna iluzija, nemogoče se ji je izogniti. Zakaj? Ker se ji nočemo. Ker nas drži na vseh tistih sladkih zasvojljivih stvareh, na nečimrnosti, dopaminu, na želji po potrditvi, na občutku, da pripadaš, da tam delaš svoje male revolucije. Najtesnejši korzet danes je priznanje drugih.

In tako smo lepo ujeti. Tolažim se s tem, da smo ujeti vsi, tudi tisti, ki mislimo, da vemo, da smo ujeti. Ni izhoda. Lahko se odjaviš, nikoli ne boš mogel zares oditi. Hotel California. Na facebooku ne moreš nikoli umreti, razmišlja Esad. Vedno tam ostaja tvoj profil. Zdi se, da govorim o dveh popolnoma različnih stvareh, o družbenem izkoriščanju najranljivejših, o turbokapitalistični mantri, »še bolj močno, še bolj hitro, še več«, in o spletni matrici na drugi strani, a v resnici sta ta dva svetova tako povezana, tako perfidno se prepletata, da ju ni mogoče ločiti. Lahko si domišljam, da sem kritična, a kolumno bom objavila na družbenih mrežah in čakala, ali jo bo algoritem predstavil tako, da bo dobila pet všečkov.

Včasih so čakali odrešenika, zdaj čakam Nea, ki nas bo odrešil iz matrice, pritisnil na gumb in potem bomo, tako kot na ekskluzivni križarki za bogataše v absurdnemu surrealnem filmu Trikotnik žalosti, lahko opazovali, kako se bodo tisti, ki so imeli vse, po brodolomu morali ukloniti tistim, ki so čistili njihove veceje, zamašene z izbljuvki in fekalijami. Tisti na dnu poznajo skrivne kode preživetja, poznajo naravo in njene zakonitosti. Njihovi prsti so spretni, znajo očistiti ujeto ribo in se ne bojijo umazanije. Takšna bizarna utopija.

Pomlad je, vse brsti, ni pravi letni čas za melanholijo, a je pravi letni čas za to, da se vprašam, kam izginja naš svet.

Morfej Neu ne pove, kaj je resnica. Samo pokaže mu pot, da jo odkrije, to razliko med resničnostjo in fantazijo, v kateri smo vsi uspavani, z zasloni v rokah, kot hipna rešitev, da lahko zdržimo.