V nadaljevanju preberite:

Ko odhajajo poeti, spet posežemo po poeziji. Tisti dan, ko mi je Vlado Kreslin sporočil, da je umrl Charles Simic, sem s police vzela njegovo knjigo Razgaljanje tišine. Vedela sem, kje jo iskati. Je ena tistih knjig, ki jo vedno najdem.

Kaj se je zgodilo s poezijo? Kaj se bo zgodilo s poezijo v času norosti? Ne vem. Morda se bo preselila v dvajsetsekundne filme na tiktoku, morda kot okras podob na instagramu, ne vem, ampak vem, da bo našla pot, o tem sem nocoj bolj prepričana kot kadarkoli. Ker bolj kot kdaj prej potrebujemo odmik od glasnih, kričečih podob in cunamija informacij. Prebrati pesem, obstati, vdihniti, izdihniti, začeti znova. Dovoliti, da se naježi koža, da čutno senzorično doživetje preplavi vse.

Knjiga Razgaljanje tišine se je odprla pri pesnitvi Belo. Spet začeti iz revščine, z okusom tišine na jeziku. Reči besedo, potem poslušati, kako se obrablja, nitka za nitko v pojenjajoči, že izginjajoči svetlobi večera. 

Charles Simic, eden največjih, najbolj vplivnih in najbolj originalnih ameriških pesnikov srbskega rodu, je odšel 9. januarja, star je bil 84 let. Od takrat, ko sem se pogovarjala z njim, zdi se mi, da je bilo včeraj, je minilo več kot šest let.

Njegova druga domovina ga je nagradila s Pulitzerjevo nagrado za knjigo pesmi v prozi The World Doesn't End; z nagrado mednarodnega Pena, nagrado Edgarja Poeja, nagrado MacArthurjevega sklada in ga leta 2007 razglasila za pesnika lavreata Združenih držav, dečka, ki do svojega petnajstega leta ni govoril angleško. Njegove pesmi so polne podob, starih čevljev, ljudskih zgodb, žeparjev in starih zamer, vedeževalk, svetnikov, demonov in angelov, piščancev brez glav, predpasnikov v mesnici, zamazanih s krvjo, in »nožev, ki bliskajo kot oltarji v temni cerkvi«.