Gospodarji časa

Včasih se zbudim v zgodnjih jutranjih urah, tam okoli pol pete, in ne morem več zaspati. Nekaj časa se še premetavam, potem pa se zavem, da bosta otroka spala še več kot dve uri in da me, če vstanem zdaj, čaka blažen mir. Ta misel me običajno izstreli iz postelje.

Rahlo omotična se opotečem v kuhinjo, skuham kavo in si jo odnesem na balkon. Zunaj vlada popoln mir, ki ga včasih zmoti le kakšna srna, na nebu se vidijo zvezde, mraz mi počasi pronica skozi bundo, in čeprav vem, da se bom ves dan vlekla naokoli kot cunja, je zaradi trenutkov, ko se zdi, da se je svet ustavil, to vedno znova cena, ki jo je vredno plačati.

Marcel Štefančič, pameten človek, je v nekem intervjuju na vprašanje, kako mu uspe toliko napisati, odvrnil, da stvari ne počne takrat, ko jih počnejo drugi. Predstavljam si, da zjutraj ne stoji v prometni konici, da ne stoji niti v vrstah na uradih, da se konec decembra s kupom daril ne preriva pred blagajno veleblagovnice, predvsem pa ne nakupuje v naši črnuški živilski trgovini, kjer poleg časa izgubiš še radost do življenja.

Časa je vedno premalo, še zlasti res pa je to decembra, ko se mora človek nujno dobiti tudi z ljudmi, s katerimi se ni slišal že nekaj let. Družabno življenje se zgosti na tisti zadnji mesec v letu, srečanjem ob kuhanem vinu pa so se v zadnjih letih pridružili še šolski koncerti, premiere, službene zabave, odprtja razstav in nastopi vseh mogočih otroš­kih krožkov. »Komaj čakam na januar!« je moja vsakoletna decembrska mantra.

Zadnje čase pogosto razmišljam o času. Morda je krivo bližnje srečanje z okroglo obletnico, s katero se še vedno nisem zares sprijaznila, čeprav imam čez dober mesec spet rojstni dan, mogoče tetina rutinska operacija, ki bi jo skoraj stala življenja in me je opomnila, kako krhke so stvari v resnici in kako malo je treba, da je v hipu vsega konec. Ali pa gre le za to, da je že december, jaz pa še nimam daril in se bom, v nasprotju z Marcelom Štefančičem, morala podati v gnečo in stati v vrstah.

»Čas ni najpomembnejša stvar. Čas je edina stvar,« je nekoč dejal Miles Davis. Kljub vsemu se zdi, da poskušamo, namesto da bi uživali v tem, ki nam je na voljo, čas na vsak način prelisičiti.

Nikoli ne bom pozabila znanke, ki je vztrajala, da me za mojo okroglo obletnico pelje na večerjo in penino, ko je je spila kar nekaj, pa me je poskušala na vsak način prepričati, da moram čas, vsaj na svojem obrazu, ustaviti. »Kdaj boš šla končno na botoks? Če boš predolgo čakala, bo prepozno, prepozno za vedno!« me je prepričevala z zamrznjenim izrazom na obrazu, a dovolj na glas, da so tudi v sosednjem lokalu izvedeli, kaj vse bi bilo treba pomladiti, osvežiti in dvigniti.

Nisem ji pretirano zamerila, živimo pač v času, ki časti mladost in lepoto in prezira modrost in izkušnje, v času zlaganih, retuširanih podob, ki jih v resničnem življenju ne dosega nihče, niti najprivlačnejše dvajsetletnice ne.

Dovolj stara sem, da vem, da se ne bi niti za hip vrnila v svoja trideseta ali celo svoja dvajseta leta, ko sem mnogo preveč energije namenjala napačnim ljudem. Da sem se naučila reči ne, je eden mojih večjih življenjskih dosežkov.

Si pa pogosto želim, da bi lahko podaljšala trenutke, ki so, tukaj in zdaj. Sinov objem, klepet s hčerko, kavo z mamo, partijo taroka, ki se konča z napovedanim pagatom, najljubši komad na koncertu, branje dobre knjige, vse stvari, ki me v tem ubijalskem tempu, ki se je z decembra že zdavnaj razširil na vse leto, ohranjajo pri zdravi pameti.

»Tvoja vrtnica je tako dragocena zaradi časa, ki si ji ga žrtvoval,« je lisica podučila Malega princa. A Antoina de Saint-Exupéryja smo narobe razumeli. Namesto da bi vlagali vase, vlagamo predvsem nase.

»Ljudje pri vas,« je rekel Mali princ, »negujejo pet tisoč vrtnic v enem samem vrtu ... in ne najdejo v njem, kar iščejo ... In vendar bi tisto, kar iščejo, lahko našli v eni sami vrtnici, v enem samem požirku vode ... Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.«