Pokoplji me pod mojim imenom

Večina mojega malega sorodstva je zaposlena v zdrav­stvu in pogovori o razmerah, plačah in, ja, tudi tečnih pacientih so bili pri nas od nekdaj železni repertoar nedeljskih kosil.

Moja mama je (bila) zobozdravnica, njena sestra je kot zobna asistentka delala pri zobozdravnici v sosednji vasi, sestrična je zobna tehnica.

Ko so, takrat sem bila nekje na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, moj najljubši hobi pa je bil štetje nemških mark, ki so mi jih babice podarjale za rojstni dan, začeli podeljevati koncesije zasebnim izvajalcem zdravstvene dejavnosti, sem zavohala priložnost za biznis.

Mama bo vrtala po zobeh in plombirala, teta ji bo asistirala, sestrična pa bo izdelovala proteze. Ko opravim gimnazijo, se bom še sama vpisala na stomatologijo in nekega dne bom prevzela utečen posel s pacienti vred, se naokoli vozila s hudim džipom in bom utelešenje uspešne ženske, je razmišljala pohlepna glavica.

Načrt se je sfižil, ker sorodnice niso imele nobenega občutka za posel. »Ljudem ne mislim krasti,« je bila odločna mama, ki ni hotela niti slišati o zasebni ambulanti, ki bi jo lahko najela kar v zdravstvenem domu, ali o bajnih zaslužkih.

Naslednjih 20 let je preživela v javnem zdrav­stvu, na dan je imela tudi po 30 pacientov, v zahvalo pa je od direktorice poslušala očitke, da porabi preveč materiala. Da torej povzroča odvečne stroške.

Odkar je v penziji, jo je zamenjala plejada mladih zobozdravnic, čakalne dobe za novo zalivko pa so se podaljšale na kak­šno leto, ker mlade dame, ki so prišle s fakultete, nikakor ne zmorejo več kot deset pacientov na dan, večinoma pa hitro ugotovijo, da lahko drugje zaslužijo več, in ob prvi priložnosti zapustijo malo ordinacijo na jugu Štajerske.

Verjetno je odveč zapisati, da nikoli nisem študirala stomatologije. Resnici na ljubo se mi zdi to še danes precej odvraten poklic. Kot bi plastično rekla moja mama, denar služiš v slini, krvi in gnoju.

Že več kot 20 let živim v Ljubljani in tu imam osebnega zdravnika, ginekologa in zobozdravnika. Ne zahvaljujoč našemu dobro urejenemu javnemu zdravstvu, ampak zahvaljujoč tašči, ki je zdravnica. Vsi trije so namreč njeni kolegi, vsi trije koncesionarji.

Zakaj vam vse to pripovedujem? V tednu, ki se izteka, je umrl še drugi »zamenjani pacient« iz celjske bolnišnice, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije Fides pa je sprejel odločitev o splošni stavki, ki bo 19. oktobra.

Po prepričanju zagovornikov venetske teorije je pozdrav osti jarej! eden najstarejših zapisanih slovenskih pozdravov, ki pomeni ostani mlad. Po mnenju sodobne jezikovne znanosti gre za zmoto in takega pozdrava nikoli ni bilo, če je obstajal ali ne, pa bi bil prav zlahka moto slovenskega javnega zdravstva.

Ostani mlad! Ali umri, bi lahko dodali. Brez zvez in poznanstev namreč v slovenskem zdravstvu dobro pridejo skozi le zdravi in mladi ljudje. Drugim se piše slabo, s koronsko krizo pa se je snežna kepa našega zdravstvenega sistema, ki se je po bregu valila že vsaj dve desetletji, spremenila v ogromen plaz, ki nas bo vse pokopal pod seboj.

In ko smo ravno pri pokopih, da je pravica do dostojnega pokopa sveta, je vedel že Sofokles, ki je slovito Antigono napisal leta 441 pr. n. št.

Dvema družinama je bila leta 2022 v Sloveniji pravica do dostojnega pokopa zaradi malomarnosti zdravstvenih delavcev odvzeta, po besedah ministra, ki ob visoki politični funkciji še vedno operira pri zasebniku, hkrati pa obljublja ukinitev dvoživk, je šlo narobe vse, kar je lahko šlo, odgovornosti noče prevzeti nihče.

»Država ni last enega moža!« v Antigoni pravi Hajmon. Morda pa moramo v naši dragi državi samo malo spustiti standarde. Nehati bo treba sanjariti o tem, da bomo do zdravnika prišli takrat, ko ga bomo potrebovali. Največ, na kar lahko še upamo, je, da nas pokopljejo pod pravim imenom.